Vlado Fras
(1955, Ljubljana)
V času pred srednjo šolo se je v ateljeju likovne sekcije Zveze kulturnih organizacij Kranj učil pri Pišti, Batisti, Gvardjančiču, Tušku in Marchelu. Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani je na oddelku za grafiko zaključil leta 1975. Med drugim so ga učili profesorji: Gorazd Šefran, Tinca Stegovec, Tomaž Kržišnik, France Peršin, zasebno pa Janez Boljka s skromno pomočjo pri tiskanju grafik. Leta 1985 se je zaposlil v restavratorskem centru na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Opravljal je dela, posege in samostojne projekte na kamnu, polikromiranem lesu, freskah, leseni plastiki in sakralnih ter posvetnih artefaktih. Leta 2002 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za restavratorstvo, znanstveni naslov magistra umetnosti pa je pridobil leta 2009. Diplomiral in magistriral je na temo lesenih polikromiranih in pozlačenih oltarjev širšega 17. stoletja pri nas. Poučevali so ga profesorji: Kalaš, Novinc, Vogelnik, Gorenec, Gvardjančič, Kraševec, zasebno že pred njimi tudi Mirsad Begić. Podiplomski študij nadaljuje na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddeleku za umetnostno zgodovino, smer heritologija. Sodeluje z glavno mentorico dr. Jelko Pirkovič – Filozofska fakulteta v Ljubljani ter somentorjema dr. Michaelom Kühlenthallom – Technische Universität München in dr. Vladimirjem Markovićem – Filozofska fakulteta Zagreb. Na ZVKDS – Restavratorskem centru je zaposlen na mestu konservatorja restavratorja z magisterijem kot konservatorsko restavratorski svetovalec. Na oddelku za les se posveča lesenim polikromiranim in pozlačenim oltarjem, mentorstvu bodočim diplomantom, raziskovanju specialnih in občih problematik tovrstne likovne kulturne dediščine ter nadzoru na terenu. Vlado Fras črpa vsebino za svoja dela iz vsakdanjega življenja in dogodkov, ki ga prevzamejo, se ga dotaknejo in pustijo nek pečat vreden pretvorbe v slikarsko zgodbo. Predstavlja se z abstraktnimi deli. Večplastnost v katero je vpeta zgodba, nas spominja na vrtince in čustvene izbruhe, vpete v dramatično, energično, ekspresivno, nikakor ne umirjeno, a vendar domišljijsko, fantazijsko, zavestno ali morda podzavestno izpoved. V posameznih izsekih del prepoznamo neko pokrajinsko noto, stiliziran portret, oko, podobe živali ali pošasti. Celoto pa dopolni z znakovno zamišljeno vsebino. Prostor v njegovih delih se pod barvnim prepletom izgublja v globino. Ponekod je izraziteje oprijemljivo nakazan, drugod bolj kot igra toplo - hladnih tonov, kar hkrati kaže na razvoj in nadgradnjo njegovih del. Prevzame nas želja, da bi se spustili v njegov svet le z namenom, da bi prišli do poslednje točke in našli skrivajočo se umirjeno, zapuščeno in pozabljeno resnico ali njegovo dušo, ki nam jo zastira vsa odvečna osebna prtljaga. Barvne plasti sestavljajo točkovni, linijski ali ploskovni nanosi. Le-ti so lahko megličasto, ostro, nežno, premišljeno ali ekspresivno gestualno podane poteze čopiča. Posega tako po kontrastnih, močnih, intenzivnih, žarečih, živih, izstopajočih barvah, kot tudi mešanih zabrisanih nenasičenih, dramatičnih, melanholičnih in hladnih tonih.
― Melita Ažman (univ.dipl.um.zg.) |
|
