Vabimo vas na odprtje razstave SUMIKO KIYOHARA in JOŽETA STRAŽAR KIYOHARA,
v torek, 10. aprila 2018, ob 18. uri v Mali galeriji.

Vabimo vas na odprtje gostujoče skupinske razstave GOR DOL, članov DRUŠTVA LIKOVNIH UMETNIKOV DOLENJSKE,
 v torek, 6. marca 2018, ob 18. uri v Mali galeriji, nato pa še v Galeriji dr. Ceneta Avguština (ZVKDS).

Foto _ Lojze Kalinšek

Vabimo vas na odprtje skupinske likovne razstave PREŠERNA SLIKA, članov LIKOVNEGA DRUŠTVA KRANJ,
 v četrtek, 8. februarja 2018, ob 11. uri v Mali galeriji.

foto: Lojze Kalinšek

TANJA PRUŠNIK - UTOPIJA_gnp 1,2,3

Tanja Prušnik kot koroška slovenka živeča na Dunaju, povezuje slovensko in avstrijsko kulturo ter neposredno kaže na politično-zgodovinsko izpoved, ki se prenaša skozi rodove, z namenom ohraniti vrednoto in ponos manjšine. Tako njena razstava z naslovom UTOPIJA_gnp prenaša vizijo likovno izpovedne podobe dogodkov, ki jih je v svoji avtobiografski knjigi leta 1958 zapisal njen stari oče Karel Prušnik-Gašper. Zgodba razkriva spomine, partizanskega boja na koroško-slovenskem področju, kjer je upor proti nasilju nacističnega režima, v času tretjega rajha med leti 1938 – 1945, ostal zakoreninjen v njihovi zavesti ter hkrati postal nepogrešljiv del njihovega življenja v borbi za pravice. Nezaključena zgodba, torej še danes odpira rane ter ostaja del vsakdana, čeprav so nekateri nanjo že pozabili.

Naslov razstave in del vsebuje ključno točko in hkrati tudi rdečo nit za razumevanje in povezovanje posameznih cikličnih sklopov. Tako izhaja kratica – gnp, ki pomeni "Gamsi na plazu" iz naslova knjige starega očeta ter govori o preteklosti. Simboličnost ali metaforičnost le-te, nam pred očmi zariše podobo neustrašnega gamsa, ki z lahkotnostjo in odločnostjo premaguje ovire v visokogorju, kjer mu skalovje in stene nudijo zatočišče pred sovražniki. Največja nevarnost, ki mu preti pa je padec zaradi plazu in napad s strani drugih plenilcev. V naslovu Utopija, pa bi lahko iskali vzporednice z samo miselnostjo in čustveno povezavo umetnice, ki je skozi vizijo prenesla spomine starega očeta v današnji čas in svet, kjer je iluzija ter hrepenenje po popolnem in pravičnem svetu še daleč odmaknjena od realnosti, ki si jo želimo.
 
Predstavljeni so trije cikli, ki so nastali med leti 2004 do 2016. V prvem se srečamo s temačno obarvano abstrahirano krajino, kjer prevladuje črna barva v kombinaciji rjavo-sive in zelene barve na belem platnu. Belina je osnovni nosilec kateremu umetnica ostaja zvesta. Je kot nezapisano pravilo, da le-ta lahko nosi zgodbo in je enakovredna listu v knjigi. Gestualno ekspresivno poudarjeno delo, kaže na nemir, mračnost in dramatičnost izraženo skozi pastozne poteze ter bledeče lazurne sledi, v katerih se na posameznih mestih pojavi likovni element linije, ki še dodatno poudari dramatično noto same pokrajinske iluzije. Tekstura, kot tudi vertikalno in horizontalno, stopnjevanje in prekrivanje plasti, predvsem pa barvna simbolika nas popelje v gozdove tistega časa, kamor so se zatekli ljudje in kjer so se dogajale in pisale srhljive zgodbe. Kompozicijsko premišljeno izpeljana dela, posredujejo občutek dinamičnosti in razgibanosti, kjer ni prelivanja barve, temveč gre za plastenje in ločevanje, za ustvarjanje globine in prostorske zaznave ter občutenje in videnje simbolike skozi barvno izpoved. Asociacije razkrivajo zemljo, gozd, pečine, noč, mrak in dan.

