Veronika Vesel Potočnik
(1987, Kranj)
Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, kjer je leta 2012 diplomirala pri prof. Hermanu Gvardjančiču in prof. Milanu Eriču. Leta 2010 se je izpopolnjevala na grafični delavnici v Rheinu, v Nemčiji. Od leta 2021 poučuje risanje in slikanje ter likovno teorijo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Samostojno je razstavljala na razstavah Prostori, v Galeriji ZDSLU, Ljubljana (2017), Miniature, Gorenjski glas, Kranj (2016), Tisto kar je v nas, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Kranj (2015) in na skupinskih razstavah, med drugim na Figura v zrcalu, Galerija DLUM, Maribor (2017), Vabljeni mladi 2016, Galerija DLUM, Maribor (2016), Zavarovalnica Triglav, d.d., območna enota Kranj (2016), Hiša ilustracij, Layerjeva hiša, Kranj (2016), Moč podobe, Galerija Kosova graščina, Jesenice (2015), Likovni susreti, Vugrovec, Zagreb (2015), U 35, Mlada umetnost iz Škofje Loke in okolice, Sokolski dom, Škofja Loka (2014). V letu 2016 je na Ex-temporu Bled prejela nagrado za mladega ustvarjalca do 30 let. V svojih zadnjih delih se predvsem posvečam raziskovanju bivanjskih prostorov in drugih arhitekturnih zgradb. Prostorske konstrukcije dobijo svoj uporabni in estetski pomen šele s tem, ko človek upravlja z njimi in se v njih nahaja. Le človek lahko oživi prostor, s tem, ko ga uporablja in deluje v njem. Človeško delovanje pušča močne sledi, ki so vidne še takrat, ko prostori postanejo opustošene in propadajoče arhitekturne ostaline. Problematika današnjega časa je v prekomernem kopičenju in nesmotrnem projektiranju bivanjskega prostora, ki bazira na predimenzioniranih in brezosebnih betonskih zgradbah, ki človeka odtujujejo od drugih in ga zapirajo v majhne izolirane celice. Sočasno s tem se pojavlja problem zapuščenih arhitekturnih kompleksov, ki propadajo in se spreminjajo v mesta duhov.
Tako je nastala želja po lociranju arhitekturnih krajin v dokaj nedefiniran prostor, kjer se prazne stavbe dvigajo kot osamljene pošasti iz sanj v opomin na človeško nesmiselno ravnanje z okoljem in nenazadnje tudi s človeštvom samim. |
|
