Štefanija Košir Petrič(1926 - 2018, Domžale)
Po končani srednji šoli ja študirala kiparstvo na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Njeni profesorji so bili kiparji prof. Peter Loboda, prof. Frančišek Smerdu in prof. Zdenko Kalin, pri katerem je leta 1954 diplomirala. Posvetila se je pedagoškemu delu in poučevala na osemletkah v Sisku in Domžalah ter na Srednji usnjarsko-galanterijski šoli Domžale. Po upokojitvi se je v celoti posvetila kiparstvu in risbi. S svojimi deli se je redno udeleževala skupinskih in društvenih razstav doma in v tujini, svoje »male plastike« in pastele pa je predstavila tudi na številnih samostojnih razstavah. Kiparski opus Štefke Petrić po motivni plati sega od portreta preko človeške figure do fantazijske rastlinske plastike. V širokem ikonografskem razponu se skriva trdna razvojna logika, ki jo pogojuje ena temeljnih umetničinih opredelitev za kiparsko delovanje kot intimen dialog s samim seboj, kot način razkrivanja odnosa do časa in okolja, torej opredelitev za kiparski opus, stkan iz osebnih odzivanj na svet in bivanje …
Doslednemu realističnemu pogledu na zlasti ženski portret je sledilo svobodnejše komponiranje človeškega telesa, naraščala je težnja k stilizaciji, igri svetlobe in senc, prikazu dinamike gibanja, izstopal je občutek za izčiščenost kompozicij … Zato ni presenetljivo, da figuralne plastike Štefke Petrić kljub komornim formatom delujejo monumentalno. Težnji po motiviki z univerzalnim pomenom in sporočilnostjo je Štefka Petrić sledila pri kiparskih delih, ki so nastala na podlagi motivnih vzpodbud iz rastlinskega sveta. Kiparka je v glini oblikovala pestro paleto oblik, ki nas spominjajo na rastlinske dele, cvetove, plodove, grme, gobe, cvetlične šopke, portret in torzo. Kot je ob kiparkini razstavi leta 1988 zapisal dr. Cene Avguštin, »ti motivi iz narave niso vezani na to ali ono izbrano realistično predlogo, so zopet plod teženj k iskanju čim bolj plastičnih oblik v svetu rastlin«. Prevladujejo fantastične sestavine, ki jih pogojuje voluminoznost določenega motiva, povezana s težnjo po izgrajevanju prostorskih elementov v kompoziciji kiparskega dela. »Oblikovanje prostora ima namreč pomembno vlogo v umetničinem kiparskem snovanju. Sklenjene ploskve rastlinskih listov in plodov skušajo zajeti kar največ obdajajočega ambienta, zaradi česar nastajajo svojevrstne oblikovne rešitve, odmaknjene od običajnega izkustva. Prav to daje tem malim plastikam iz terakote posebno privlačnost, občutek trdnosti in sklenjene telesnosti« (dr. C. Avguštin, spremno besedilo v katalogu razstave v Likovnem razstavišču Domžale, 1988). Odločitev za motivni sklop, navezan na kiparsko ponazarjanje in ustvarjalno preoblikovanje plastičnih, likovno izčiščenih in stiliziranih oblik, izvzetih iz rastlinskega sveta, ni naključna. Kiparka je v napete vegetativne forme, ovite v mehko zaobljene linije, ki jih obliva in oživlja svetloba, vtisnila nekatera novodobna razmišljanja o neprekinjeni povezavi med človekom in naravo. Zato pri nekaterih rastlinskih plastikah lahko odkrijemo asociativne povezave s človeškim telesom. Včasih zlahka prepoznavna, pogosto pa tudi prikrita ali zastrta simbolika kiparskih kompozicij Štefke Petrić se dotika tudi razmišljanj o venomer znova obnavljajoči življenjski moči narave (npr. plodovi, ki nosijo v sebi kal nadaljnjega razvoja). Štefka Petrić poudarja, da je kiparska forma izrazno sredstvo čustev. Estetske, čiste, usklajene oblike, ki niso kompozicijsko raztrgane ali umetno statične, morajo vsebovati ritem, nuditi morajo občutek rasti, dihanja in življenja. Samo harmonične oblike so tudi stabilne in čvrste. Tovrstno ravnotežje, ki ga najdemo v naravi kot neposrednem odrazu lepote stvarstva, mora biti prisotno tudi v likovni umetnosti. V naravi prevladujejo vertikalne oblike, ki kot simboli življenja rastejo proti soncu in svetlobi. Harmonične, na kompozicijsko vertikalno vezane oblike so tudi osnova za kiparsko pripoved Štefke Petrić. Njene rastlinske plastike imajo fantazijski značaj, vendar so vselej oblikovane po načelih naravne zgradbe. Tako kot je v naravi vse obdano, pravočasno zaščiteno, je tudi v plastikah Štefke Petrić življenje skrito pod zunanjo formo. Življenje se porodi iz notranjosti. Kot je mogoče ljubezen najti v nasprotnem polu, je v kiparskih oblikah vse povezano, zaobjeto v enotno celoto (iz pogovora s Štefko Petrić, november 2006). Srečujemo se s simboličnim in metaforičnim kiparskim jezikom. Posamezno se spreminja v obče, osebna simbolika postaja asociativna, slehernemu namenjena posvečena govorica simbolov. Tovrstna izhodišča opredeljujejo tudi ciklus Nevest, s katerim se je Štefka Petrić ponovno navezala na figuralni motiv. Z občutkom za mero in proporce predstavljene neveste so tudi deklice, žene in matere. Ženske postave, zajete v njihovem duhovnem bistvu, krhke in lirične, a obenem življenjsko stvarne, so dobile v kiparskem opusu Štefke Petrić zanimivo umetniško podobo in svojevrsten spomenik. ― dr. Damir Globočnik |
|