Tomaž Šebrek
(1963, Kranj)
Izobraževal se je, pod strokovnim vodstvom, v Ljubljani, Novem Mestu in Kranju. Deluje od leta 1987, izključno na področju likovne umetnosti pa samostojno od leta 2001. Osnovno likovno dejavnost posveča grafiki. Deluje na področju slikarstva in kiparstva, slednje igra dominantno vlogo v njegovem ustvarjanju. Prisotnost v likovni umetnosti razume kot nezaključeno področje izobraževanja in raziskovanja. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Ena bistvenih značilnosti likovnega delovanja Tomaža Šebreka je formalna pestrost likovnih ciklusov, ki zajemajo slikarske, grafične ali kiparske rešitve in se navezujejo na pripovedne oziroma bolj ali manj realistične interpretacije ter se mestoma približujejo abstraktnemu likovnemu jeziku. V obvladovanju različnih likovnih postopkov avtor lahko najde potrditev uresničitve težnje po nenehni likovni rasti. Ob nesporno suverenem obvladovanju različnih likovnih postopkov velja opozoriti na dejstvo, da Tomaž Šebrek formalni pristop vselej izbira v skladu s konkretno likovno tematiko, izhodiščem ali problemom. V enaki meri kot velja za smotrno uporabo posameznega likovnega pristopa so smiselne tudi interpretacije istega oziroma vodilnega motiva v različnih likovnih tehnikah, saj se pri tem nazorno lahko spremeni njegov vsebinski podton. Ekspresivno zajete oblike t. i. »topoglavcev« na risbah so na primer pri kiparskih realizacijah dobile monumentalen značaj.
Podobno velja za razstavljena dela, s katerimi nas Tomaž Šebrek postopoma vodi po poti reduciranja motivnih komponent in likovnih oblik. Pri slikah, naslikanih v mešani tehniki, ali risbah s tušem in ogljem na platnu ali papirju, na katerih so ujeta krhka telesa žuželk ali samo nekaj temeljnih prostorskih silnic, se spreminja intenziteta odbleskov predmetne resničnosti. Asociativen preplet črt in barvnih ploskev je podkrepila barvna paleta, najpogosteje omejena na sožitje sive in zelene barve. Prevladujoča svetlo zelena barva, ki nastopa v prekrivnih in prosevnih nanosih v okviru iste kompozicije, opozarja na »pejsažni« značaj nekaterih motivov. Njena imanentna žarilnost do neke mere spominja na sevanje ekranske slike: likovnikov namen je tokrat povezan tudi z iskanjem možnosti ponazoritve »notranje svetlobe« v slikovnem polju. Ena stalnic slikarskih in kiparskih del Tomaža Šebreka je odnos do prostora. “Perspektiva je zreducirana na elemente, ki sami po sebi ne predstavljajo nekih simboličnih vsebin. So bivajoči mentalni produkti, pomen dobijo šele v medsebojnih odnosih, ki se razkrivajo v zgradbi posameznega tkiv”, je Tomaž Šebrek zapisal v predstavitvi najnovejših del. Vtis prostorske globine včasih vzpostavljajo harmonične povezave črt, barvnih trakov, oblik in ploskev. Podobni oblikotvorni principi so prisotni pri skulpturah iz gline, lesa in železa. Skulpture brez dvoma predstavljajo ključni del aktualnega likovnikovega opusa, čeprav nekatere med njimi avtor razume predvsem kot osnutke za večja kiparska dela. Ker so bile skulpture najprej zasnovane v risbi ali v obliki zahtevnejših slikarskih kompozicij, je pred nami tudi zanimiv vpogled v potovanje izbrane likovne zamisli od enega do drugega likovnega medija. Opozoriti velja tudi na bistvene razlike med posameznimi načini kiparskega oblikovanja. Kljub toplini lesa imajo skulpture iz lesa linearno strog značaj. Pri skulpturah iz železa so poudarjeni geometrijski principi, medtem ko so le-ti pri ciklusu »Opus čiste oblike« kljub sorodni zasnovi enakovredno zoperstavljeni topli, hrapavo strukturirani in s številnimi vrezi prekriti površini gline. ― dr. Damir Globočnik |
|