V sledečih si dveh ciklih, nastopi preobrat v samem prenašanju zgodbe. Lahko bi rekli, da se umetnica začne odmikati od predhodno celostno obravnavane kompozicije, ki je kazala ujetost neskončne širine prostora na platnu. Belina postaja izrazitejša, plastenje barv pa centralno, vertikalno začrtano. Poudarek vertikalnosti, ki se razteza čez dve platni je kot simbol pokončnosti, neke zavesti, pripadnosti, spoznanja in hkrati nakazuje na posamezne sekvence ali izseke abstraktne krajine, ki pa ni več samo del spominov, temveč postaja avtoričin lastni zapis, podrejen raziskovanju narave. Dela postajajo detajli večje celote v izraziti pastozni barvni paleti. Odtenki zelene počasi izpodrivajo črnino. Zapira se pogled na širino. Tanja Prušnik začne poudarjati svojo idejno zasnovo v nadaljnjem spoznavanju, zavedanju in odkrivanju prostora. Raziskovanje le-tega jo odmika od prvotne zgodbe, začne se spopadati s svojo miselnostjo in prostorsko umeščenostjo. Druga dimenzija se umika tretji. Prostor postaja njen zaveznik. Želi ga definirati in osmisliti, le-to naredi s stolpi in krogi, ki jih umesti v prostor ter z njimi gradi prostorske instalacije. Stolpi, ki jih imenuje Stele so različnih višin, sestavljeni iz posameznih poslikanih manjših platen. Krogi pa predstavljajo poslikane akrilne steklene ploščice, ki spadajo v serijo Time – Čas. V slednjih belino zamenja prozorna ploskev, ki dopušča pogled skoznje. Ta spominja na prazne poglede zazrte v daljavo, v točko, ki jo gledamo a je ne vidimo. Torej imamo na eni strani prehajanje v obliki stolpa, ki dopušča omejen pogled ter hkrati od gledalca zahteva interakcijo in na drugi strani celotno podobo predstavljeno na dlani, skozi popolni prozorni element kroga, ki je kot razgaljen pred nami, a še vedno včasih prezrt.  

Utopija Tanje Prušnik kaže dve zgodbi, dve poti, dva obdobja in dva pogleda, a na koncu še vedno nezaključeno idejo s čustveno-duhovno in politično-zgodovinsko noto, ki še danes visi v zraku in se nagiba v smeri vetra kot njena inštalacija Time.

MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.

IRENA JERAS DIMOVSKA nas popelje v abstraktno podano krajinsko predstavo, kjer nastopajo ženske figure. Le-te so lahko izpostavljene kot samostojne stilizirane podobe ali v družbi drugih. Gre za premišljeno umeščanje figure v prostor. Lahko bi rekli, da se razplet odvija nekje v neposredni bližini gledalca, ki postane del zgodbe. Figure v ležernih, spontanih ne prisilnih pozah, delujejo kot bi bile v svojem izoliranem svetu, ne pustijo se motiti, čeprav nas vabijo v sam prostor. Nedefinirana  zgodba in njen pomen neprestano visi v zraku. Živahno obarvan prostor, pa nam ne ponudi možnost, da bi ga primerjali z realnostjo. Podani svet je kot megličasta barvna pripoved, kot del sanj ali spominov, raziskovanja bistva ter umeščenosti v sam sklop dogodkov ali trenutkov življenja. Barvna izpoved skozi plastenje in gestualno podajanje označuje travnik, pokrajino, vodo, sonce ter pestrost okolice, ki nudi zavetje in nežno objema telesa. Nekje delo dopolni s kolažnim elementom, ki s svojo teksturo, strukturo in samo vertikalno pozicijo prenaša asociacijo na drevje. Spet drugje s črtkasto črto dobimo občutek, ki spominja na žarčenje. Barve nas popeljejo v jesensko pripoved, kjer prevladuje rumena, rdeča in rjava. Telesa postajajo bolj ali manj definirana skozi naravo, nakazana, poenostavljena ali samo začrtana, včasih plastično osmišljena, a vedno kot del okolja kamor jih umešča, kot da eden brez drugega ne more obstajati. Jasnost pa je odvečni element, ki le moti samo izpoved ali idejno zasnovo s katero ogovarja človeka.  

