Mira Narobe
(1967, Sydney, Avstalija)
Zaključila je Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani. Leta 1993 na oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pri profesorju Hermanu Gvardjančiču diplomirala iz slikarstva. Od leta 1993 je članica ZDSLU. Zaposlena je kot likovna pedagoginja v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Samostojno in skupinsko se predstavlja tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad, kot so: nagrada na ex-tempore Kranj (1992), ex-tempore Ljutomer (1995), Bienale mesta Kranja (1997) in Majski salon (1999). (TOTAL RECALL) Čvrsta in suverena slikarska poteza slikarke Mire Narobe v plastenju pastoznih nanosov, in ob mestoma risarskih intervencijah, poraja na slikarskem platnu podobe, ki nas nagovarjajo v žlahtnem slikarskem jeziku.
Fizične lastnosti pričujočih platen, ki so poslikana v oljni tehniki in so praviloma velikih formatov, kažejo na to, da imamo opraviti s slikarko, ki je blizu klasičnemu slikarstvu. Če se ozremo po motivih, ki jih najpogosteje izbira, smo ravno tako v domeni tradicionalnega. Poprej so prevladovale krajine in tihožitja, danes je v ospredju portret. Podobe, ki niso preobložene z vsebino in konteksti, kjer lahko največ ugibamo o čustvenih relacijah med protagonisti, sicer pa njihove zgodbe ostajajo del intimne slikarkine zgodbe, omogočajo gledalcu pristno doživetje čistega slikarstva. Pozornost najprej pritegne likovni izraz, saj nam slikarka postreže z rutiniranim obvladovanjem slikarskega medija. Njeno jasno artikuliranino, kleno slikarsko govorico odlikuje čvrsta, samozavestna poteza in neverjeten občutek za prostorsko organizacijo. Značilno ''kadriranje'' nemalokrat prikliče podobe iz filmov, saj se je neugnana očarljivost gibljivih slik očitno zalezla v njen imaginarni svet. Platno Bertolucci je denimo sled nespregledljive filmske kreacije Zadnji tango v Parizu. Hipnotična narava podob s filmskega platna pa je nemara botrovala tudi izbiri večjega slikarskega formata. Občutek tesnejše povezanosti z dogajanjem na filmskem platnu v prvi vrsti kinodvorane, kjer, kot pravi slikarka v nekem intervjuju, običajno sedi, je mogoče primerjati z občutkom, ki ga imamo, ko stojimo pred veliko sliko. Večjemu formatu daje Narobetova prednost tudi z vidika ustvarjalnega procesa, saj ji slikanje, ki terja sodelovanje celega telesa, najbolj ugaja. Nespregledljiva fizičnost njenega slikarstva je pogosto nadgrajena s filigranskimi linearnimi detajli, ki se zde kot otočki racionalnega v morju strastnega, nepredvidljivega, nemalokrat nagajivega temperamenta slikarke. Razmislek o predmetu in vsebini posameznih slik vsiljuje razmislek o umetnosti vobče. O umetnikih, vpetih v kolesje neustavljivega mehanizma vsakdana, ki ga morejo za trenutek ustaviti ter utrinke življenja iztrgati pozabi. Ki gledajo in poslušajo kot mi vsi, a vidijo in slišijo več; Ženitni oglas, je lahko tudi epska pesnitev o iskanju, prometni zamašek denimo dramsko besedilo o spopadu nujnosti in volje, ropot šivalnega stroja zametek prekrasne melodije… Glasbenik v podzemlju metroja, prizor v temi kinodvorane, vsiljiva sogovornica, slika v tišini galerije, nočno druženje, bežno srečanje, drobci dneva, intimne epizode nekega življenja, ki se izgubljajo v nepovrat, so se na platnih Mire Narobe rešile za vedno. S tem smo, in to je navdušujoče pri umetnosti, tudi mi dobili nazaj nekoč že izgubljene spomine. ― Lada Mejak |
|
