Franc Bešter
(1957, Besnica)
Po maturi leta 1976 na Gimnaziji Kranj se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Študij je po dveh letih opustil in se leta 1978 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1983 diplomiral. Njegovi profesorji so bili Štefan Planinc, Janez Bernik in Gustav Gnamuš. Še istega leta je začel s poučevanjem likovne vzgoje na osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju. V letih 1989–1999 je bil v svobodnem poklicu, v letih 1999–2004 je poučeval likovno umetnost na Gimnaziji Jesenice, od leta 2004 dalje pa ponovno deluje v svobodnem poklicu. Že od Platona dalje so mnogi filozofi trdili, da je resničnost, kot doživljamo, dogovorjen in spremenljiv sistem. To trditev so v vizualnih umetnostih skušali prikazati nekateri srednjeveški slikarji, še bolj pa modernisticne težnje v smereh nadrealizma in metafizičnega slikarstva.
Takšnim pogledom na svet sledi tudi akademski slikar France Bešter, ki črpa svoje ideje iz sveta kabale (mističnega židovskega sistema). Le ta priznava poleg materialnega sveta (element Zemlje) tudi obstoj višjih in notranjskih ravni resničnosti (Voda = astral, Ogenj = mentalni svet, Zrak = arhetipski svet), ki imajo absoluten pomen. Vsi ti svetovi se med seboj prepletajo. V svojih delih avtor poskuša prikazati astralni svet oziroma stanje zavesti skozi likovno govorico. V to stanje zavesti vstopa skozi sanje oziroma, kot sam prayi: skozi lucidne sanje, hi niso več sanje ampak neko novo, višje in razširjeno stanje zavesti, v katerem je človek aktiven: razmišlja, opazuje in deluje na astralnem planu. Gotovo, da se na potovanju do realizacije - tako v glini, kot na platnu - izgubi mnogo plasti iz tega sveta, saj ga ni mogoce le preprosto »prežarčiti" v tridimenzionalni materialni svet, kaj šele reducirati na ploskev slikarskega nosilca. Ker gre slikarju predvsem za težnjo prenosa ideje v materialni, likovni svet, se večkrat niti ne ozira na tehnično dovršenost, saj dela nastajajo pod haptičnim vtisom sanj, ki se kot jutranja meglica hitro izgube iz spomina in jih je treba loviti v njihovem »izginevanju". Zaveda se, da stroge ločitve med študijo (točno posnemanje) in dovršeno sliko ni, ker prehajata druga v drugo. ― Petra Vencelj (univ. dipl. umetnost. zgod.) |
|