Irena Jeras Dimovska tematizira človeka in okolje, oboje se seveda prepleta in sovpada, a v končni fazi je figura izražena kot ženska in če gledamo na zemljo in s tem posledično na naravo kot na mati se zgodba razkrije v drugi luči. Bi lahko v zgodbi iskali simboliko materinstva, saj kljub vsemu umetnica izhaja iz sebe kot ženskega lika, torej bi bila ta komponenta lahko del njenega nezavednega, če že ne zavestnega dejanja. Zemlja kot simbol plodnosti in regeneracije omogoča krožni proces gibanja ter nas hkrati hrani, je torej vir energije in življenja, medtem ko je ženska nosilka življenja in ga hkrati tudi daje.
Obe dve skupaj pa nudita neko varno zavetje.
 
MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.


Slikarski svet BISERKE KOMAC je prežet z vplivi sodobnega časa in modernizacijo, ki vse bolj posega v naš svet. Ne dotika se le naše zunanje lupine, ki jo vsi hranimo kot neko zaščitno sredstvo, temveč posega že v naš notranji svet in s tem vpliva tako na naše duševno, kot fizično in psihično stanje. Kot pajek preži na priložnost in plete svojo mrežo, v kateri bo zaobjeta čim večja površina. Le-ta bo pod njegovim nadzorom, kot smo mi, v vseh plasteh našega bivanja, zavedanja in obstajanja, nadzorovani in nadlegovani z elektromagnetnimi polji, ki prežijo na nas in na svet okoli nas.

Mreža, ki si jo lahko predstavljamo, jo čutimo, a je ne vidimo je izhodiščna točka tokratnih del. Le-ta ima lahko pozitivno plat kot tudi negativno. Na eni strani nas povezuje in nam iz dneva v dan omogoča vse več, po drugi strani pa nas uničuje, čeprav se tega ne zavedamo. Kot simbolika ujetosti in nadzora se razprostira čez platna, ki v sebi nosijo naslov Transcendenca.
Biserka Komac je v kompozicijo ujela skupek različnih plasti in sfer, ki se definirajo skozi raznoliko podajanje mrežnih sestavov, ob pomoči katerih gradi globinsko in prostorsko ujetost. Strukture mrež se spreminjajo in simbolizirajo oddaljenost ali bližino in hkrati kažejo na različne dejavnike, ki jih povzročajo. V povezavi z asociacijami spominjajo na ribiške in pajkove mreže, kot tudi na strukture in teksture, ki jih za seboj pušča naše okolje in urbana podoba mest. Dinamični prepleti kot tudi igra ostrine in meglice, prikazujejo živahno dogajanje katerega del smo. Narava kot točka, ki naj bi ustvarjala ravnovesje se razkriva skozi barvno paleto modre, zelene kot tudi oker in rjave barve ter rumenih tonov. Občasno izstopi rdeča barva, ki vnese pridih življenja in razbija hladno temačno okolje. Vse pa se  podreja zarisani mreži, ki nastopa večinoma v črno-beli kombinaciji.

Dela Biserke Komac tako nakazujejo ujetost življenja, v mreže sodobnega sveta, ki se iz dneva v dan gostijo in presegajo meje naših zmožnosti.
 
MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.


META ŠOLAR kot predstavnica mlajše generacije raziskuje spoje realistične in abstraktne umetnosti. V delih ostaja zvesta svojemu stilu in načinu razmišljanja. Ženske podobe nastopajo tako v doprsni kot celo-postavni idejni izpeljavi, medtem ko je prisotno tudi njeno brezoblično podajanje zgodbe in vzorčno dopolnjevanje prostora. Celota v tem sklopu dobi nov pomen, zavit v motiviko minljivosti. Minljivost kot taka že sama po sebi definira svoj kratek obstoj, a tu se le-ta dotika samega vprašanja umetnosti in likovnih del. Gre za odprto vprašanje, s katerim se skozi vso zgodovino soočajo posamezni predstavniki te veje. Umetnost, ki nas obdaja, nas namreč tudi definira. Gre za puščanje sledi, ki naj bi jih skozi generacije ohranjali in prenašali, hkrati pa gre tudi za prelom in iskanje svoje vloge v tem.

