Domen Dimovski
(1995, Kranj)
Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2017 z delom Avtoritarnost medijske družbe diplomiral na oddelku za Slikarstvo, smer Video in novi mediji, pri profesorju Sašu Sedlačku. Leta 2019 je na isti smeri pod mentorstvom prof. dr. Leva Krefta magistriral s teoretičnim delom Prehod iz votline: na Platonovi sledi in kratkim animiranim filmom Peščeni prehod pri profesorju Robertu Černelču. Aktiven je predvsem na področju intermedijske in video umetnosti, animacije, na področju slikarstva, grafike ter oblikovanja. Za svoja dela je prejel šest domačih in eno mednarodno nagrado. Imel je 7 samostojnih in 41 skupinskih razstav ter sodeloval na več festivalih, kot so This human world (2012), ANIMFEST (2015), Grossman (2015), Animateka (2015), MFRU (2017), PixxelPoint (2017), Svetlobna gverila (2018), Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj (2019, 2020), Mednarodni bienale likovne vizije, Etike(te) – Strah (2019), Under the Subway Video Art Night (2020), Različni, odlični. Mladi umetniki, ZDSLU (2021). Član ZDSLU in Likovnega društva Kranj je od leta 2018. Od decembra 2019 deluje kot samozaposlen v kulturi, od leta 2020 pa je član umetniškega sveta Likovnega društva Kranj za sekcijo Video in novi mediji Domen Dimovski je umetnik mlajše generacije in ima pomembno vlogo tudi v sklopu Likovnega društva Kranj, saj bi ga lahko predstavili kot nov up, ki odpira v zadnjem času že malo zoperstavljeno umetnost modernih medijev, kamor spadajo tako video umetnost kot tudi animacija. Na ta način odpira nov pogled in možnosti ter priložnost za interakcijo, ki je sicer nismo deležni. Domen Dimovski je diplomiral na oddelku za slikarstvo iz smeri videa in novih medijev na ALUO v Ljubljani. Mladi umetnik pa vendar ne ustvarja samo digitalnih virtualnih svetov, marveč se posveča tudi slikanju in oblikovanju.
Delo "Noč netopirjev" predstavlja računalniško animacijo. Animacija v svoji definiciji govori o gibanju, saj z združitvijo in prikazovanjem posameznih sličic doseže spremembo in s tem pogojeno iluzijo gibanja. Vse to je mogoče z razvojem obdelave slik kot manipulacij ter osrednjim elementom, ki ga doseže z oblikovanjem eksplicitnih podob. V tem primeru je uporabil tri programe, na eni strani za grafično 3D oblikovanje in animacijo, program za sestavo 3D elementov v kompozicijo in program za video mapiranje ter projekcijo na realne predmete. Ne smemo pa pozabiti, da je bila animacija v osnovi narejena za projekcijo na realne arhitekturne elemente, za kar bomo tokrat prikrajšani, saj jo bomo videli v okrnjeni verziji kot tudi video prezentaciji podrejeni televizijskemu ekranu. To pa celotni izpovedi vzame tisti čar, ki bi ga sicer občutili na prvotni lokaciji, nahajajoči se pod mostom pri palači Cukrarna v Ljubljani. V Mali galeriji bosta predstavljeni le dve sceni. Ločimo ju po prostorski upodobitvi. Na eni strani imamo kompozicijo s pravokotnimi okni, ki jim deloma vzame ostrino z ločnim zaključkom. Tu je poudarek na linearnosti. Na drugi strani imamo perspektivo, ki naš pogled vodi v osrednjo točko z ločno odprtino. Druga scena je prostorsko izraziteje definirana. Pot do centralne odprtine pa nas vodi mimo štirih kvadrov. Tako kvadri kot pravokotniki in ostale odprtine nam omogočijo pogled v druge prostore. Pri obeh primerih izhaja iz črne ali temno modre barvne ploskve oz. prvega prostora, v katerega je vse postavljeno. Drugi prostori se skrivajo za odprtinami ali kvadri, kjer se odvija čisto nov svet, v katerem je barvna paleta pestrejša in živahnejša. To je svet, ki si ga lahko le zamišljamo, saj je pogled skozi odprtine omejen. Osrednje mesto zavzamejo tridimenzionalno zaznavni ali nakazani netopirji, v vseh variacijah in velikostih kot tudi barvnih izpeljavah. Tako tri minutno animacijo popestrijo s krožnim in eliptičnim gibanjem oz. preletavanjem. Celoto pa zaokroži zvočna atmosfera, z bolj ali manj dramatičnim pridihom. Virtualni svet, v katerega vstopamo, je v prvi sceni lahkotnejši in zračnejši tako imamo občutek, da smo eno s prostorom, medtem ko pri drugi sceni celota postane okorna, navkljub živahnemu, kaotičnemu, razpršenemu a tudi urejenemu dogajanju, v katerem očara živopisno obarvan svet, ki na koncu zbledi kot iluzija. ― Melita Ažman (univ. dipl. um. zg.) |
|
