Janez Praprotnik
(1947, Ljubljana)
Po končani Šoli za oblikovanje (smer Industrijsko oblikovanje) se je zaposlil kot grafik v trgovskem, potem v prehrambenem podjetju. Ob delu je absolviral študij likovnega pouka na Pedagoški akademiji in nato redno študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1979 pri prof. Štefanu Planincu. Vrnil se je na delo kot grafični oblikovalec – do upokojitve. Ob tem je redno ustvarjal in razstavljal samostojno ter skupinsko. Udeležil se je več likovnih kolonij in pogosto obiskoval razstave likovnih del doma in v tujini. Akademski slikar Janez Praprotnik spada v starejšo generacijo umetnikov. Deluje tako na področju slikarstva kot tudi grafike. Slednja je v njegovem življenju zavzela pomembno mesto. Z njo se srečuje vse od srednje šole. Bila je del njegove poklicne poti, svoje mesto pa je našla tudi v njegovem prostem času in tako ji je ostal zvest vse do današnjih dni. Njegova ljubezen do nje je prerasla iz klasičnih grafičnih tehnik vse tja do računalniško obdelanih in izdelanih del.
Z digitalno grafiko se je začel ukvarjati leta 2004. Kljub začetnemu odporu do računalnika, ki ga je bil primoran uporabljati v službene namene, se je z njim počasi spoprijateljil. Odprle so se mu nove možnosti. Spoznal je prednosti ugodnega ter plodnega delovnega okolja v katerem ni bilo potrebno čakati na rezultate oziroma sledi časovno obsežnih procesov, na katere končni produkt ni mogel več vplivati. Tako je klasično grafiko izpodrinila digitalna. S študijem programov namenjenih za obdelavo fotografij in risanje je začel odkrivati različne poglede in aspekte, ki so ob pomoči eksperimentalnih tehnik in iger s filtri ter raznimi orodji začeli dobivati novo podobo. Podobo neskončne variabilne umetniško ekspresivne tehnike. Sklop predstavljenih del zaobjema organsko, geometrijsko kot tudi figuralno zgodbo. Pa vendar to ni neka novost. Že v slikarski kot tudi kolažni in klasični grafični tehniki najdemo predhodne rešitve neposredno navezujoče se na zdajšnja dela, kar le-še potrjuje njegov idejni koncept nadgradnje te faze umetniškega ustvarjanja, v kateri je našel svoje mesto in zadoščenje. V zagrizenosti raziskovalne duše, ki vsekakor preveva njegova dela, prihaja do spoznanja, razčlenjevanja in izničevanja predmetnega ter figuralnega sveta, kot tudi čiste deformacije in prehoda v abstraktno fluidno maso organske prvinskosti. Na začetku so bila njegova izhodišča lastne fotografije na katerih je beležil naravo, tihožitja, detajle raznih zanimivih vtisov kot tudi posnetkov figur, kasneje temu dodaja tudi portrete pridobljene iz medmrežja. Tudi sam pristop k delu je s pridobljenim znanjem prehajal v višje sfere ter postajal kompleksnejši. Če je na začetku posvečal več časa raznim filtrom, je kasneje začel uporabljati še druga orodja, ki so mu dopuščala svobodnejšo predvsem pa širšo paleto možnosti. Dela ločimo po njegovi vsebinski pripovedi kot tudi tehniki izdelave. Zakaj vidna je izrazita razlika v samem ustroju grafike na podlagi česar lahko posamezniki, ki jim uporaba računalniških grafičnih tehnik ni tuja razčlenijo faze nastanka posameznega dela ali vsaj orodja, ki je bilo pri tem uporabljeno. Te nosijo neko specifično lastnost in s tem dajejo delu svoj čar. V figuralnih delih prehaja od fizično zaznavne podobe do fluidne telesne gmote. Z fizičnim približevanjem delu se le-ta začne topiti, mehčati in izgubljati v abstraktno omejenih barvnih poljih. Na grafikah kjer je figura izrazitejša v smislu obrisa ali portreta, lahko stoji ali leži na monokromi površini, kar pa ni pogoj. Telesnost je lahko izničena, ohranjen pa je le detajl obraznih elementov. Prihaja do igre med zaznavnim in abstraktnim, med shematizirano podobo in barvnimi ploskvami. Občutek, ki ga vzbudi je zavestno lebdenje na meji med enim in drugim ter raziskovanje prehoda v katerem še lahko ohrani delček realne zaznave, predno se le-ta izgubi v barvni organski podobi. V nepredmetnih delih celota deluje kot spoj raznoliko oblikovanih segmentov, kjer ne manjka niti geometrije, anorganskih kot tudi organskih oblik. Dela temeljijo na risbah z dodajanjem posameznih geometrijskih elementov, katere spreminja, deformira, obrača in prilagaja, da izpopolnijo kompozicijsko rešitev, ki ustreza njegovi želji. Večkrat jim doda še detajle slik, ki pa jih v celoti ali vsaj delno spremeni, s čimer jim vzame vsekakršen oprijemljiv spomin na prvotno podobo. Občasno so dela opremljena tudi z črkovno ali besedno vsebino. S simbolično oznako namiguje na vlogo predstavljenega dela. Plastenje, združevanje, prekrivanje in spajanje delov v katerih se razkrivajo raznolike oblike, linijske izpeljave ter tekstura kažejo na dinamično, energično podobo v kateri umetnik išče medsebojno soodvisnost, harmonijo in dominacijo ter igro nasprotij. Detajli v posameznih grafikah pa kažejo do neke mere togo izpeljavo, česar namen ni očiten. Tako gre lahko pri tem za zavestno dejanje avtorja ali pa za proces njegovega učenja in iskanja idealne rešitve. Umetnik uporablja izrazito močne kot tudi nasičene barve, pri čemer se ne omejuje na določene barve, marveč izkorišča harmonične kombinacije, kot tudi kontrastne igre celotnega spektra, ki mu je na voljo. Živahnost in živost izpodrine vsakršen delček dramatičnosti, ki bi ga lahko povezovali z hladnimi barvami. Celota je tako zaokrožena zgodba. Če Janez Praprotnik danes gleda na svojo umetniško pot, je v njegovem spoznanju prisotno neko obžalovanje. To ni vezano na samo ustvarjanje, marveč se zaveda, da je svojo energijo in želje zastavil preširoko. Deloval je na različnih področjih in to ga je stalo časa, v katerem bi mogoče lahko presegel tisto notranjo mejo, ki nas zadržuje in omejuje v nadaljnjem razvoju. Pa vendar je tu prisoten tudi kritičen in oster pogled umetnika, da svojega opusa, ki vsekakor ne šteje malo del. V končni fazi pa kaže tudi na umetnika z zavestno odločitvijo, da ustvarja in razvija samo tisto, kar ga zanima ter svoj čas omeji na možnosti in priložnosti, ki so mu dane. Melita Ažman, univ. dipl. um. zgod. ― Melita Ažman, univ. dipl. um. zgod. |
|
