Irena Jeras DimovskaIrena Jeras Dimovska (1960, Kranj) je leta 1985 diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1988 končala še magistrski študij konzervatorstva in restavratorstva. Od leta 1990 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj, od leta 2015 pa članica Združenja umetnikov Škofja Loka. V Gorenjskem muzeju v Kranju je zaposlena kot konservatorska- restavratorska svetnica od leta 1992.
V umetniškem svetu deluje na področju slikarstva, grafike in risbe, tako v klasičnih, analognih kot tudi digatalnih tehnikah. Znana je predvsem po motivu figuralke, ki ga razume kot upodabljanje brezčasnih postav, vselej vpetih v notranja razmerja s samim seboj, z drugimi in naravo. Do sedaj je imela štiriintrideset samostojnih ter preko 200 skupinskih razstav. Za svoje delo je prejela štiri nacionalne in štiri mednarodne nagrade in priznanja tako s področja slikarstva, grafike in konservatorstva-restavratorstva. Živi in ustvarja v Kranju. V slikarskih delih Irene Jeras Dimovske, predstavnice slovenskega figuralnega slikarstva, sta figura in krajina enakovredni prvini; težita namreč k poenotenemu abstraktnemu videzu in harmoniji. Njena razmišljanja so občutljiva, čustvena, likovno jasna in oblikovno notranje poenostavljena. Monokromne – tonske ali komplementarne kompozicijske rešitve so barvno zgoščene, premišljene in vsebinsko spontane. Odvisne so od vztrajnosti trenutnega razpoloženja, nemira, ki sledi prvi ali zadnji potezi. Barvno svetlobni poudarki telesa so odsevi, ki jih črpa iz imaginarnega sveta narave v komplementarnih, harmoničnih odtenkih, ki prihajajo skozi drevesne listnate veje. Njena slikarska dela delujejo neposredno in oddajajo pozitivno energijo. Nežen, subtilen, usklajen dotik barvnih odtenkov vsebuje neposreden pristop do izbranega tradicionalnega motiva. Upodobitev ženskega akta je vznemirljiv in zahteven slikarski motiv. Sam pogled na gola ženska telesa vzbuja erotični nemir. To so nepozabne prispodobe ženskega spola v polni igrivosti, svobodi, intimnosti in razmišljanjih. Manjkajoči del navidezne pokrajine zapolni ženska figura ali pa sta narava in figura neločljivi. S črtnimi prepleti hladno-toplih barvnih nanosov kompozicijo skrbno usklajuje, kar je značilna lastnost njene prepoznavne osebne slikarske prakse.
Aktualnost take samopodobe je simbolna govorica znamenj, brezčasnost naslikanih podob pa je ikonografska značilnost, ki je tipična njenemu dojemanju današnje stvarnosti. V delih ne zmanjka optimizma, svežih barvnih potez in izbranih trenutnih predstav. Dimovska zasleduje trenutke sicer tihih, vendar razpoloženjskih prizorov in razlag. Zato so njena dela resnična, stvarna, neposredna, sugestivna, občutljiva do arhaičnih motivov iz biblijskih zgodb. Avtorica parafrazira srednjeveško slikarsko zgodbo o Evi kot prispodobo današnjemu času. To so Evine zgodbe v času izgona iz raja. Izvirno Evo ponovno srečamo v naravnem okolju kot obrekovano in usodno obkroženo z žensko družbo. Eva je zapravila priložnost večnega življenja in s tem tudi nesmrtnosti, izgon iz raja jo je hudo prizadel. Zato išče svojo istovetnost, bistvo svojega poslanstva v ponovnem zemeljskem rojstvu, medtem ko Adam išče svojo novo priložnost v iskanju drugačne Eve. Današnja Eva naj bi zato predstavljala energično, samostojno žensko. Odsotnost Adama ni naključna; prav zaradi tega v slikarkinih delih ne najdemo moških podob. Umetnica krmari med »trdno« figuraliko in »lirično« abstrakcijo. Je neodvisna od aktualnih sodobnih smernic in globalizacijskih dogajanj v umetnosti. Preprosta, energična, svobodna poteza odpira dušo svežemu in čistemu koloristično slikarskemu razmišljanju, dojemanju predstav s trepetajočimi barvnimi podrobnostmi. Je hkrati moderna in tradicionalna, spomin pa se ji vrača k pozabljenim slikarskim podobam. Vračanje k tradiciji ikonografsko zapostavljenih motivov ženskih podob je privilegij in občutek kontinuitete klasičnega, čistega slikarstva. Kakor da bi stari modernistični ekspresionistični duh ponovno našel svojo pravo identiteto v novih zgodbah na večno temo. V trenutku inspiracije nastanejo zanimive, skrivnostne, skratka, enkratne slikarske podobe. Tovrstni likovno-meditativni procesi osebnega »počasnega« hitenja omogočajo posebno obliko duhovnega komuniciranja z gledalcem. Ob tem ohranjajo figuralno monumentalnost likovne celovitosti in svežino nosilnega motiva. Osebni nemir razlage lahko dojemamo kot proces, kot zbir idej, kot koncentracijo risarske in barvne nepredvidljivosti. Gledalec ob njenih slikah doživlja sproščen občutek videnja zelo osebnega dojemanja slikarstva. Avtoričino delo lahko razumemo tudi kot neponovljivo izvirno filozofsko predstavo ženske domišljije. ― mag. Boge Dimovski (muzejski svetovalec) |
|