V vzpostavljanju povezave in iskanju navdiha v "starih mojstrih" pa se skriva drugi del njenega idejnega koncepta. Če izpostavimo dva simbolična imena del, ki kažeta neposredni vpliv zgodovine, imamo na eni strani motiv Kopalk, na drugi strani pa delo z naslovom "Kaj ve mačka o Monetu / Vita brevis, Ars longa". Tako nam prva slika predstavi nadvse priljubljeno motiviko kopalk. Sedeči ženski figuri zatopljeni v pogovor nam kažeta hrbet. V zraku je lahkotno vzdušje poletne sproščenosti in brezskrbnosti. Figuri sta plastično oprijemljivo zastavljeni in umetnica nam celo ponudi možnost, da razberemo profilne poteze ene od protagonistk, ki se že izgubljajo pod zaključno plastjo črtk. Podobno izpeljavo vidimo tudi na drugi sliki. Tam se srečamo z ležečo žensko figuro, v družbi treh mačk. Figura nas nagovarja s frontalnim pogledom. Obraz je v celoti nakazan, čeprav se že počasi izgublja za vrhnjo plastjo, ki je temnejša in izrazitejša kot pri kopalkah, kjer je bila plast lahkotnejša in svetlejša. Sicer pa težko berljiva slika, zahteva od gledalca veliko pozornosti, da razbere vse prisotne akterje. Abstraktna krajina se v značilni barvni paleti razprostira za figuro. V zaključni fazi obeh del pa je značilna črtkasta, točkovna, kot tudi krožno-potezna in barvna izpeljava, ki spominja na dela in način slikanja starih mojstrov.

MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.

ŽANA BANOV RIBNIKAR - Nosim te v srcu
Univerzitetna diplomirana oblikovalka in diplomirana slikarka Žana Banov Ribnikar se prvič predstavlja v Mali galeriji, v sklopu razstave novih članov. Gre za umetnico mlajše generacije, ki ustvarja tako na področju slikarstva, ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Preplet le-teh pa se odraža tudi v njenih delih. Senzibilno - čutna in nežna izpoved, kot tudi izbor živahnih barv, z vzorčnim videzom so ključne točke, s katerimi se srečamo v njenih delih.
 
Cikel "Nosim te v srcu" pa je osrednji del njenega likovnega izražanja. Ne gre samo za serijo slik, temveč celota v sebi nosi globlji pomen. Sami začetki segajo v leto 2010. V slikanju le-teh je odkrila svoje zatočišče in udobje. Sproščanje in moč meditacije ji predstavljajo poleg umetniškega izražanja, dodatno vrednost, ki jo je v nadaljevanju razvila. Tako so svoje mesto v izhodiščni obliki srca poleg ptic, dobila tudi bajeslovna bitja.
 
Simbolično zaznamovan cikel, ki prikazuje Ptice v srcu je bil torej prvi v sklopu. Uporabila ga je tudi za diplomsko delo, kajti največ ljudi se odloča ravno za to podobo, kot darilo. Iz tega sta se razvila dva nagovora. Eden prikazuje podobo v sliki, drugi pa podobo v obliki avtorske čokolade. Združila je torej dve veji v celostno zasnovan produkt, ki je nastal na temeljih ene same ilustracije.
 
