Brina Torkar
(1978, Jesenice)
Zaključila je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafični oblikovalec in se leta 2002 vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo pri profesorju Emeriku Bernardu. Leta 2005 je tri mesece študirala na National College of Art and Design v Dublinu na Irskem, četrti letnik je zaključila leta 2006 pri prof. Hermanu Gvardjančiču. Diplomirala je septembra 2007, na temo Slika kot prostor izmenjave piktoralnih in sodobnih reprodukcijskih postopkov, pod mentorstvom doc. prof. Sergej Kapusa. Trenutno nadaljuje podiplomski študij na ALUO, smer slikarstvo na temo Slika kot prostor interdisciplinarnega raziskovanja. Ves čas študija poučuje slikanje in risanje skupine in posameznike. (JAZ MED ZEMLJO IN NEBOM) Pričujoči razstavljeni ciklus vpenja problematiko pokrajine, figure v krajini in genezo osebnega slikarskega jezika, ki dnevniško odseva avtoričin svet družinskih spominov, osebne rasti, materinstva in študija astrološko-mitoloških vsebin v sodobnih interpretacijah.
Brina Torkar je ciklus slik združila pod razstavnim naslovom Jaz med zemljo in nebom. Programska dela so nastajala od leta 2013 pa vse do goriške galerijske postavitve. Avtorica razvija osebno ikonografijo človeške figure umeščene v upodobitve narave in tudi preko ovalnih formatov del želi poudariti reflektivni naboj. Slike kot simbolna ogledala so odsev spominov vse od otroštva naprej. Pri zgodnjem načrtovanju del avtorica posega po družinskih fotografijah, sledi prenos likovnih in vsebinskih misli v risbe z grafitnim svinčnikom, da bi končno motivi zaživeli v velikih formatih. Hkrati se dotika astroloških (zodiakalni krog, planeti, lune) in mitoloških plast (motivi Lede, Atalante, strelca, Rusalke, Melanholije). Slikarka sama in njeni bižnji so tako postali nosilci simbolnih pripovedi neštetih osebnih transformacij, vselej umeščeni v inicijacijski prostor narave. Palimpsestno zgrajen ciklus tudi v likovnem smislu doživlja premene. Ves čas je izrazita kvaliteta risbe, naj gre za sprva v grafitnih potezah svinčnika ali pa poteze čopiča. Risba v zgodnjih delih nekako lebdi nad barvnimi polji, ritmiziranimi vzorčenji, ali pa se umešča v barvna polja (monokromnost, kapljanje, lazurnosti) in transparentnosti platna. Nato avtorica v delu gradi impasto površine, kot da bi se vsebina morala tudi likovno materializirati na zemlji. Dela novejšega datuma nastanka pa so dokončno transformirana v širokih, tekočih potezah čopiča. Tako pojmovana je tudi figura, od zgodnje dekorativne, štafelajno umeščene v format, kot da bi nas uvajala v branje likovne pripovedi, do organsko spojene z motivom dreves ali vode, v poenotenem pulziranju elementarnega in kozmičnega tkiva. Barvna paleta sledi slikarkinem občutenju in vedno nanovo uglašena nas gledalce vpeljuje z narativnim podajanjem, doživljanjem čarobnega, mističnega ali zatemnjenega melanholizma. Vselej osebni simbolizem želi povezati realno in imaginarno. Barvna paleta se ves čas spreminja, značilno od dela do dela. Tako lahko zveni kot temni akord modernizma, ali kot pastelna impresija, ali kot oddaljen električni izzven manierizma. Navidezno drobna človeška figura v veliki krajini je pomembna vstopna točka za branje likovnega dela. Z deklico se kot gledalci potopimo v vodo (hkrati je to spust v nezavedno ali v arhetipsko); s strelcem smo v središču vsega (in premoščamo nasprotja, se identificiramo s potjo puščice ali ciljem); se kot gledalci ustavimo na obsijani jasi sredi mogočnih dreves; ali pa preko na rob umeščene figure, z maskasto oblikovanim obrazom, ki nam značilno kaže hrbt, zremo v veliki gozd neznanega; končno, slikarka želi preko figure izraziti tudi željo po svobodi in neposrednem stiku z naravnim. Slikarstvo Brine Torkar se tako po motiviki umešča v tradicijo simbolizma in romantike ter preko renesanse sega vse do klasičnega grškega sveta. Ekspresivna poteza v delih novejšega nastanka nakazuje slikarkino izčiševanja miselnega in čustvenega sveta. Vselej izraža osebne vsebine. Motiv strelca poudarja aktivni princip, motiv zvezdne noči kontemplativni. Dinamike med tema dvema svetovoma avtorica končno tudi ubesedi z naslovom razstave. Kaj je med nebom in zemljo? Sobivanja, hrepenenja, spoznanja, človek v veliki sliki sveta živali in narave. Novi humanizem mikro in makro kozmosa. Postmodernizem je, kot navidezni prag za sodobne likovne prakse, znova odprl prostor za osebna iskanja, transformacije, identifikacije, čutenja in fantastične likovne artikulacije. ― Ina Širca |
|
