Eva Serpan Sitar
(1976, Kranj)
Leta 2003 je diplomirala iz slikarstva na Šoli za risanje in slikanje – Visoki strokovni šoli v Ljubljani /Arthouse-College of Visual Arts pod mentorstvom profesorja Darka Slavca. Podiplomski študij je nadaljevala na isti šoli pod mentorstvom docenta Mladena Jernejca, akademskega slikarja, magistra umetnosti, kjer je magistrski izpit opravila z odliko. Zanima jo vprašanje barve, zato njena dela zaznamuje predvsem barvni ekspresionizem. Slikarka se poslužuje poudarjeno intenzivne skale, ki jo redno kombinira s kontrastnimi izbori. Nemalokrat posega po teoretični predlogi barvnega kroga in kombinaciji komplementarnih spektrov. Slikarkina upodabljajoča motiva sta največkrat imaginarna narava in figura, predvsem mikro sistemi, ki se pojavljajo v njih samih, a se izbor motivov spreminja. Motive likovno dokončno izvede v domišljijsko futurističnem smislu. Eva Serpan Sitar se tokrat prvič predstavlja širšemu občinstvu z enovitim ciklom, kjer reinterpretira urbano okolje ter v ospredje postavi arhitekturo. Hiše, stanovanjski bloki, nebo-dotičniki in nebo-špičniki kot jih avtorica poimenuje, so zaviti v pravljično in domišljijsko ekspresivno izpoved. Poenostavljenost objektov ter z njim naravnega okolja kaže na umik v abstrakcijo. Dvojnost v delu se tako občuti v sami upodobitvi, pogledu, perspektivi in barvni izraznosti.
Na eni strani imamo živahne, lahko bi rekli navihano nagajive, še predstavljive hiše, ki dihajo in živijo z nami, se z nami veselijo in so del nas. Prikazane so kot deformirane, ploskovite ali prostorsko zaznamovane, objemajoče žive stavbe, obdane s črno linijo. Slednja na vrhu prehaja v razgibano valovito in zavito obliko ter mehča strogost linije. Lahko gre za dimnike iz katerih se vije igriva sled domačnosti in udobnosti ali za žlebove, ki se stegujejo in razkazujejo. Tople barve in z njimi povezani intenzivni rumeno oranžno rdeče rjavi toni, le še podprejo občutek topline, ki jo hiše oddajajo. Rdeče belo nebo s pticami, pa je kot simbol ljubezni, življenjskega veselja in energije. Žabja perspektiva vzbuja misel občudovanja, spoznanja in zavedanja odtujenosti, ki ga predstavi v drugem sklopu z nebotičniki in njim podobnimi stavbami v frontalni upodobitvi. Kontrastnost, hladnost, abstrahiranost so lastnosti, s katerimi beleži in opisuje v nebo vzpenjajoče se stavbe. Linijski obrisi se izgubljajo ali bledijo v barvnih lisah, členjenih z različnimi barvnimi toni ter pastozno lazurnimi nanosi, spominjajoči na razpadajoče, umazane, popisane omete, z dodanimi grafiti. Pastozni nanosi hkrati kažejo na željo po prekritju, zakritju ali izbrisu teh agresivnih, ne naravnih objektov, ki kazijo naše okolje in ob katerih se čutimo ogroženi. V ozadju se nam odpira rahlo nakazan prostor. Navkljub toplo hladnemu kontrastu uporabljenih barv, čutimo odmik, dramatičnost in melanholičnost, podkrepljeno z razlivajočo se barvo. Za simbolično metaforično predstavljenim sklopom del, bi se lahko skrivala usoda mesta, kot dvojnost med domačnostjo in odtujenostjo, ki jo zahteva modernizacija in 21. stoletje. ― Melita Ažman (univ.dipl.um.zg.) |
|