Irena Orel
Študirala je likovno pedagogiko na Pedagoški Fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2006 tudi diplomirala na temo iz sodobne umetnosti. Istega leta je zaključila šolo za kustose na SCCA. Trenutno zaključuje študij magisterija, smer slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Živi in dela v Ljubljani. Irena Orel v svojem delu posega po prostorsko definirani umetnosti, v kateri zaobjame naključno, asociativno, podzavestno in domišljijsko interpretirano zaznavnost sveta in videnja.
Njeno delo "Hangover" je neke vrste sestavljanka, saj ji le-ta vedno znova dopušča nova odkritja in variacije. V sklopu devetih kvadratnih okvirjev se skriva zamejeni prostor med dvema ploskvama, na eni strani meji na hrbtno stranico, na drugi pa na stekleno površino namenjeno gledalcu. Steklena šipa asociira na izložbeno okno, za njo se skriva drugi svet, vabljiv, mamljiv, odbijajoč ali vreden razmisleka ter globljega dialoga. Hkrati pa ni vsebinsko zanimiva samo ujetost, ki se skriva za njo temveč umetnico zanima tudi sam odsev odbijajočega se okolja v njem. Slednji beleži tako spreminjajoče kot obstoječe lastnosti, ki včasih zmotijo kompozicijo, jo dopolnijo ali pa so le bežne sledi, kot je naše življenje. Gre za neko ujetost tako materialov kot tudi trenutka, neke dvojnosti, zgodbe v zgodbi. Delo tako lahko predstavlja enovito, v kvadrat zloženo zaokroženo enoto ali posamezne sklope, v katerih ji izmenične kombinacije in igra postavitve omogoča nadaljnjo odpiranje in širjenje zgodbe. Okvirji hranijo različne materiale vsakdanje uporabe, med katerimi se nahajajo: papir, karton, embalažna folija in tekstil. Do neke mere bi lahko na te gledali kot na surove izdelke s predhodno zgodbo, katere ne poznamo, lahko pa si jo zamislimo ali pa so svojo prvo vlogo dobili ravno tu, z namenom vzpostavitve neke vsebinsko začrtane sledi. Sledi ali fragmenti so vodilna misel zmečkanih, zgibanih, zapognjenih, zvitih skupaj zloženih delčkov ali enojne plasti. Poslikani fragmenti se tako med seboj prekrivajo, dopolnjujejo, zakrivajo ter na ta način ustvarjajo igro svetlobe in sence in tem dajejo celotni volumen. Svoboda, ki jo dopušča tako majhen manipulacijski prostor, kot material je omejena, zato zahteva toliko večjo premišljenost pri sami izpeljavi. Barvna igra, ki pri tem nastaja, kaže na povezavo hladno toplih barv in prevlado naravne barve materiala v kombinaciji z štirimi izstopajočimi barvami rdeče, modre, rumene in zelene ter kontrastnih barv bele in črne. Celota v nas vsekakor zbuja povezavo z konsumentskim časom v katerem se nahajamo, po drugi strani pa abstrahirane podobe kažejo zapuščino, ki za nekoga predstavlja ničvreden zavržen ostanek za drugega pa novo vsebinsko rešitev z likovno vrednostjo. ― Melita Ažman (univ.dipl.um.zg.) |
|
