Janez Ravnik
(1929, Bohinjska Bistrica)
Leta 1950 je zaključil šolo za oblikovanje v Ljubljani, leta 1955 pa diplomiral na Akademiji primjenjenih umjetnosti v Zagrebu, pri prof. Ž. Hegedušiču. Od leta 1956 do upokojitve je deloval kot likovni pedagog na osnovni šoli prof. dr. Josipa Plemlja na Bledu. Imel je več kot 70 samostojnih in številne skupinske razstave doma in v tujini. Dalj časa je bil organizator posameznih likovnih razstav na Bledu. Za svoja dela je prejel več nagrad, med njimi Prešernovo nagrado gorenjskih občin in Linhartovo srebrno plaketo. Akademski slikar in dolgoletni likovni pedagog Janez ravnik se lahko pohvali z vrsto zanimivih ciklusov slik, risb in lesenih plastik, ki s svojo raznolikostjo pričajo, da je likovno umetnost vselej razumel kot svojevrstno pustolovščino. Zato najbrž niti ni toliko pomembno, ali je za svoj likovni nagovor izbiral kar se da natančen ali pa slikarsko in risarsko sproščen pristop – vselej je namreč postavljal v ospredje osrednjo misel nekega ciklusa in vselej sta bili umetnikova domišljija in problemska angažiranost tisti, ki sta pomagali sooblikovati likovni motiv. Ne glede na velike razlike med posameznimi ustvarjalnimi obdobji seveda lahko poiščemo nekaj stalnic Ravnikovega likovnega rokopisa: upodobljeni motivi na njegovih slikah ali risbah so vselej nosilci simbolnih sporočil, posebno pozornost posveča odnosu med upodobljenim osrednjim in obdajajočim naravnim ali umetnim okoljem, zanima ga tudi dialog med različnimi likovnimi formami in postopki, ki jih pogosto tudi združuje med seboj.
Tako je Janeza Ravnika pri novejših delih – prav tako kot pri nekoliko starejših ciklusov »Lebdeči objekti«, Pogled v prihodnost«, »Svetlobne igre« in »Benetke« - še zlasti pritegnilo razmerje med svetlobo, barvo, obliko in upodobljenim motivom, torej razmerje med sproščeno igro likovnih elementov in osrednjim nosilcem vsebinskega sporočila. Nastala je vrsta privlačnih, barvno razigranih del na papirju in platnih, na katere je Janez Ravnik v različnih kompozicijskih razmerjih polagal barvne in svetlobne pramene, ki jih je na redko nanizal oz. uredil v kaskade. »Kaskade«, kot bi lahko nadvse primerno poimenovali najnovejši ciklus, je včasih poselil tudi z nenavadnimi, fantazijskimi arhitekturnimi združbami, ki lebdijo v značilnih modrih, rumenih, rdečih, vijoličastih barvno – svetlobnih ambientih. Kot smo bili vajeni doslej, tudi najnovejše Ravnikove kompozicije dopuščajo različna branja. Čeprav so nastale izključno kot plod slikarjeve, očitno neizčrpane likovne domišljije in so povsem samosvoje ter se podrejajo zgolj izvirni likovni logiki, do katerih se je Janez Ravnik dokopal v nekaj desetletjih dela, nikakor ne moremo spregledati njihove vsebinske angažiranosti. Resda je slednja morala prepustiti vodilno vlogo izpovedni govorici barve, vendar nam tudi tokrat slikar s pomočjo likovnih metafor predstavlja svoj pogled na današnji in prihodnji svet. ― mag. Damir Globočnik |
|
