IRENA OREL in MARUŠA ŠTIBELJ

Vabimo vas na odprtje razstave likovnih del IRENE OREL in MARUŠE ŠTIBELJ
ki bo v četrtek, 25. maja 2017, ob 18. uri v Mestni knjižnjici Kranj.
(dvorana v 1. nadstropju)
Umetnici bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Razstava bo na ogled do 31. julija.

Foto mix Melita Ažman
​

IRENA OREL – CIRKUS

IRENA OREL se je kranjskemu občinstvu prvič predstavila v preteklem letu z delom "Hangover". Izhodišče za to instalacijo, ki je bila formirana kot sestavljanka, je našla v recikliranih materialih. Hkrati pa se je v tem skrival svet, ujet med štiri stene, zaznamovane z okvirjem in stekleno šipo, katere naloga je bila, da nam dovoli pogled v ujetost, beg ali spoznanje. Upodobljeni svet je predstavljal trenutno stanje, v katerem vsak išče svoj prostor in vlogo. Svet zasičenosti in nesmiselnosti, a hkrati svet, ki ga lahko izoblikuje neka naključna zgodba. Vsa ta spoznanja pa se na nek način izkristalizirajo v ciklu "Cirkus", kjer se spet spopade z vsakdanjimi življenjskimi situacijami, ki nas strašijo, se jih veselimo, pred njimi bežimo ali pa se preprosto zavemo, da živimo v cirkusu. Slednji tako preseže omejenost okvirja, saj mu ne moremo ubežati, spremlja nas na vsakem koraku. Ravno to pestrost, barvitost in zasičenost je ujela na kolažirana platna, ki pa ne nastajajo samo iz izrezkov revij, temveč se v njih skrivajo deli grafik, posameznih risb ter poslikanih ploskev.
Dela si lahko predstavljamo kot reciklirano vsoto različnih slik, ki niso časovno vezane in ne definirane. Umetnica namreč vse slike skrbno hrani in ko zanjo le-te izgubijo svojo prvotno vlogo, jim dodeli novo mesto in jih poveže v svežo zgodbo. Gre torej za nenačrtovane zgodbe in asociacije, umeščene v nakazan prostor, sestavljen iz raznoliko oblikovanih izsekov barvnega papirja ali poslikav, ki jih niza po občutku, da vzpostavi željeni učinek. V prostoru lahko zaznamo pokrajino ali arhitekturo. Oboji označujejo posamezne detajle, tako vidimo vodo, slap, rože, ptico, čoln, grad, hišo, blok kot tudi cestišče, definirano s črtkano črto. Zamišljamo si, da nas vodi skozi različne slike sveta z omejenimi podatki, ki bi sicer lahko zasenčili vodilno idejo. Druga komponenta razgibane, ekspresivno navdihnjene kompozicije pa so shematizirane podobe ljudi, ki v nas bolj ali manj vzbujajo občutek strahu in odpora kot pa neke topline in simpatije. Deformiranim telesom in brezobraznim podobam z opuščanjem informacij odvzame identiteto in jih združi v simbolično pripoved, kje so vsi enaki in nihče ne izstopa. Neprijeten občutek pa podkrepijo še križi ali rdeča luna, ki se pojavljajo v ozadju nekaterih del. Dramatično noto doda tudi sam izbor barve. Prevlada črne barve in sivinskih tonov v kombinaciji z rdečo kar kriči po naši pozornosti. Če črna nakazuje noč, pa nas hkrati opozarja na žalost, negativnost in osamljenost. Siva kot nevtralna ohranja distanco, medtem ko se v rdeči preliva moč življenjske energije in pridih agresije. A vse le ni tako mračno, ker na drugih delih vidimo zelene tone, ki opominjajo na naravo in mirijo, ter roza barvo, ki kot simbol krhkosti, senzibilnosti in romantike preusmerja našo pozornost in misli na pozitivno plat zgodbe. A ta pozitivnost se mogoče le navezuje na besedne misli, ki jih izpostavi kot zadnjo površinsko fazo slik in se ponekod mešajo z znakovno pisavo. Izpisi misli pa so hkrati tudi naslovi del, v katerih najdemo skupno točko poletje – Summer in zgodbe, ki se neposredno navezujejo nanje. Tako ne moremo ubežati misli, da je celota sarkastično humorno obarvana.
Irena Orel torej živi v kaotičnem svetu, ki se odraža tako v njenem delu kot življenju. Njena okolica postaja maneža, ona pa del akrobatov in šaljivcev, ki se vrtijo tako kot veliki tok življenja. Včasih se ustavi in zazre na vse, spet drugič se zlije s celoto in preda, da jo le-ta vsrka vase, kajti le tako začuti moč, ki jo ima podzavest in domišljija. Dela so kot misli in izseki, ki se prebujajo ter med seboj povezujejo in združujejo v homogeno, a ekspresivno provokativno celoto.
                                                                                 
