Aleksander Drakulič
Aleksander Drakulič. Je grafični oblikovalec. Je član Salon des Realites Nouvelles Paris. Razstavljal je v Parizu, Budimpšti in drugje. Živi in deluje v Budimpeši in Celju.
Aleksander Drakulič je uveljavljen umetnik, ki deluje na področju kinetične umetnosti in perceptualne. Svojo pot je začel kot grafični oblikovalec in art director. Tako mu področje umetnosti ni bilo tuje, kajti meja med njimi je relativna, hkrati pa le-ta nudi nove možnosti, za nadaljnje razvijanje in odmik od suhoparnosti, ki jo včasih za seboj pušča poklicno okolje.
Geometrija se kot ena najstarejših znanstvenih disciplin matematike ukvarja s prostorskimi danostmi telesa ter medsebojnega odnosa le-teh, to pa je tudi osrednja tema na podlagi katere nastajajo njegova dela. Vplive in vzgibe je umetnik našel ob študiju priznanih matematikov, kot sta Evklid, Pitagora in filozofu Platonu kot tudi ob moderni znanosti in Arabski geometriji. A vendar je v končni fazi celota podrejena prikazu kompleksnosti našega sveta. Zapletena črno-bela večplastna dela so pravi zakladi preciznosti in premišljenosti. V njih je moč zaznati neverjetno potrpežljivost, s katero umetnik gradi iluzijo, v katero nas bo posrkala želja po razumevanju samega ustroja, ki se skriva v medsebojnem odnosu posameznih elementov do celote ter sosledja, v katerem se razvija kot mrežna komponenta. Če izhajamo iz tega, da se vsako delo podreja neki začrtani ideji in izpeljavi potem se zavedamo, da ima tudi svoj cilj in nalogo, ne glede na vizualni prikaz. Tako je naloga geometrije še toliko boj zahtevna, saj zaradi same izpovedi ne prizanaša ne umetniku in ne gledalcu, katerega pričakovanja je težko potešiti, v isti meri kot v klasičnem slikarstvu. A vendar je delo zaradi svoje kompleksnosti kot magnet. Statičnost dela narekuje odnos med opazovalcem in kompozicijo, saj se le-ta lahko v prvi vrsti spreminja ter na ta način vzpostavlja dvogovor med položajem opazovalca in ogledano točko. V drugi vrsti pa je tu še optična iluzija, ki vpliva na naše nadaljnje zaznavanje. Navidezno gibanje prebuja dražljaje in vizualno dojemanje ter s tem pogojeno vibriranje statičnih struktur. Z uporabo kvadrata, trikotnika in ostalih reduciranih geometričnih oblik ter optične igre svetlobe nastopi prostorska dinamika, podvržena ritmu in smeri kot tudi stopnjevanju in sosledju posameznih elementov. Zanimivo je detajlno raziskovanje površine. Ta razkriva dinamiko, prosevanje in povezovanje fragmentov v vedno večje sklope kot tudi odpiranje ter postopno zapiranje ploskovno elementarne zasnove, ki sčasoma izgine v linijski črti ali celo zbledi. Na njenem mestu pa se porodi čisto nova pripoved. Pri tem ne smemo pozabiti na velikost kot tudi gostoto posameznih elementov, ki se z našo oddaljenostjo od dela izgubijo, v mreži več plastnih prekritih in zamaknjenih kvadratih ali sorodnih ploskovno zamejenih površin s prostorsko iluzijo. ― Melita Ažman (univ. dipl. um. zg.) |
|
