Klementina Golija
(1966, Jesenice)
Slikarstvo je študirala na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu, kjer je leta 1990 pri profesorjih Glaucu Baruzziju in Giuseppeju Maraniellu tudi diplomirala. Magistrski študij grafike je zaključila na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Lojzetu Logarju (1993) in magistrski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu (1995) na isti akademiji. Za njen nadaljnji umetniški razvoj sta bili pomembni zlasti študijski bivanji v Bostonu in New Yorku v letu 1990 ter dvomesečno bivanje v Cité Internationale des Arts v Parizu jeseni 1995. Doslej je imela 93 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 15 nacionalnih priznanj in eno mednarodno nagrado. V letu 2007 je za uspehe in dosežke na likovnem področju prejela nagrado Mestne občine Kranj, v letošnjem letu pa Prešernovo plaketo MO Kranj ter bronasto medaljo in priznanje Societe Arts Sciences Lettres v Parizu. Od leta 1990 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Je pobudnica in predsednica Bienala mesta Kranj ter Bienala risbe in slike v prostoru Alpe Jadran. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. Živi in dela kot samostojna likovna umetnica v Kranju. (VMESNI PROSTOR IN POTOVANJE SKOZI ČAS) Prostor in čas predstavljata dve soodvisni, med seboj se prepletajoči komponenti, skozi katero je definirano naše bivanje. Iz njiju izhaja vodilna misel Klementine Golije. Popelje nas v "Vmesni prostor" in na "Potovanje skozi čas". Cikli ne nastajajo naključno, temveč predstavljajo premišljeno, načrtno izpeljavo ali nadgradnjo, v katerih se prepletajo miselni procesi, spomini, doživetja, občutenje in zavedanje časa ter prostora, v kombinaciji z nezavednimi kodnimi simbolnimi procesi. Če izpostavimo samo besedo prostor, se najprej zavemo praznine in volumna, v katerega lahko vnašamo sebe in svoje razmišljanje ter videnje. Lahko ga torej ustvarimo ali zaobjamemo, mu damo resničen ali idealiziran videz, ali nanj gledamo kot na simbolično konotacijo, v katero polagamo vprašanja, na katera čakamo odgovor. Čas pa nam predstavlja, v večji meri neko omejitev, katero poskušamo prezreti, a hkrati se zavedamo, da nam je vzeta sposobnost manipuliranja z njim.
Klementina Golija ima izrazito samosvojo, prepoznavno likovno izpovedno pripoved, kjer spaja risbo, sliko in kolaž ter ohranja spomin na grafiko. Njena dela so kompleksno zamišljene celote, ki se z leti nadgrajujejo in iz cikla v cikel razčiščujejo. Če je bil pri starejših delih poudarek na imaginarni pokrajini, raztezajoči se čez celo platno, se tu le-ta začne krčiti, a hkrati postaja bolj izstopajoča. Nadaljuje pa tudi s ekspresivno ali geometrijsko risbo, ki ravno tako dobi svoje mesto na slikovni površini. Novost, s katero se prvič srečamo, pa hkrati predstavlja skupno točko današnjih ciklov in jo vidimo v ploskoviti pasovni razmejitvi slikarske površine, za čemer se skriva čista razumska izpeljava. Če nas horizontalna razdelitev popelje od zemeljskega do duhovnega, potujemo od spodaj navzgor, kar označuje prostor. Ko pa prehajamo iz leve proti desni, zaznamo potovanje skozi čas, definiran z vertikalo, saj se zavedamo miselnega prepričanja, da puščamo stvari ali dogodke za seboj. Prvi plan, tako lahko sestavlja od enega do pet pasov, ki nakazujejo strogo geometrijsko razdelitev. Na ploskvi prekriti le z enim pasom, nas ustavi intenzivna rdeča ali modra barva, kot izrazito čustveno obarvana igra in nosilka zgodbe, medtem ko se na platnu, kjer gre za več pasovno podajanje, le-ta umakne na spodnji del ali levi del slike. Vrhnji in desni del pa opredeli nežnejši ton, ki pa nikoli ne preglasi njemu nasprotnega. Monokromatični barvni pasovi ponekod vsebujejo močno kontrastno noto, svetlo-temnega in prihajajo v ospredje ali se umikajo v ozadje ter dajejo občutek harmonije in prostorske globine. Izstopata rdeča in modra barva v različnih odtenkih, vidimo pa tudi oranžno, oker ali rjavo barvo ter sive tone. V ciklu "Vmesni prostor" spodnji del umetnici predstavlja fizično-bazični prostor, zato je mogoč pastozen nanos, kot nek temelj, ki lahko vsebuje večbarvne reliefne poudarke, medtem ko zgornji pas označi za duhovni prostor in ga dopolnjuje s črtkasto črto, linijo, krogom, pravokotnikom ali simbolom, v katerem prepoznamo oko. Risba pa je tudi kot sinonim, za najintimnejšo izpoved ter kot simbol krhkosti, najprimernejša izrazna podoba, za duhovno in nezavedno stanje. Podobno izhodišče, geometrijsko znakovnih elementov, vidimo tudi v ciklu "Potovanje skozi čas". Osrednji del obeh ciklov, predstavljajo zametki abstrahirane krajine, s katerimi smo se lahko srečali že v preteklosti v obširnejši obliki. Tu le-te nastajajo kot izseki, na nevtralnih svetlih ozadjih in so skoncentrirane v centralni del pasu. Kolaž, ki se vije skozi likovni jezik umetnice, še iz časov študija je umetnica z leti nadgradila in prilagodila z namenom, da bi poleg teksture in strukture izkoristila tudi barvno izpoved, ki ji omogoča razširitev palete tonov in možnosti kombinacij. Vnaprej pripravljene poslikane in preslikane tanke prosojne papirje, lepi na platno ter jih združuje z izseki iz revij in pastoznimi ter lazurnimi nanosi. Pri tem nastajajoča kompozicija, ustvarja iluzijo prostora v sliki. Z značilno črno ekspresivno risbo, pa zarisuje nekakšne sublimne mikro psihograme, ki so kot simboli abstraktne ali asociativne narave. Tako medprostor zaznamo kot prostor, notranje dinamike, fizične dovzetnosti, prehodnosti, spiritualnosti ter kot odraz vsakdana, ki se neposredno vedno navezuje na prostor in čas. V delih Klementine Golije se prepleta intuicija, asociacije ter percepcija, združena v izstopajočo ekspresivno dinamično sliko, kjer imamo občutek, da prehajamo iz zunanjosti, ki jo definira odkritost, v notranjost-zaprtost same izpovedi, z mistično duhovnim pridihom, a močnim čustvenim izlivom. ― Melita Ažman (univ. dipl. um. zg.) |
|
