Maruša Štibelj
(1986, Kranj)
Diplomirala je iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoja dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. V letu 2018 je na Salonu lepih umetnosti v Parizu prejela nagrado žirije za delo »Chronically late«. Snov za kolaže išče v starih revijah in časopisih. Iz drobcev starih zgodb ustvarja nova razmerja, v katerih problematizira najrazličnejša vprašanja odnosov: med ljudmi, med spoloma, odnos družbe do posameznika in obratno – manipulativno močjo posameznika in njen vpliv. Nenehno poskuša širiti meje kolaža kot samozadostnega medija in pri tem ohranja originalni spekter barv, ki ga material poseduje. Je članica ZDSLU in Likovnega društva Kranj ter umetniški vodja festivala sodobnega kolaža KAOS. Umetnica živi in ustvarja v Kranju. »V starih revijah in časopisih iščem navdih, ki ga transformiram v novo zgodbo z aktualno preobleko. Zbiram spomine in skrbim, da ne potonejo«, je o svoji ustvarjalnosti povedala sama. Svoje zgodbe predstavlja skozi tehniko kolaža, ki je raznoličen, estetsko zminimaliziran tako, da gledalcu ostaja nevsiljiv in nemoteč. Avtoričin kolaž bodo razumeli tisti, ki imajo smisel za sarkastičen humor, predstavlja namreč satiro našega časa. Kolaži delujejo na prvi pogled abstraktno, a zaradi vsebovane figuralike, jasno in razumljivo. Avtorica se ukvarja s širokim naborom tem, največkrat pa posega v sfero družbenega in javnega. Dotika se različnih, včasih nevidnih problematik in jih transformira v likovni material, pa naj bo to preprost odnos med ljudmi, med spoloma, odnos družbe do posameznika ali manipulativna moč posameznika. V svojih delih nam ponudi odsev družbe, skozi katerega uvidimo, da se zdi dejanska problematika našega časa vredna posmeha. Hkrati pa dela, kot bi želela pokazati s prstom, ponudijo še morebitno rešitev nastalega problema in utemeljujejo misel, da je z dobršno mero srčnega in zdravega humorja, mogoče premagati vse tegobe. Tudi sitni egoizem.
― Petra Čeh (KRAJI, KI JIH ŽELIM VIDETI) "Maruša Štibelj je snela obrtniško, komercialno masko in razgalila boleče presunljivo podobo svoje prave umetnosti. Ustvarila je likovno in vsebinsko dovršen cikel z naslovom Kraji, ki jih želim videti. Dela prav nič ne spominjajo na kolaže prejšnjih serij, v katerih se je umetnica krčevito oklepala spominov, nostalgično zrla nazaj in iskala moč v lepih besedah ter oddaljenih zgodbah. Barviti kolaži so pokali od optimizma in na silo, v nasmeh, raztegnjenih ustnic. Njen izraz je sedaj bolj resnoben in odrasel. Z odkritim strahom in upanjem, večjim od nje same, se je postavila na startno črto poti v prihodnost. Soočila je vse svoje skrbno varovane želje z resničnostjo življenja, ki teče nič hudega sluteč, tiho in brezbrižno. 15 platen različnih velikosti prikazuje nekaj izbranih kotičkov našega planeta, ki bi jih umetnica od nekdaj rada obiskala. Osnovno tehniko kolaža je oplemenitila, raztopila pigmente barvitega materiala in ustvarila megličaste pokrajine. Zdi se, kot da smo naskrivaj vstopili v umetničine sanje, kjer skozi plasti polprosojnih tančic opazujemo njene najbolj skrite misli. Resničnim krajem je vdihnila sanjav izraz svojih vizij. Vnesla neko nedojemljivo spokojnost, jih očistila vse nesnage, hrupa, kaosa, skrbi in zamer, s katerimi je prenasičen naš vsakdan. Sredi te mirne praznine opazimo osamljeno figuro, podobo človeka ali živali, ali pa zgolj slutnjo obstoja nekega živega bitja, ki je v širni naravi sam, a ne osamljen. Umetnica mu je ponudila prostor za kontemplacijo, trenutek za postanek in premislek o napakah preteklosti, tegobah sedanjosti, načrtih ter željah za prihodnost. S platen nas zadenejo hrepenenje, upanje, otožnost, tiho, skoraj neslišno, veselje in pričakovanje velikih potovanj." ― Anita Omejec (umetnostna zgodovinarka) |
|
