Lučka Šparovec
(1984, Kranj)
Na Šoli za risanje in slikanje – Visoki strokovni šoli v Ljubljani je med leti 2005-10 študirala slikarstvo in tudi diplomirala z odliko. Magistrski študij slikarstva zaključuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerze v Ljubljani, pri profesorju Zmagu Lenárdiču in dr. Juretu Mikužu. Razstavljala je v Kanadi, Angliji, Rusiji, Avstriji, Italiji, na Slovaškem, Turčiji, Izraelu in na Balkanu. V Sloveniji je leta 2015 samostojno razstavljala v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani. Ukvarja se z risbo, slikarstvom in objekti. Njena dela so v javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini. Lučka Šparovec je dobitnica študijskih priznanj in Študentske Prešernove nagrade za slikarstvo, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Univerze v Ljubljani. Živi in ustvarja na Bledu. V slikarstvu Lučke Šparovec se zlitost linij in barvnih površin v avtonomne vizualne entitete skozi dialog med prostorom in časom artikulira na izjemno subtilen način, onstran abstrahiranja pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha. Tovrstne aluzije so bile sicer prisotne v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja, vendar so jih kmalu zamenjale linijske kompozicije abstraktnejšega značaja, najprej kot stilizacija izkustvenih pobud, potem pa vse bolj radikalni odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno vezanosti na prepoznavne motive. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to tradicionalno razmerje povsem spremeni in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh avtonomnih entitet, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini slik se barva kaže kot poenotena ploskev v premišljeno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovano površino drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenzivnost risarskega posega vanjo.
Ob dejstvu, da nanosi barve niso nikoli mehanični ali zamišljeni vnaprej, z namenom, da bi sproducirali povsem določen učinek, je pri monokromnosti treba opozoriti še na eno pomembno razmerje, namreč dekonstrukcijo načel kompozicije, saj gledalec s spreminjanjem očišča na strukturo zaznane površine ne more vplivati. Prostor barve ostaja pri tem neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. V slikah Lučke Šparovec se semantični šum barv sprošča brez navezanosti na vnaprejšnje vzorce pomenjenj, ker umetnica izhaja iz koncepta čustvene resonance, ki jo sproži percepcija. Prvinsko videnje, ki ni pogojeno s kulturnimi konvencijami določenega okolja in s preobiljem informacij, s katerimi smo v sodobni družbi preplavljeni, namreč lahko aktivira druge mehanizme čutnega dojemanja, ki delujejo neodvisno od dominantnih estetskih norm in sežejo v sfero subjektivnih psihičnih dispozitivov, ki se v ustvarjalnem procesu spremnijo v ikonične znake z bolj ali manj razberljivim pomenom. Risba kot »razmišljanje z oblikami« je v tem smislu primerljiva z govorico, toda njena logika je drugačna, subtilnejša, manj normativna, pomene vzpostavlja z linijo, njenim ritmom in njenim gibanjem. Risba gradi prostor, ki ni iz resničnosti, ampak je realiteta po sebi, proces, ki se samoreflektira. Vzbuja željo po videnju, po spoznanju skozi razmišljanje, ki presega fizične in tehnološke danosti (danes risbo lahko generiramo tudi numerično in tako izpostavimo vseprisotnost gibanja). Walter Benjamin risbo kot likovno zvrst utemeljuje na predpostavki beline. Po njem naj bi namreč risba, ki prekrije celotno površino nosilca, prenehala biti risba in bi postala slika. Ta modus operandi prepoznavamo tudi v risarskih stvaritvah Lučke Šparovec, ki pristopa h gradnji podobe v smislu puščanja sledi, pri čemer linija dominira v razmerju do drugih možnih posegov, medtem ko ostaja pretežni del ploskve neobdelan, nedotaknjen. Njene risbe se spogledujejo s pisavo, z grafičnim beleženjem pretoka časa v (mentalnem) prostoru. Ne obremenjuje jih odvisnost od predmetov, od fizičnih stvari v naravi, pogled pritegnejo zaradi svoje neposrednosti, kakovosti in natančnosti ter hkrati spontanosti poteze. Risanje je namreč intimno razmerje s tem, kar nas obdaja in želja, da ta odnos delimo. Risarska reprezentacija ni posnetek ali zgolj preprost opis, je pot, ki ji je sledil umetnikov pogled in ne cilj, h kateremu stremi. Užitek v gledanju generira kontemplacija te poti med tistim, kar je bilo začrtano in tistim, kar ni bilo. Kakovost risbe se pogosto razkrije skozi elipso in prav to prepoznavamo tudi pri Šparovčevi, ki gradi svoje podobe s poudarkom na ritmu črt, njihovih kromatskih resonancah in kontrastih tako takrat, ko izbere mimetično izhodišče, kot takrat, ko izhaja iz nemimetične predstavnosti. Obenem pa pri svojih odločitvah vsakič znova preseže dilemo, katero sredstvo (svinčnik, čopič, barvno nit...) izbrati za uresničenje svojih zamisli. ― Brane Kovič |
|