Srce predstavlja center kompozicije, kar kaže na središčno vlogo srca. Čutna informacija, ki jo posreduje je hkrati tudi osrednje sporočilo, s katerim le-to povezujemo. Srce ni samo antropomorfni ali zoomorfni simbol ampak je tako središče čustev, kot tudi inteligence in intuicije. Po drugi strani pa je kot že prej omenjeno središče človeka, saj poganja kri po telesu in je na podlagi tega tudi središče življenja. Vse se namreč vrti okoli njega. Ravno tako pa ima le-ta tudi duhovno vlogo. Danes pa v večini nanj gledamo kot na simbol ljubezni. V ilustracijah oblika srca ni vedno enaka, temveč se prilagaja sami podobi ptice iz česar sledi, da je le-ta v podrejeni vlogi. Ptica simbolizira lahkotnost s svojo zmožnostjo letenja, hkrati je simbol nebesnega sveta, duhovnega stanja ter s tem nakazuje višje stanje bitja. Slednja pa se navezuje na meditativno noto, o kateri govori Žana Banov. Iz tega izhaja sam način predstavitve podobe. Lahko je naslikana samo ena ptica, dve ali pa jih je več. V kompoziciji se srečamo z variabilno postavitvijo, ki kaže ptici v ne enakovrednem položaju, dvogovoru ali podrejenem nepovezanem položaju ali položaju, ki simbolizira neko intimno vez. Lahko gre za ljubezensko zgodbo ali vez starša in otroka, torej nakazuje in asociira reinterpretacijo odnosov. Predstavljena je močna čustveno senzibilna izpovedna nota. Sama upodobitev je stilizirana in definirana s pomočjo različno oblikovanih in podanih pasov, ki nakazujejo krila ali perje. Le-ta so del nenačrtovano nastajajočih raznolikih vzorcev, ki sledijo trenutnemu vzgibu in kombinaciji barv. V njih sta glavna elementa točka in linija, ki združujeta tako organske kot anorganske podobe v celostne dekorativne ploskve, katerih videz daje razgibano, dinamično, razburljivo vzdušje, ki pa ga umiri končna oblika srca. Vzpostavlja torej neko igro med samim vzorcem, barvo in obliko.
 
Slike nastajajo v kombinaciji akvarela in gvaža na beli osnovi. Sama tehnika ji omogoča prosojne, kot tudi lazurne nanose ter bogastvo tonov. Podobe so živahno in pisano navdihnjene ter prikazujejo širok spekter uporabljenih barv, ki poleg vzorcev opisuje ptice.
 
Dela Žane Banov Ribnikar vsekakor kažejo na povezavo etnološke kulture z likovno, kajti že ob prvem stiku nas motivika, kot sama oblika spominja na ljudsko umetnost in obrt. Ob drugem stiku vidimo zametke mandale ter pridih meditativno spiritualne note ter željo po ravnovesju in harmoniji. Če pa povežemo celotno vsebino, prevlada moč simbolike, ljubezni in miru ter intimnosti - nežnega objema, kot bi želela vse doživeto ujeti v neko zaključeno iluzijo.
 
Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.


BRUT CARNIOLLUS – Digitalna grafika
V današnjem času se vsepovsod srečujemo z digitalno grafiko. Le-ta ima pogosto sporočilno noto ter služi kot vizualni posrednik. Svoje mesto pa si je izborila tudi v umetnosti. Raziskovanje, eksperimentiranje in združevanje posameznih vej kot so fotografija, oblikovanje in umetnost so nas pripeljali v novo dobo, ki je polna zanimivih pristopov, pogledov in idej.

Brut Carniollus je eden izmed predstavnikov modernega časa, ki svojo umetnost razkriva ravno na ta način, da spaja veje v katerih se počuti domače, ki ga veselijo ter mu hkrati nudijo navdih za nadaljnjo delo. Fotografija je izhodiščna točka iz katere izhaja v svojem procesu dela. Označi jo kot "seme", za katerega mora poskrbeti, da se bo razvilo in pokazalo kaj vse se v njem skriva. Računalnik pa je njegova povezava z le-tem, je kot inkubator v katerem dozori, predno ga le-ta izpusti nazaj v realni svet kot tiskano podobo.

