Lojze Kalinšek
(1956, Kranj)
Leta 1977 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po končanem študiju se redno udeležuje vsakovrstnih likovnih kolonij, simpozijev in srečanj doma in v tujini, kjer si likovni ustvarjalci izmenjujejo mnenja in izkušnje ter v različnih naravnih okoljih bogatijo ustvarjalno inspiracijo. Ves čas svojo likovno dejavnost združuje s pedagoškim delom z mladino na mengeški osnovni šoli, občasno pa deluje tudi kot mentor in umetniški vodja lokalnih likovnih društev. Ukvarja se tudi z ilustracijo, fotografijo in oblikovanjem na grafičnem in tehničnem področju. V več kot 40-letnem ustvarjalnem obdobju ima za seboj več kot 80 samostojnih in več kot 200 skupinskih likovnih razstav v Sloveniji in tujini. Njegova dela krasijo in dopolnjujejo umetniške zbirke v več kot 20 državah širom po svetu. (ZLATE MUŠICE UMETNOSTI /ALI NAVODILA ZA OPAZOVANJE SLIK LOJZETA KALINŠKA) Ljudje se že od nekdaj ubadajo s tem, kako bi opredelili umetniški izraz. Govorijo o muzah, o »ognju ustvarjalnosti« in celo o božanskem navdihu. Šlo naj bi za stanje blaženosti in vznesenosti oziroma za zastrašujoče in boleče doživetje na drugi strani, v vsakem primeru pa gre za izjemno izkušnjo, ki je navadnim smrtnikom nedosegljiva.
Navdih si predstavljam kot roj zlatih muh, ki blaženemu umetniku letijo okrog glave. Rojijo in brenčijo kot nadležna misel, dokler se barva ne dotakne platna, dokler svinčnik ne poriše papirja in dokler roka ne stisne gline. Umetniške muhe so vedno prisotne, kot umetnikova avra, včasih brenčijo tišje, včasih glasneje, včasih pa celo pičijo. Umetnik jih (začasno) utiša zgolj tako, da se usede in ustvarja, eksperimentira in mentalni podobi vlije podobo. Če muhe vendarle popolnoma utihnejo in prenehajo brenčati okrog umetnikove glave, njegova umetnost postane enakovredna drugim trivialnim predmetom, na katerih počivajo trivialne muhe. Mušice Lojzeta Kalinška glasno brenčijo. Brenčijo tako pogosto in v takem številu, da jih komajda še lahko uboga. Brenčanje idej in impulzov je najbolje vidno v njegovi tehniki. Pri ustvarjanju eksperimentira in združuje različne tehnike: olje in akril, glino, foto transfer, relief in lazure, zlatotisk in jedkanico. Po Kalinškovih besedah je dobro umetniško delo tisto, pred katerim se ustavite in se sprašujete, kako je bilo narejeno. Zlate mušice pa poleg neprestanega brenčanja Lojzetu Kalinšku tudi prišepetavajo o ženskah, zato jih, kot večina heteroseksualnih umetnikov moškega spola, upodablja v svojih delih, kako ležijo na brisači na plaži, zleknjene počivajo v udobnih naslonjačih in crkljajo mačke; Kalinšek upodablja tudi portrete žensk, ženske v ogledalu; glavno da je ženska in da je po možnosti gola. Plodna moška domišljija uspešno išče uteho v starodavnih mitih plodnosti. Narava je Velika Mati, žensko telo pa je središče pozornosti. Zato gričevja in romunske senene kopice postanejo prsi, vrata in oboki se spremenijo v vagine in tako naprej. Pravzaprav je v večini Kalinškovih slik moč opaziti pritajen simbol plodnosti, ki ni vulgaren temveč gre bolj za poigravanje. Ušpičen cerkveni stolp prodira v oblake v podobi zadnjice, falični mačji rep počiva v bližini nakazane sence med golimi ženskimi boki, zlato jabolko Adama in Eve pa vsebuje skrito simboliko dejanske narave njunega greha. Gre za poganske in izpovedne podobe, ki so obogatene z vrsto ponavljajočih se simbolov in tako kot vino s časom postajajo boljše ob vtisu dodanih plasti lazur. V nadaljevanju sledi nekaj praktičnih nasvetov, kako lahko še bolj uživate v opazovanju slik Lojzeta Kalinška: 1. v podobi poiščite zgodbo; Včasih pomaga naslov, kot denimo Poroka v kočiji, včasih pa se umetnik ne pozna. Predstavljajte si zgodbo, poiščite pomen v pogledih in izrazih, v neizrečenih besedah in dogodkih, ki ustvarjajo ozadje kot surrealna mreža niti, ki prodirajo in se spajajo s tistimi na platnu. 