                                                                                 Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.


​
MARUŠA ŠTIBELJ - IZOLIRANE SANJE

Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo.
Ob naslovu "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.
Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.
Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno prepoznavne ali bledeče izginjajoče plasti so kot slike v sanjah, nekje zasičene z informacijami, ki jih nismo sposobni razbrati, drugod kot sterilna ozadja z bolj kompleksno končno podobo, ki že sama po sebi kliče po vsej naši pozornosti. Slednja je kot gmota raznoliko oblikovanih izrezkov realnih podob, ki lahko vsebujejo tako del roke, obraza, sadja ali drugih elementov, vzetih iz prvotnega konteksta ter spojenih v neko novo nenavadno in hkrati nerazumljivo podobo, v kateri gre za poudarek odsotnosti identitete in kjer nam je odvzeta zmožnost karakterizacije človeka kot individuuma. Nagiba se k centralno poudarjeni kompoziciji, kjer izpostavlja osrednjo podobo, kar pa ni nujno pogoj, temveč gre za poudarek same distance do dogodka, ki ga predstavlja. V delih Odsev žalosti in mladosti je figura postavljena na rob slike ter hkrati v prvi plan, nad njima v pa se drugem planu odvija drugi del zgodbe, ki ju dopolnjuje in tu imamo občutek, da sta le-ti zavestno ter čustveno in emocionalno dostopnejši. Ravno tako pa je barva, v katero je zgodba vpeta, nosilec simbolike. Če izpostavim delo Odsev mladosti z deklico v ospredju, ki nas opazuje, ter zeleno in modro barvo, le-ti lahko definiramo kot začetek življenja, a hkrati nezrelost, po drugi strani pa kot harmonijo in oddaljenost. Medtem ko bi lahko sivi odtenki pri isti sliki in figura v ozadju, ki nam kaže hrbet, nakazovali na modrost in prehod med znanim in neznanim. Barvna paleta torej kaže na raznolik izbor, nenasičenih barv, podrejenih zgodbi, kjer je izpostavljena kontrastna igra svetlo-temnega ter hladno-toplega ekspresivnega vtisa. Kot stranski produkt pa je prisotna tudi tekstura, ki delu da še karakteristično kolažno noto.
Likovni svet Maruše Štibelj je domišljijsko raznolik. Z različnimi pristopi in vidiki nas popelje v svet nedefiniranosti, kjer je marsikaj možno in prepuščeno posamezniku, da le-to razkrije, hkrati pa je v njem tudi globlji pomen. Skupni imenovalec, iz katerega lahko izhajamo, je usoda in vloga človeka ter njegov spopad z določenimi življenjskimi situacijami. Če se v osnovi naslanjamo na predelano ali zatirano dojemanje sveta in sebe v njem, pa moramo vsekakor sprejeti in razvozlati tudi nezavedno in nerazumevajočo podobo sanj, ki nam nekaj sporočajo skozi simboliko in kodirano resnico. Obe pa predstavljata neko nedosegljivo, odmaknjeno zgodbo ali dramo, na katero nimamo vpliva, tako kot tudi ne na vlogo, definirano skozi realnost in napredek, ki nas dnevno poganja v nezavedno osamo in odmaknjenost. Torej tja, kjer se odvija svet zunaj našega dosega, s katerim smo povezani le-še z napredno tehnologijo.
 
                                                                                 Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.