Biserka Komac
(1949, Ljubljana)
Po zaključku gimnazije (nekdanja Šubičeva) se je vpisala na študij arhitekture, ki ga zaradi ustvarjanja družine ni dokončala. Pozneje se je vpisala na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je pod mentorstvom Ranka Novaka in Miljenka Licula tudi diplomirala iz smeri grafičnega oblikovanja. Slikanje na ALU pa je potekalo pri docentu akad. slik. Emeriku Bernardu, kiparstvo pa pri prof. Luju Vodopivcu. Risanje in slikanje je bilo vedno prisotno v njenem bitju in žitju, (nanjo je v rani mladosti vplival in ji približal likovni svet tudi stric Bogdan /Bogdan Grom/, akad. slikar, ki sedaj dela in živi v ZDA in oče Branko Komac, ki ji je že kot otroku približal čar in zakonitosti fotografije) zato brez tega ne more živeti. V času njenega aktivnega delovnega obdobja (služba) na področju grafičnega oblikovanja ni bilo toliko časa za poglobljeno slikanje. Intenzivno in načrtno je spet obudila v življenje svoje slikanje in fotografijo pred več kot 13 leti (od leta 2005 je članica LS KUD.a Kliničnega centra Lj. j) Doslej sem imela 15 samostojnih slikarskih razstav in sodelovala na več kot 40 skupinskih v Sloveniji in tujini. Poleg slikanja je tu še fotografija ( od leta 2006 je članica FD Janez Puhar Kranj) s katero se včasih rada tudi grafično poigra (profesionalna in(de)formacija?), če opazi elemente ali kompozicijo, zanimivo za dobro grafično podobo. Doslej je imela 2 samostojni razstavi in sodelovala na številnih domačih in mednarodnih skupinskih razstavah, dobila nekaj priznaj in zlato Puharjevo medaljo). (RAZSTAVA V KC) Na tokratni razstavni predstavitvi ustvarjalna misel vsestranske likovne ustvarjalke Biserke Komac potuje med slikarstvom in fotografijo, pa tudi med konkretno stvarnostjo in subtilno slikarsko vizijo, med izraznostjo barve in likovno-formalno ter vsebinsko vrednostjo rastra, med materialnim in duhovnim, med zastiranjem in odstiranjem, pripovedovanjem in izpovedovanjem.
(Po)ustvarjati pomeni najprej zaznati, videti, občutiti. Široko odprti, večplastni in v globino segajoči pogledi Biserke Komac ji omogočajo najti številne motive in zdi se, da je za slikarko lahko element razmišljanja in vizualiziranja čisto vse. Pri vsebinski opredelitvi njenih del pa lahko izpostavimo (avto)portret, tihožitje in krajino. Interpretacije so razpete od realističnega zrcaljenja bistva do impresivnega doživljanja specifik, izpostavljanja barvnih in svetlobnih razpoloženj, pa do ekspresivnih preoblikovanj in poenostavljanj ter vse do abstraktnih rešitev, v katerih predmetna stvarnost zaživi le na posreden način. Dogajanju na njenih slikah pa daje poseben karakter uporaba rastrov. Ti spreminjajo površino v prefinjeno reliefnost, v trepetavo povrhnjico. Dajejo ji moč in energijo, ki se v obliki vibracij širi čez celotno slikovno polje. Rastri so likovno-formalna rešitev z vsebinskimi posledicami oz. s sporočilnim pomenom. So materialna snovnost, ki zastira dialoge likovnih elementov, kot so barva, črta, prostor, ploskev, svetloba. Kot zastor različnih smeri in intenzitet se razpenjajo čez slikovni oder, a ne le, da bi zakrili, ampak tudi odkrili, vzpostavili, oživeli, da bi motiv spremenili v vzgon neke nove substance, enigmatične in hkrati materialno otipljive. Raster je tisti, ki daje stvaritvam karakter in identiteto. In vendar je slikarka je v svojih najnovejših stvaritvah omejila njegovo uporabo. Na slikovno