2. vprašajte se, kako je podoba nastala; Poskusite ugotoviti, kako je podoba nastala. Kako je Kalinšek ustvaril subtilen relief, prosojno patino, luči, vzorce, vtiskovanje. Takšno spraševanje je še posebej v izziv kolegom umetnikom, obogati pa lahko tudi strastnega opazovalca. 3. poskusite najti poigravanje; Nekateri elementi predstavljajo več kot le znake, lahko so simboli. Poskusite najti te simbole (lahko jih tudi ustvarite!), ki so skriti v Kalinškovih slikah, najsi se jih zaveda ali ne. Simboli so prav gotovo prisotni in čakajo na vaš radoveden pogled. ― dr. Ana Maria Gruia (slikarka in umetnostna zgodovinarka), prevod: Andreja Kališnik (ANTIKA V MOJEM SRCU) Zavajajoča, navidezna ležernost ambicioznega avtorja zbledi ob izbiri motiva in izvedbi številnih upodobljenih ženskih in moških parov. Sedeče in ležeče figure, trdno postavljene v naravno okolje, delujejo skoraj kot »stare ikone« ali poslikani reliefi. Naslikane podobe vzbujajo občutek medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Ženski in moški liki na slikah delujejo sveže, kot da bi bili ravnokar modelirani in postavljeni na obalo, prepuščeni postopku naravnega sušenja. Navidezni »reliefi« v zelenkasto sivem barvnem odtenku asociirajo na glinaste figurice. Počasi, samozavestno izpovedane zgodbe in odnos do golih poz dopuščajo odprte možnosti dopolnjevanja in nadgradnje novih figuralnih likovnih rešitev. Vpogled v izvedbo in končne likovne rešitve prikažejo avtorja kot zanimivega ustvarjalca novih izzivov pri reševanju slikarskega motiva. Tehnika kolagrafije je zelo živa, priljubljena in aktualna pri likovnih ustvarjalcih iz večine tranzicijskih držav evropske skupnosti. Nastale Kalinškove slike spominjajo na preteklost – na predkrščansko obdobje starih zgodb novega spomina. Preprosto in postopno obravnava domišljijski, osebni prenos dogajanja v »naravi« na »grund«, podlago, strukturalno pripravljene reliefne ploskve. Reliefno trdnost, ki nastane pri izvedbi notranjih in zunanjih oblik figure na slikovni podlagi, barvno zapolni in s tem zabriše ostrino konstrukcije ležečih in stoječih figur v interieru ali v naravnem okolju. V slikah se srečujemo s simbolično - energetskimi znaki, sodobnimi rešitvami kompozicije in zavestnim izogibanjem nepotrebnih detajlov. Smiselno poenostavlja barvno ploskev in naključne sledi strukturne risbe, kar mu daje večji občutek za urejeno mehkobo kompozicije, iluzijo prostora in vsebino izvedb likovnih del. Iz primerne razdalje slika panoramski pogled in skrivljene perspektive predstavljenega motiva. Sanjsko predstavljene figure so del sožitja med domišljijsko zamišljeno naravo in človeško navzočnostjo kot npr.: kamen, voda, drevo, domače živali idr. Ponuja nam svoj fantazijsko ustvarjen likovni svet ter ignorira realistično predstavitev okolja, ki ga obdaja, v korist umetniškega izraza. Uveljavlja neposreden-direkten pristop, svoj slog lastnega zapisa v sodobni, za današnji čas zelo popularni, večnamenski tehniki kolagrafije, za katero je prepričan, da mu nudi vse možnosti ekspresivnega, eksperimentalnega likovnega izražanja. Umetniška svoboda je glavni vir ustvarjanja, ki mu omogoča duhoven in fizičen obstoj. Sodobna, naravna figuralna postavitev izostrenih, domišljijskih izvedb, oseben pogled na predkrščanski čas, so prepoznavne značilnosti avtorjevega izražanja in izpovedovanja. Kalinšek je dovzeten za mitološke predstave, izvedbe starih form, doživetih s časovno distanco, ki velja tudi za današnji čas. Umetnost doživlja kot potrebo po predstavah pozabljenih zgodovinskih dogodkov ali kot predloge za literarne ali filmske ilustracije. Fragmenti posameznih motivov spominjajo na etruščanske