Tokratna razstava je koncipirana na miniaturah ter kaže odmik od velikih večplastnih kolažnih del s katerimi smo se srečali v preteklosti. Pred nami so bolj senzibilna dela, v katerih se odpira idejna zasnova o krhkosti narave in sveta, saj nas že ob samem začetku premami misel, da bi na dela lahko gledali kot na simboliko rojstva, razvoja in propada ter ponovne vrnitve k bistvu vsega. S poudarkom ali odtujitvijo posameznega slikovnega elementa v postopku digitalne redukcije ustvarja nenavadne kompozicijske rešitve. Gre za kompleksen sklop štirih ciklov s sledečimi naslovi: " Sopotniki", "Dediščina", "Jesen napoveduje pomlad" in "Dekonstrukcija". Ti štirje cikli vsak zase in kot celota razkrivajo avtorjevo umetniško raziskavo usodnih trenutkov ob velikem poku.

Za simbolično obarvanimi imeni "Sopotniki" in "Dediščina" se skrivajo detajli živali, obrazov, arhitekturni prebliski in abstrahirani detajli snovne in kulturne dediščine, torej gre za elemente, ki se neposredno povezujejo med seboj in soustvarjajo naše okolje, kot tudi bivanje v njem ter nakazujejo pot in sledi. Spominjajo nas na izseke s katerimi bi se prej srečali v ilustraciji ali risanki, saj se podobe odmikajo od resničnosti ter nas vodijo v poenostavljen a hkrati fantazijsko-domišljijsko obarvan svet. Skrivnost celote se skriva v podrobnosti in detajlih. Barvne ploskve, igra svetlo temnega, oblika in linija so glavni likovni elementi, s katerimi opisuje prostor. Barvna paleta je decentna in hladnejša kot v sledečih ciklih. Popačenost, poenostavljenost, redukcija ter izpostavljanje značilnosti ali smiselnih povezav ter oprijemljivih vidnih spominskih lastnosti pa oblikuje zaznavno podobo prepoznavne celote. Še izrazitejši primer le-tega predstavlja cikel "Jesen napoveduje pomlad", kjer prepoznamo travniške bilke, reducirane na barvo in linijsko podobo, ki pa preidejo v čisto abstrahirano vsebinsko pripoved. Živahnost in pestrost uporabljenih barv kaže živopisen, čustveno obarvan in raznolik svet narave. Zaključek ter čisti odmik od izhodiščne fotografije pa razkriva cikel "Dekonstrukcija". Le-ta v sebi nosi arhitektonsko vsebinsko noto, ki nakazuje prostorsko, plastično ter ploskovito igro elementov. Kompozicije so torej organsko ali geometrično organizirane. Gre za nekakšno iluzijo, ki jo podkrepi izbor barvnih ploskev kot tudi njihova prostorska umestitev. Tudi tu uporablja intenzivne, nasičene in živahne barve. Prikazan je nerazpoznaven svet, ki hkrati nima nikakršne formalne in očitne povezave z izvorno fotografijo, iz katere je nastal, pa vendar ga brez nje ne bi bilo.

Digitalna grafika Bruta Carniollusa nastaja iz ideje temelječe na dematerializaciji in preobrazbi ter nas vodi v minimalizem. Proces razčlenjevanja in redukcije realne podobe nas pripelje do faze nerazpoznavnosti v kateri se pred nami izoblikuje abstrahirana minimalistično podana barvno - oblikovna podoba. V njej gledalcu ponudi nov pogled, ki mu sledijo čisto druga pravila branja in zaznavanja videnega, torej skozi asociativno razmišljanje in interpretiranje ter povezovanje z že videnim. Umetniku pa je v končni fazi bolj pomemben sam proces, ki razkriva tisto pot, brano nazaj, kot bi želel, ne kot se morda zdi, ponovno reinterpretirati realnost ampak vzpodbudit gledalca k ponovnemu premisleku o dojemanju sveta, ki ga obkroža.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.

​KAJA URH – RINGA ROSES

Enaindvajseto stoletje je preplavila zasičenost moderne tehnologije, ki si ne utira svoje poti samo v naše domove, temveč se je že zdavnaj prikradla v našo podzavest in uničila dobršen del naše identitete in realne zaznavnosti. Ljudje izgubljamo stik z vrlinami in življenjem, ki nas je obdajalo v času pred vsesplošnim razvrednotenjem. Ta zasičenost pa odvzema moč tudi likovni podobi.