prizorišče ga vkomponira vse bolj premišljeno, le na posameznih predelih, le kot droben, dragocen in polnomočen poudarek, s katerim izrazi vse tisto, česar z barvo in linijo ne bi mogla povedati. Mali intimni akvarelni zapisi, povezani v cikel Plamenčki moje ustvarjalnosti, so bili le droben izsek iz ustvarjalkinega dnevnika, in vendar pomemben. Danes »plamenijo« v akrilni tehniki, s katero avtorica vzpostavlja likovne vrednosti, povsem sorodne akvarelnim. Neposredni, prvinski, iskreni, necenzurirani, eruptivni, nežni kot dih, mehki in čutni preplavljajo slikovno prizorišče. Skrivnostni, subtilni in sublimni svet Biserke Komac je še bolj nenavaden v njenih slikah na fotografski papir. Ta ni le nosilec slikovnega zapisa, temveč njegov ključni sooblikovalec. Avtorica nanj »slika« z vodo, s katero dosega bogato tonsko lestvico, izjemno mehkobo in prostorsko iluzijo. Tudi barva, ki jo sicer uporablja le za posamezne akcente, se na tovrstni podlagi svojstveno razliva. In slike na fotografski papir imajo še eno kvaliteto – žive so, v nenehnem nastajanju, v spreminjanju. Njihove izrazne vrednosti, ki so splet premišljenosti in naključij, niso nikoli dokončne, nikoli dokončane, saj je svetloba tista, ki »nenehno« spreminja njihovo podobo. In tako »klasična, tradicionalna« slika premore še eno kvaliteto, sicer značilno za sodobne likovne medije. Za Biserko Komac tudi fotografija ni le sredstvo posnemanja, ampak izražanja. Je način avtorsko prepoznavnega izpovedovanja. Fotoaparat ji je sicer pripomoček, a objektiv išče in beleži tisto, k čemur jo vodi osebna vizija. Avtorica z izjemno senzibiliteto odkriva slikovitost in izraznost motivov, k njim pristopa individualno in tako v stvaritev že a priori vtke svoj oseben odnos. V podobo ujetega trenutka vzpostavi subjektivno, intimistično atmosfero, novo, avtorsko ovrednotenje. Izkorišča optične zmožnosti objektiva, išče svetlobo in senco, elemente pripovednosti, pa tudi svoje osebne izpovednosti, izhajajoče iz njenih videnj, doživljanj in občutenj. Avtorica kaže svoj izostren občutek za detajle, poseben izziv pa ji dajejo tudi soočanja različnosti. Izkorišča čar naključij, išče podobnosti in s konfrontacijo drugačnosti vzpostavlja še zgovornejšo izraznost. V njenih delih se zrcali bistvena lastnost fotografije kot svetlobnega zapisa. V kontrastih išče atmosferski utrip, napetost, pa tudi poetičnost, sporočilnost in dovršenost oblik. V elementih narave odkriva slikovitost, patino, čas, svetlobo in senco, in vselej bogastvo struktur, ki se »izslikujejo« v obliki rastrov. Prav te resnično najde vsepovsod. Ustvarjalni duh pa jo vodi še naprej, v nova raziskovanja. Fotografija je zapis trenutka. In ujeti moraš pravega. In vendar se s tem kreativnost Biserke Komac »zaustavi« le za trenutek. Nekatere fotografije namreč raziskuje in še naprej obdeluje s pomočjo sodobne tehnologije. Klasično fotografijo vodi skozi proces računalniške manipulacije. In zdi se, da so tovrstne metamorfoze vselej podrejene likovni sintaksi, odkrivanju tistih najbolj primarnih, elementarnih likovnih izrazil in vrednosti. Rastri v različnih vlogah in oblikah določajo in dajejo afirmiranost ter prepoznavnost likovnemu izrazu Biserke Komac. Lahko pa jih pojmujemo tudi kot slikarkino potovanje v preteklost, kot zavedanje njenih korenin, obujanje duha Krasa, prisluškovanje praspominu in iskanje utripa njene (pra)biti. ― Anamarija Stibilj Šajn |
|
