Cveto Zlate
(1955, Voglje pri Kranju)
Leta 1977 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomo tretje stopnje je opravil leta 1980 pri prof. Janezu Berniku. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, fotografijo in uporabno grafiko. Do sedaj je imel 20 samostojnih razstav in blizu 100 skupinskih razstav. Slikar in grafik Cveto Zlate se je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja odločil uporabiti fotografijo kot nosilec likovne pripovedi. Lahko bi dejali, da cikel črno-belih fotografij velikih formatov, ki je bil premierno razstavljen leta 1980 v Kranju, spada med mejnike v zgodovini domače fotografije. Fotografije so bile namreč zasnovane podobno kot likovne podobe – slikarske kompozicije, na kar nas avtor opozarja z velikimi, tehnično zahtevnimi fotografskimi povečavami (100 x 150 cm), z njihovim pritrjevanjem na lesene nosilce in z okvirjanjem v okvire brez prekrivajočega stekla, kot smo ga običajno vajeni pri fotografskih razstavah. Odmik od ustaljenih vzorcev tedanje fotografske produkcije je zaznaven tudi v odločitvi za fotografiranje vsakdanjega dogodka, tj. druženja s prijatelji v gorski koči pod Storžičem leta 1975, ki pa po zaslugi izbire kota snemanja, kadriranja, časa osvetlitve, razporeditve sestavnih elementov oziroma samosvoje mizanscene pri figuralnih drugih motivih učinkuje nekoliko skrivnostno.
Zaradi dolge ekspozicije so ostri robovi motivov zabrisani, svetloba se je razpršila v mehke prelive. V igri svetlobe in senc črne partije vselej ostajajo intenzivno črne, temne, kar vodi v temačno vsebinsko obarvanost. Črn rob, ki okvirja kompozicije, je fotografski element. Fotografi t. i. mariborskega kroga so ga pri nas prvi začeli uporabljati v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja kot opozorilo na neposreden prenos negativa v pozitiv, brez naknadnih kompozicijskih izrezov. V fotografa uprt pogled na štirih figuralnih motivih, ki jih lahko imamo za sekvence oziroma časovno sosledje istega dogodka, je priča avtorjeve socialne povezanosti s skupino prijateljev, ki so se zbrali v opuščeni koči. Predstavljena je fotografova osebna izkušnja. Tudi na izpraznjenih prizoriščih vselej slutimo prisotnost človeške figure, ki je ponekod začela izginevati v neotipljive sence in meglice. Drugače je pri fotografiji samostojne moške figure (gre za model na likovni akademiji), ki učinkuje kot portretna upodobitev, v katero je zapisana portretirančeva socialna usoda. Slačenje srajce bi morda razumeli tudi kot zakrivanje pogleda, kot opozorilo na ranljivost, na eksistencialno tesnobo oziroma kot odmik od popolne fizičnega in čustvene razgalitve portretiranca. Razmerje med figuro in interierjem je pri vseh fotografijah iz ciklusa pretehtano. Prizorišče osvetljuje svetloba, ki pada skozi okna. Zanimiv kompozicijski element so bele linije, ki enakomerno prekrivajo stene notranjščine koče. Nekatere predstavljene situacije so bile po slikarjevi volji delno inscenirane. Tudi fotografirani detajli so zgledno urejene kompozicije, pri čemer imata prazna postelja in odvržene hlače simbolni pomen. Fotografsko beleženje okolice se spreminja v uresničevanje avtorjevih likovnih predstav. Likovna zgoščenost in izraznost fotografij sta primerljivi z avtorjevimi slikarskimi in grafičnimi kompozicijami. Cveto Zlate je fotografske motive formuliral v prepoznavnem slogu. Vzporednice s slikarstvom in grafiko so neizbežne. Cveto Zlate je v tem času zaključil podiplomski študij slikarstva na ljubljanski likovni akademiji. Fotografski ciklus lahko navežemo na »temne« slike, ki jih je slikal tedaj. To so kompozicije, naslikane z gostimi, širokimi nanosi skorajda črne barve, ki jih lahko razbiramo po zaslugi svetlobnih odbleskov na temni površini in drobnih, samo na nekaj detajlov vezanih barvnih poudarkov, kot so hladno modra žarnica, ki osvetljuje prizorišče, in rjavkasti obrisi ekspresivnih figuralnih likov. Sugestiven fotografski ciklus je bil kasneje vzpodbuda za oblikovanje samostojnih grafičnih kompozicij (tehnika sitotiska) in kolažev. Na ta način je bila interakcija med različnimi likovnimi mediji (slikarstvo, grafika, fotografija) kot ena osrednjih značilnosti Zlatetovega likovnega opusa še bolj poudarjena. Z zoperstavitvijo in povezovanjem fotografskih podob z različnimi likovnimi elementi, strukturami in barvami se je njihov vsebinski kontekst delno spreminjal. ― ddr. Damir Globočnik (muzejski svetnik za umetnostno zgodovino in likovni kritik) |
|