Svet Kaje Urh se tako naslanja na vse masovno virtualno arhivirane podobe, ki se dnevno množijo, hkrati pa vedno znova izpodrivajo predhodne, kot bi tekmovale za svoj položaj in obstoj. Le-tega ne morejo obdržati, saj so digitalne podobe – brez kakršnekoli čustvene zaznave – producirane z namenom, da v nas prebudijo željo po vedno aktualnejših izsekih minevajočega življenja. Če so se predhodne generacije še lahko do neke mere izogibale tej poplavi podatkov, pa so današnji otroci vrženi v svet, v katerem si življenja brez moderne tehnologije ne moremo več predstavljati. Hočeš nočeš, je to realnost in hkrati prihodnost, brez možnosti obrata ali odmika, je življenjski tok, ki nas je že davno vsrkal v svoj srž.

Cikel Ringa Roses se tako dotakne vloge in položaja otroka v današnjem času. Prikazani so raznoliki prizori otrok iz vsakdanjega življenja. Prostor je nakazan, a hkrati podrejen. Ne posveča mu večje pozornosti v smislu definiranosti in umestitve, temveč je zasnovan le kot posrednik globine, ki se odvija za figurami v ospredju. Kompozicija povečini vsebuje od ene do tri osebe, ponekod pa nastane tudi kontrast enega proti množici. Prikazan je pogled iz nižje perspektive oziroma spuščen na višino otroka, s čimer se poudarja osrednja vloga otroka. Le-ta je potisnjen v prvi plan, druge osebe pa imajo spremljevalno vlogo, v kateri nastopajo kot celostne podobe ali samo izseki vezani na zgodbo, ki jo želi izpostaviti. Slikarka izhaja iz naključno izbranih podob virtualnega sveta, ki jih na podlagi skupnega imenovalca, videnega v posamezni kompoziciji, prenaša na svoje slikarsko platno. Hibrid ali križanec, bi lahko označili podobe, ki nastajajo kot spoj dveh svetov virtualnega in realnega, digitalnega in klasičnega ali pa bi lahko rekli prehodno – masovnega in fizično – edinstvenega. Kompozicija v teh delih nas spominja na neke vrste kodno digitalno sliko. Enakomerne vertikalne linije si v enakem zaporedju in razmaku sledijo od levega do desnega roba platna. Z rastrom nakazuje homogeno enoličnost digitalne dobe, hkrati pa naj bi na to kazala tudi zamaknjenost slike. Dela postajajo težko berljiva in zahtevajo od gledalca več pozornosti. Če je sam prenos fotografij, ki jih spaja in prenaša na platno, povezan z moderno tehnologijo, pa je tehnika slikarskega dela tista, ki igra pomembno vlogo in s pomočjo katere nastajajo te zastrto naslikane podobe. Vertikalnost linij in povečini diagonalno izpeljana kompozicija, ustvarja razgibanost in živost samega narativnega prizora, ki se odvija pred našimi očmi. Izmeničen preplet dveh podob daje videz enotnega motiva, ki vibrira v komplementarnih barvah. Avtorica povečini izbira močne barvne tone. Barvna paleta tako predstavlja redukcijo in poudarja dramatično, otožno izpoved, v kateri resnost motiva še bolj izstopi, postane celo srhljiv.

Aktualnost tematike razkriva vsebinsko – kritično, kot tudi satirično končno idejo. Izstopajoča kodna nota del, pa povezuje oba svetova. Tako ne moremo zaobiti misli, da se vsebinska izpoved, kot tudi celostna podoba slikarstva Kaje Urh, ne dotika samo digitalnih medijev in njihove zasičenosti, kajti na vsakem koraku nas spremlja vloga slikarstva, kateremu je v zadnjih letih padla vrednost in moč, ki jo je imelo v preteklosti in katero si nikakor ne more povrniti. Je zato mogoče to podzavestno zasnovan dvogovor, med obema vejama, kot rešitev ter želja po pozornosti, ali pa je resnično le nekakšen opomin, da na koncu je slika, kot fizična podoba, oprijemljiva realnost, ki ne zbledi in se s časom ne izgubi.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.