Tanja Prušnik(1971, Wolfsberg, Avstrija)
Med leti 1982-90 se je šolala na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, leta 1990 je vpisala študij arhitekture na Tehnični univerzi Dunaj, kjer je leta 1999 tudi diplomirala. Od leta 1999 živi in dela kot arhitektka in umetnica na Dunaju, na Koroškem in v Sloveniji. Razstvaljala jena večih samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejela umetniško nagrado za ženske društva za kulturo & proti nasilju. Njena dela so v zbirki Avstrijskega parlamenta, Dežele Koroške, mesta Šent Vid, mesta Wolfsberg. Predstavljena je v enciklopediji umetnikov Slikarstvo v Avstriji na začetku 3. tisočletja (Herausgeber Forum Artis Austriae) in Schnittpunkte – Begegnungen mit 15 Kärntner Künstlerinnen (Andrea Rettenbacher – fotografije). Oblikovala jetudi ovitke za knjige: Weder Gott noch Tier, roman Kajetana Koviča (založba Kitab), Holunderstunden, prozo Kajetana Koviča (založba Kitab), Gamsi na plazu Karla Prušnik-Gašperja (založba Wieser) in katalog Tanja Prušnik (založba Drava). (UTOPIJA_gnp 1,2,3) Tanja Prušnik kot koroška slovenka živeča na Dunaju, povezuje slovensko in avstrijsko kulturo ter neposredno kaže na politično-zgodovinsko izpoved, ki se prenaša skozi rodove, z namenom ohraniti vrednoto in ponos manjšine. Tako njena razstava z naslovom UTOPIJA_gnp prenaša vizijo likovno izpovedne podobe dogodkov, ki jih je v svoji avtobiografski knjigi leta 1958 zapisal njen stari oče Karel Prušnik-Gašper. Zgodba razkriva spomine, partizanskega boja na koroško-slovenskem področju, kjer je upor proti nasilju nacističnega režima, v času tretjega rajha med leti 1938 – 1945, ostal zakoreninjen v njihovi zavesti ter hkrati postal nepogrešljiv del njihovega življenja v borbi za pravice. Nezaključena zgodba, torej še danes odpira rane ter ostaja del vsakdana, čeprav so nekateri nanjo že pozabili.
Naslov razstave in del vsebuje ključno točko in hkrati tudi rdečo nit za razumevanje in povezovanje posameznih cikličnih sklopov. Tako izhaja kratica – gnp, ki pomeni "Gamsi na plazu" iz naslova knjige starega očeta ter govori o preteklosti. Simboličnost ali metaforičnost le-te, nam pred očmi zariše podobo neustrašnega gamsa, ki z lahkotnostjo in odločnostjo premaguje ovire v visokogorju, kjer mu skalovje in stene nudijo zatočišče pred sovražniki. Največja nevarnost, ki mu preti pa je padec zaradi plazu in napad s strani drugih plenilcev. V naslovu Utopija, pa bi lahko iskali vzporednice z samo miselnostjo in čustveno povezavo umetnice, ki je skozi vizijo prenesla spomine starega očeta v današnji čas in svet, kjer je iluzija ter hrepenenje po popolnem in pravičnem svetu še daleč odmaknjena od realnosti, ki si jo želimo. Predstavljeni so trije cikli, ki so nastali med leti 2004 do 2016. V prvem se srečamo s temačno obarvano abstrahirano krajino, kjer prevladuje črna barva v kombinaciji rjavo-sive in zelene barve na belem platnu. Belina je osnovni nosilec kateremu umetnica ostaja zvesta. Je kot nezapisano pravilo, da le-ta lahko nosi zgodbo in je enakovredna listu v knjigi. Gestualno ekspresivno poudarjeno delo, kaže na nemir, mračnost in dramatičnost izraženo skozi pastozne poteze ter bledeče lazurne sledi, v katerih se na posameznih mestih pojavi likovni element linije, ki še dodatno poudari dramatično noto same pokrajinske iluzije. Tekstura, kot tudi vertikalno in horizontalno, stopnjevanje in prekrivanje plasti, predvsem pa barvna simbolika nas popelje v gozdove tistega časa, kamor so se zatekli ljudje in kjer so se dogajale in pisale srhljive zgodbe. Kompozicijsko premišljeno izpeljana dela, posredujejo občutek dinamičnosti in razgibanosti, kjer ni prelivanja barve, temveč gre za plastenje in ločevanje, za ustvarjanje globine in prostorske zaznave ter občutenje in videnje simbolike skozi barvno izpoved. Asociacije razkrivajo zemljo, gozd, pečine, noč, mrak in dan. V sledečih si dveh ciklih, nastopi preobrat v samem prenašanju zgodbe. Lahko bi rekli, da se umetnica začne odmikati od predhodno celostno obravnavane kompozicije, ki je kazala ujetost neskončne širine prostora na platnu. Belina postaja izrazitejša, plastenje barv pa centralno, vertikalno začrtano. Poudarek vertikalnosti, ki se razteza čez dve platni je kot simbol pokončnosti, neke zavesti, pripadnosti, spoznanja in hkrati nakazuje na posamezne sekvence ali izseke abstraktne krajine, ki pa ni več samo del spominov, temveč postaja avtoričin lastni zapis, podrejen raziskovanju narave. Dela postajajo detajli večje celote v izraziti pastozni barvni paleti. Odtenki zelene počasi izpodrivajo črnino. Zapira se pogled na širino. Tanja Prušnik začne poudarjati svojo idejno zasnovo v nadaljnjem spoznavanju, zavedanju in odkrivanju prostora. Raziskovanje le-tega jo odmika od prvotne zgodbe, začne se spopadati s svojo miselnostjo in prostorsko umeščenostjo. Druga dimenzija se umika tretji. Prostor postaja njen zaveznik. Želi ga definirati in osmisliti, le-to naredi s stolpi in krogi, ki jih umesti v prostor ter z njimi gradi prostorske instalacije. Stolpi, ki jih imenuje Stele so različnih višin, sestavljeni iz posameznih poslikanih manjših platen. Krogi pa predstavljajo poslikane akrilne steklene ploščice, ki spadajo v serijo Time – Čas. V slednjih belino zamenja prozorna ploskev, ki dopušča pogled skoznje. Ta spominja na prazne poglede zazrte v daljavo, v točko, ki jo gledamo a je ne vidimo. Torej imamo na eni strani prehajanje v obliki stolpa, ki dopušča omejen pogled ter hkrati od gledalca zahteva interakcijo in na drugi strani celotno podobo predstavljeno na dlani, skozi popolni prozorni element kroga, ki je kot razgaljen pred nami, a še vedno včasih prezrt. Utopija Tanje Prušnik kaže dve zgodbi, dve poti, dva obdobja in dva pogleda, a na koncu še vedno nezaključeno idejo s čustveno-duhovno in politično-zgodovinsko noto, ki še danes visi v zraku in se nagiba v smeri vetra kot njena inštalacija Time. ― Melita Ažman (dipl. univ. um. zg.) |
|
