Kaja Urh(1988, Kranj)
Diplomirala (2012) in magistrirala (2017) je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2021 poučuje risanje in slikanje ter likovno teorijo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Samostojno se je predstavila v Salonu Galić (Split, 2018), galeriji KiBela (Maribor, 2015), galeriji Simulaker (Novo mesto, 2015) itd. in na skupinskih razstavah, med drugim na Bienalu likovnih vizij - Etike(te), Jakčev dom, (Novo mesto, 2019), Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, (Pariz, 2018), Trienalu mladih umetnikov – Premiera, Galerija sodobne umetnosti (Celje,2015, 2018), Trans-form in Art Education, Constantin Brancusi Gallery (Bukarešta, 2014) itd. Za svoje delo je prejela nekaj priznanj in nagrad. Množični mediji oblikujejo našo mentalno podobo. To je opazno pri popularnejših, npr. slikarskih primerih (Mona Lisa), po drugi strani pa je ogromno podob zapostavljenih. Podobe iz množičnih medijev konzumiramo, s tem pa je predeterminiran naš odziv. Gledalec z umetniškimi deli sploh ne vzpostavlja več nujno kakršnegakoli stika, tudi če je z umetniškim delom v navideznem neposrednem stiku. Možnost neposrednega učinkovanja umetnine na gledalca je pravzaprav izginila. Zato so za osnovo del izbrane naključne, zapostavljene podobe (amaterske, tematsko neopredeljene, nepopularne ipd.) z digitalnega medija, ki so prenešene na platno. S tem se jim spremeni pomen – iz »spletnega smetišča« so postavljene v vlogo umetniškega dela."
Slika je v preteklosti služila preko simbolov in jasno določenih atributov kot način branja vsebine. Popularen slikarski motiv Mone Lise lahko zgodovinsko umestimo kot sinonim stanovske ločnice, ki se je zgodila v renesansi, kar velja za Leonarda da Vincija in njegove stanovske sopotnike, na primer Albrechta Dürerja, ki so naredili statusni premik od rokodelca do umetnika. Kronološko pa je prav nastop novega medija, fotografije, v 19. stoletju, predhodnik velikih premikov v umetnosti in svetovno nazorskih usmeritev, ki so botrovale modernizmu in vsem izmom, ki so sledili do danes. Omenjena Mona Lisa je na ogled v Louvru, zaščitena z debelim, neprobojnim steklom. Obiskovalcev ji še vedno ne primanjkuje, zgrinjajo se v discipliniranih vrstah, na razpolago imajo strogo odmerjeni čas. Detaljna analiza dela je omogočena preko tiskanih medijev in svetovnega spleta, kjer si jo lahko ogledamo v povečavi, z vsemi razpokami in sledovi zapisa časa in bolj ali manj uspešnega renovacijskega postopka ... Vemo, da ni edina in da njene replike obstajajo, tako jo hranijo tudi v madridskem Pradu, baje izhaja iz Da Vincijeve vajeniške delavnice ... V današnjem času Damien Hirst, konceptualni umetnik, katerega dela dosegajo vrtoglave vsote, javno poziva mlade umetnike, vešče klasičnega upodabljanja, da postanejo izvajalci njegovega naslednjega umetniškega (tržnega) opusa. Kaja Urh je akademska umetnica, ki dobro obvladuje slikarsko "rokodelstvo". Preizkuša številne tehnike, kakor tudi svojo percepcijo in spomin. Slika sliko na sliko. Dobesedno in analogno. Računalniško oblikovanje služi kot skica mentalnega zapisa navidezno lahkotnega združevanja "naključnih, zapostavljenih podob iz spletnega smetišča". S tem se spremeni njihov pomen in tu nastopi pronicljiv, kritičen, satiričen narativni preskok. Simbolizem in ikonografija 21. stoletja, narativnost prepletanja povedi med vrsticami ... Ali znamo gledati slike? Kaja Urh nas s svojimi deli izziva in hkrati izobražuje. Veščina spajanja 'snapshotov' in 'movie stillov' govori o navidezno lahkotni pripovednosti združevanja podob, ki pa se v stiku z umetniškim delom v galerijskem prostoru razpirajo z našim fizičnim približevanjem in oddaljevanjem. Takrat šele se sproži v nas mehanizem branja zgodbe. Konceptualizem, ki se nam razkrije preko zgodbe, načina, kako združi dva različna dogodka, ki je "vsak iz svojega filma", govori o svojevrstni in izvirni apropriaciji, ki razkriva umetničin kritičen in zrel pogled na svet. Računalniški ekran nam branja zgodb, ki so zapisana na platna Kaje Urh, ne more omogočiti – potrebujemo realni format umetniškega dela. Za razliko od Mone Lise, kateri se v galerijskem prostoru ne moremo približati – zaradi "ekrana" neprobojnega stekla ... ― Tanja Grosman |
|