ali helenistične lončarske poslikave. Lahkotno določene reliefno strukturne poteze iluzionistično materializirajo predmete kot simbole, ki dopolnjujejo nosilni, v glavnem preprost figurativni in predmetni motiv. Odtenki barvnih nanosov kovinskega videza so simbolni poudarki na detajlih dekorativnih dodatkov. Kovinsko bleščeči se modni dodatki, kot so npr. fibule, asociirajo na že videne zgodovinske eksponate, arheološke najdbe ali na etnološke predmete. S »predmetnimi« atributnimi simboli in detajli avtor idealizira, romantizira dogajanje in poudarja status portretiranih podob. Hote, podzavestno in spontano nastajajo na podlagi likovne tradicije zanimiva slikarska dela. Prevzela ga je arhaična risba, podkrepljena z zemeljskimi barvami in spoštljivim poudarkom na izbiri in izvedbi motiva. Pri svečanih, prazničnih postavitvah zvesto upošteva ikonografsko tradicijo simbolnih oblik stare prakse s poenostavljenim stiliziranim oblikovanjem figur. Kvaliteta sodobnega likovnega dela je odvisna od bogastva strukturne raznovrstnosti, potez, nanosov – tega pa Lojzetu Kalinšku ne manjka, saj se vse to navezuje na njegovo miselnost, značaj in osebno prepričanje (filozofijo). ― mag. Boge Dimovski (PRAVLJICE O MUZAH) Lojze Kalinšek je neke vrste umetniški Ahasver, vedno na poti v spoznavanju sveta s široko odprtimi očmi in fotoaparatom na dosegu roke. Neugnana želja po videti in vedeti, odprtost za nove izkušnje ter veselje do druženja širijo njegove horizonte s svežimi impulzi, navdihi in idejami. Je izkustveni gurman in estet, ki lepoto najde v vseh aspektih življenja. Pritegnejo ga barve, svetloba, oblike, gibanje, pokrajine, narava, ljudje in njihove zgodbe, ženske in muze ter starodavni svet mitov in legend. Svoje motive pozorno motri in domisli z intelektualno ostrino, nato pa jih, začinjene z domišljijo, strastjo in ščepcem humorja materializira z močnim ustvarjalnim nabojem. V njegovem dolgem obdobju ustvarjanja je nastal obsežen opus, ki ga sestavlja sekvenca številnih tematskih serij, kot nekakšen slikarski dnevnik umetnikovih poti, zanimanj in srečevanj. Lojzetova ustvarjalna širina se kaže v eklektiki različnih likovnih tehnik in materialov, saj uporabi praktično vse, kar najde in kar pritegne njegovo pozornost ali pa kar ima slučajno pri roki. Igraje, a s tehnično dovršenostjo prepleta barvo, grafiko, potiske, fotografijo, prav mu pride tudi blago, les ali pločevina. Njegova risba je poenostavljena, stilizirana, a čvrsta, zanesljiva in povedna. Figure so zgnetene iz kita in barv v taktilne reliefe, kar podeli telesom zdravo oblost, lasem razkošnost in njihovemu bivanju vitalnost. Ornament je na Lojzetovih slikah kot parfum na lepo urejeni dami. Nežen odtis čipke poudari mehkobo kože, črtasti vzorec nogavic zaobli stegna, zlati lističi prispevajo k občutku obrednosti, celo običajne stvari, kot so senene kopice, rože, ptice ali vrata, umetnik spremeni v ornament in s tem vzpostavi žlahtno ozadje svojim figuram. Barve na Lojzetovih slikah nas vrnejo v zlate čase starih mojstrov, ki še niso poznali sintetičnih barv in kričečih odtenkov. Kolorit je uglajeno eleganten. Na prvi pogled je omejen na določene barve in zato deluje preprosto, pozorno oko pa opazi nežne barvne prehode, efektivne kontraste in drobne barvne finese. Prizore obarva z mehko svetlobo in atmosfero umirjenosti, ki na trenutke meji že na melanholijo. Tokratna razstava predstavlja jagodni izbor slik, katerih glavni motiv so ženske in njihov intimni svet. Slike delujejo kot fragmenti različnih serij, kot line, skozi katere pokukamo v zgodbe iz različnih obdobij Lojzetovega ustvarjanja. Pred nami se, kot v procesiji, vrstijo različne lepotice: podeželanke v senenih kopicah in na konjskih vpregah iz Romunije in Moldavije, baročne ljubimke v