Kaja Urh(1988, Kranj)
Diplomirala in magistrirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je članica ZDSLU in Likovnega društva Kranj. V svojem delu se osredotoča na odnos med tradicionalnim slikarstvom in digitalnimi mediji ter vprašanjem množičnosti podob, njihovi bežnosti, sestavljenosti in podvrženosti manipulaciji. Živi in deluje v Kranju. Samostojno se je predstavila na razstavah Prepletanja, KiBela, Maribor (2015), Vrtiljak podob, Galerija Simulaker, Novo mesto (2015) in na skupinskih razstavah, med drugim na 3. trienalu mladih umetnikov – Premiera 2015, Galerija sodobne umetnosti, Celje, Trans-form in Art Education, Constantin Brancusi Gallery, Bucharest, Romania (2014), (Pre)živeti s kreativnimi praksami, Galerija Miklova hiša, Ribnica (2013) in drugje. Množični mediji oblikujejo našo mentalno podobo. To je opazno pri popularnejših, npr. slikarskih primerih (Mona Lisa), po drugi strani pa je ogromno podob zapostavljenih. Podobe iz množičnih medijev konzumiramo, s tem pa je predeterminiran naš odziv. Gledalec z umetniškimi deli sploh ne vzpostavlja več nujno kakršnegakoli stika, tudi če je z umetniškim delom v navideznem neposrednem stiku. Možnost neposrednega učinkovanja umetnine na gledalca je pravzaprav izginila. Zato so za osnovo del izbrane naključne, zapostavljene podobe (amaterske, tematsko neopredeljene, nepopularne ipd.) z digitalnega medija, ki so prenešene na platno. S tem se jim spremeni pomen – iz »spletnega smetišča« so postavljene v vlogo umetniškega dela."
Slika je v preteklosti služila preko simbolov in jasno določenih atributov kot način branja vsebine. Popularen slikarski motiv Mone Lise lahko zgodovinsko umestimo kot sinonim stanovske ločnice, ki se je zgodila v renesansi, kar velja za Leonarda da Vincija in njegove stanovske sopotnike, na primer Albrechta Dürerja, ki so naredili statusni premik od rokodelca do umetnika. Kronološko pa je prav nastop novega medija, fotografije, v 19. stoletju, predhodnik velikih premikov v umetnosti in svetovno nazorskih usmeritev, ki so botrovale modernizmu in vsem izmom, ki so sledili do danes. Omenjena Mona Lisa je na ogled v Louvru, zaščitena z debelim, neprobojnim steklom. Obiskovalcev ji še vedno ne primanjkuje, zgrinjajo se v discipliniranih vrstah, na razpolago imajo strogo odmerjeni čas. Detaljna analiza dela je omogočena preko tiskanih medijev in svetovnega spleta, kjer si jo lahko ogledamo v povečavi, z vsemi razpokami in sledovi zapisa časa in bolj ali manj uspešnega renovacijskega postopka ... Vemo, da ni edina in da njene replike obstajajo, tako jo hranijo tudi v madridskem Pradu, baje izhaja iz Da Vincijeve vajeniške delavnice ... V današnjem času Damien Hirst, konceptualni umetnik, katerega dela dosegajo vrtoglave vsote, javno poziva mlade umetnike, vešče klasičnega upodabljanja, da postanejo izvajalci njegovega naslednjega umetniškega (tržnega) opusa. Kaja Urh je akademska umetnica, ki dobro obvladuje slikarsko "rokodelstvo". Preizkuša številne tehnike, kakor tudi svojo percepcijo in spomin. Slika sliko na sliko. Dobesedno in analogno. Računalniško oblikovanje služi kot skica mentalnega zapisa navidezno lahkotnega združevanja "naključnih, zapostavljenih podob iz spletnega smetišča". S tem se spremeni njihov pomen in tu nastopi pronicljiv, kritičen, satiričen narativni preskok. Simbolizem in ikonografija 21. stoletja, narativnost prepletanja povedi med vrsticami ... Ali znamo gledati slike? Kaja Urh nas s svojimi deli izziva in hkrati izobražuje. Veščina spajanja 'snapshotov' in 'movie stillov' govori o navidezno lahkotni pripovednosti združevanja podob, ki pa se v stiku z umetniškim delom v galerijskem prostoru razpirajo z našim fizičnim približevanjem in oddaljevanjem. Takrat šele se sproži v nas mehanizem branja zgodbe. Konceptualizem, ki se nam razkrije preko zgodbe, načina, kako združi dva različna dogodka, ki je "vsak iz svojega filma", govori o svojevrstni in izvirni apropriaciji, ki razkriva umetničin kritičen in zrel pogled na svet. Računalniški ekran nam branja zgodb, ki so zapisana na platna Kaje Urh, ne more omogočiti – potrebujemo realni format umetniškega dela. Za razliko od Mone Lise, kateri se v galerijskem prostoru ne moremo približati – zaradi "ekrana" neprobojnega stekla ... ― Tanja Grosman |
A
B BANOV RIBNIKAR Žana BEŠTER Franc BONČA Jaka C CARNIOLLUS Brut Č ČEH Boni ČERU Boleslav D DIMOVSKI Boge DIMOVSKI Domen E ERŽEN Andreja ERŽEN Jože F FRAS Vlado G GOLIJA Klementina H HORVAT Irena Gayatri I J JALOVEC Izidor ✝ JERAS DIMOVSKA Irena K KAFOL Milena KALINŠEK Lojze KHAM PIČMAN Alenka KIYOHARA Sumiko KOMAC Biserka KOŠIR PETRIČ Štefka ✝ KUHAR Karol L LUKAN Marko M MARCHEL Henrik ✝ MAROLT Peter MARENČIČ Martina N NAROBE Mira O OREL Irena P PERČIČ Mihael PETRIČ Eva POŽEGAR Brigita PRAPROTNIK Janez PRUŠNIK Tanja PUHAR Zmago R RAVNIK Janez S SERPAN SITAR Eva SLAPAR Nejč SRNA Andreja SRDIČ JANEŽIČ Zoran STRAŽAR KIYOHARA Jože Š ŠEBREK Tomaž ŠMAJS MUNI Iztok ŠOLAR Meta ŠPAROVEC Lučka ŠTIBELJ Maruša T TORČ Tadej TORKAR Brina TROBEC Jože TUŠEK Vinko ✝ TUŠEK Marko TUTTA Klavdij U URH Kaja V VESEL POTOČNIK Veronika VOVK Melita VOZELJ Franc Z ZAVODNIK Ladijana ZLATE Cveto Ž |
