Brigita Požegar Mulej
(1955, Maribor)
Leta 1979 je diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1981 pa na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je dve leti pozneje končala še specialistični študij pri profesorju Gustavu Gnamušu. Leta 1983 je prejela študentsko Prešernovo nagrado s področja slikarstva. Za sabo ima blizu 100 samostojnih razstav, doma in v tujini. Po razstavah v študentskih letih (Maribor, Jesenice, Ivanjica, Zagreb, Ljubljana – ŠKUC…) je poklicno kariero začela z razstavami v sosednji Avstriji (Beljak, Osoje, Kleinkirchheim,…), nato pa z njimi nadaljevala v domači Radovljici, kjer je med leti 1988-02 nekajkrat, tudi pregledno, razstavljala v Šivčevi hiši. Kot svobodna slikarka živi in ustvarja v Radovljici. Velika Narava je naslov cikličnega sklopa del akademske slikarke Brigite Požegar Mulej. Narava predstavlja prostor neskončnih, nepredvidljivih naključij, podob in asociacij, posegajočih v človeški prostor, a hkrati je del nečesa, kar ni plod človeških rok. Le-ta pa ji kroji usodo, jo vidi, čuti, želi razumeti njeno bistvo in jo beleži ter na ta način tudi ohranja. Narava ni samo velika, je tudi osupljiva, še večji pa je njen vpliv na posameznika.
Brigita Požegar Mulej se je v svoji umetnosti podala po sledeh tiste narave, ki je vidno zaznavna, lahko bi rekli klasična, a hkrati se ponekod že odmika od vizualno realnega, tistega primarnega ter posega v abstraktno ekspresivno doživeto naravo, prepojeno s čutno, duhovno, podzavestno in samosvojo noto. Narava je glavna inspiracija njene umetniško-raziskovalne poti. Na slikah nastopa v podobi pokrajin, detajlov ali izsekov, ki jo omrežijo in katerim v svojem prenosu na platno vdihne življenje. Dela, nastajajoča v ateljeju, se navezujejo na njeno okolje. Na platnu se meša vidna, interpretirana in podzavestna narava. Osrednji problem, kateremu se posveča s študijskim pristopom, ji ne dovoljuje hitrega zaključka. Tako na enodimenzionalni površini slika točno določene podobe, ki so kot skrivnosti, na meji med oprijemljivim in nakazanim, med kaosom in redom. Lahko je pejsaž s pašnikom ter gozdom, izsekom gozdnega podrastja in stebel, krošenj ali reke. Vse je podrejeno ideji, ki ji sledi, katero želi razumeti in občutiti. Tako dela ne nastajajo kot neke zaključene celote, marveč ji zaradi same oljne tehnike dopuščajo, da jih razvija in nadgrajuje do točke, ko v njih najde svoje zadoščenje. V kompoziciji izstopajo barva, točka in linija. Z njimi sliko umiri ali ji doda tisto dramatično noto. Kljub statičnosti človeka ali volka poskuša ujeti in prenesti v delo razgibanost in utrip narave, ki se neprestano spreminja. Kjer povezuje naravo z živim bitjem, pa ne gre za prevlado le tega, marveč za njuno spajanje, ki postaja vedno bolj izrazito in ponekod pripelje do čistega zlitja. Le-tam se slikarka premika po meji, ki vodi v abstrakcijo. Barvni nanosi ter plastenje potez so ključni elementi, s katerimi dosega iluzijo in globino, zabrisanost ali izostrenost. Prepletene poteze v posameznih izsekih izgubijo svojo moč ali pa izstopijo v ospredje. Ta kontrast pa nam daje občutek uravnoteženosti dela in preusmerja naš pogled na celoto. Posega po tonski lestvici zelene barve, s pomočjo rumenih in rjavih tonov pa ustvarja hladno ali pa vabljivo atmosfero naravnega prostora. A vse prej kot živahno, pozitivno obarvana le-ta postaja, dramatična, mračna in skrivnostna. Le kaj se skriva v njej ali nam kaj prikriva, se sprašujemo. Gozd je element, ki se pogosto pojavlja v njenih delih. V simboliki predstavlja podzavest, pot do spoznanja. To spoznanje bi lahko imelo dvojno vlogo, na eni strani problematika prostora, njegovega razumevanja in razčiščevanja meje še zaznavnega ter na drugi strani dobesedno spoznanje samega sebe. Simbolični pomen pa je vpet tudi v vlogo človeka ali živali kljub temu, da avtorica simbolike ne izpostavlja, a je izrecno tudi ne zavrača. Avtoportretni akt lahko vidimo kot neko krhkost in odmaknjenost od vsega ne naravnega, motečega ter kot vrnitev k bistvu, medtem ko volk predstavlja moč, divjino in nedotaknjenost. Na koncu pa se zopet vrnemo na eno skupno točko, ki povezuje oba, in to je gozd. Zavetje enega ter življenjski prostor drugega. Brigita Požegar Mulej želi ostati zvesta klasični sliki, a se hkrati že odmika od te. Njen cilj tudi ni realna upodobitev, temveč bi lahko rekli, da se nagiba tako k enemu kot drugemu. V ciklu Velika Narava, je tako prikazala več različnih pristopov, k isti motiviki in predstavila problematiko prostora, ki pa vsekakor nosi v sebi tudi simbolno zavestno ali podzavestno noto. ― Melita Ažman (univ. dipl. um. zg.) |
|