intimi budoarjev, intelektualka s knjigo v tihoti svoje sobe… Izstopajo ilustracije za Evripidovo dramo Helena, ki je izšla leta 2006. Helena v sebi združuje različne vidike ženskosti. Je zapeljivka, žena, spletkarka, ljubica, žrtev moškega poželenja, fatalni vzvod krvave morije trojanske vojne, je resnična ženska iz mesa in krvi in hkrati fantom nekega praspomina. Ženske iz Lojzetovih likovnih zgodb so samozavestne lepotice s čvrstimi telesi, zdravimi oblinami, mehko kožo in vonjem po mošusu. Izžarevajo nežno senzualnost, prvinsko erotiko in tisto naravno lepoto, ki jo nosijo v sebi prazgodovinske Venere in sodobne Afrodite, ki se ne pustijo ujeti pastem kozmetične industrije. Zavedajo se svoje lepote in v svojih telesih so sproščene. Zabubljene v svoj intimni svet ne dopustijo niti občutljivim psihološkim tipalom umetnika, da bi iz njih izvabil skrivnosti, ki se skrivajo za odmaknjenimi pogledi zadovoljnih mačk. Pod površino ženske lepote se skrivajo globine arhetipskih podob in simbolov. Lojze svoje ženske začara v muze, v boginje in fatalke. Prvobitne so, kot je mati zemlja, radožive so, kot poganske boginje ljubezni in plodnosti, so čarovnice in kraljice, nežne ljubimke in krute uničevalke, stvariteljice in večni objekti poželenja, so modre ženske in spogledljive kokete, kadar je to potrebno. Simboli, kot so ladja, vrata, mačka, ogledalo in drugi, pripovedujejo njihove zgodbe o ljubeznih, strasteh, hrepenenjih, slovesih in snidenjih, bojih in zmagah, drobnih radostih in epskih razsežnostih njihovih usod. Zgodbo končujem z jabolkom. Lojze ga je, razkošno odetega v sijaj zlatih lističev, umestil na razstavo kot fokusno točko, ki povezuje vse slike, vse njegove muze. Če njegovo grešno konotacijo iz krščanske tradicije nonšalantno pustimo ob strani, se spremeni v sočen in hranljiv sadež, ki, zaužit s pozornostjo in spoštovanjem, prinaša užitke duši in telesu, radost in veselje do življenja. Kot umetnost Lojzeta Kalinška. ― Darija Kovačič (umetnostna zgodovinarka) (NOVA IKONA) Ciklus »Nova ikona« je slikarski slavospev o večnemu občudovanju ženske v najrazsežnejšem pomenu, ženske kot boginje življenja. Če starodavne ikone izžarevajo svetost in ustvarjajo duhovno povezavo z vernikom, ki jih opazuje, je fenomen ženske dandanašnji pravzaprav enak – nove ikone Lojzeta Kalinška z zamaknjenim pogledom hote izzivajo in vabijo gledalca, a v srčiko njihovih skrivnosti ne bo posvečen nihče, niti umetnik sam. Motiv in strast življenja pa je prav iskanje samo. Slikarjeve ikone so izraz lepote, ki jo kontemplativno išče globoko v svojem odnosu do ljudi okrog sebe, lepote, ki jo najdeva v človeških dušah, lepote, ki se zanimivim ženskam zariše na obraz. Slike Lojzeta Kalinška so ena sama ljubezen, do življenja, do ljudi, do njihove vizualne pojavnosti in še bolj do vsega, kar je pod gladino. Kajti tam se skriva resnica. Tam spodaj so prageni, ki nas nezavedno opredeljujejo, tam so eritrociti našega bitja, tam je hrepeneče srce, tam je nevronsko vesolje misli. Očaran od čudeža življenja slika ne le, kar vidi, slika, kar čuti. In kakor je očaran od mavrice življenja, ki ga zanj najbolj graciozno pooseblja ženska, tako je v slikarski tehniki radodaren s svetlobo in barvami – je »barvni hedonist in helioteist«, bi rekla njegova hrvaška slikarska kolegica Irena Gayatri Horvat. S premišljeno kompozicijo daje novim ikonam arhetipsko veličino, z zlato barvo jim nadaja avreolo svetosti življenja, ki ga slikar polnokrvno živi, zajema in izraža, saj – kot zapiše sam: »Smo nagrajeni z lepoto, če le v tem nemirnem morju nismo slepi zanjo«. Ikone Lojzeta Kalinška so kot nikoli dokončano iskanje življenjskega smisla, so kot človeške duše, ljubezen in umetnost – največje in najlepše skrivnosti našega obstoja... ― Petra Puhar |
|
