|
Vljudno vabljeni v sredo 1. junija 2016, ob 19.00 uri v BV Galerijo, Celovec (A) na otvoritev razstave Klementine Golija, Klavdija Tutte in Majde Skrinar. 
0 Comments
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Klavdija Tutte in Klementine Golija, v četrtek 19. maja 2016, ob 19.00 uri v Impuls Center Seeboden ( A).  Vabimo Vas na odprtje razstave slik dveh akademskih umetnic CATHERINE ZAVODNIK in VERONIKE VESEL POTOČNIK v ponedeljek, 16. maja 2016, ob 19. uri, v Zavarovalnici Triglav, d.d., Območni enoti Kranj, na Bleiweisovi cesti 20, Kranj. Razstavna dela obeh umetnic bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Večer bo z glasbo popestril kantavtor, likovni in filmski ustvarjalec Leon Matek. Vljudno vabljeni. Janka Planinc Direktorica Razstava bo odprta do 20. junija 2016.   Foto mix Lojze Kalinšek
CATHERINA ZAVODNIK je akademska umetnica, ki raziskuje in odkriva različne zvrsti umetnosti. V svoja dela vključuje slikarstvo, grafiko, kiparstvo, industrijsko oblikovanje, fotografijo in poezijo. Le-te se lahko med seboj prepletajo ali dopolnjujejo ali pa so le del sledi, ki ji omogoča razkritje navdiha in inspiracije, ki predrami njeno dušo in jo popelje v svet kulturnega in duhovnega gibanja, ki pa je hkrati osrednja točka v njeni umetnosti. Ta širina in globina njenih notranjih vzgibov in želja po odkrivanju in spoznavanju drugačnega in hkrati soočenja s preteklostjo in njenim obujanjem, jo povezuje z renesančnim časom in humanističnim tokom. Grafike z naslovom Da Vincijevi drevesni sakralni zapiski, so Leonardovi botanični zapisi prikazani skozi likovni jezik umetnice, ki se na ta način pokloni in izkaže veliko čast enemu največjih umetnikov, ki je presegel meje in se vpisal v zgodovino s svojo vsestransko in neumorno naravo natančnega opazovanja, izpraševanja in spoznavanja sebe in okolice. Grafike so tako nadgradnja njenih predhodnih glinenih ročnih zapisov in so nastale v tehniki "giclée". Tako umetniško delo že samo po sebi predstavlja spoj preteklega in sodobnega v digitalnem zapisu, hkrati pa omogoča prenos barvno nasičene grafike, ki je skoraj identična posnetku originala in hkrati poustvari strukturo materiala in s tem plastičnost. Rezultat je večplastno kolažno delo tiskano na pleksi steklu, ki vsebuje kombinacijo avtorske fotografije ali skenirane slike, računalniško združene v enovito vizualno podobo. Naključno izbrani botanični zapisi so vodilna misel, na podlagi katerih nastajajo videnja, asociacije in čustveno duhovna reiterpretacija. Vsem delom je skupna osnovna prevladujoča plast, v kateri je moč zaslediti izseke starih zidov, ki jih je zaznamoval zob časa in se pred nami razkrivajo kot nosilci zgodovine. Ta megličasta, zabrisana ali lisasta predloga v pastelnih, zelenih, sivo-modrih, vijoličnih, kremastih, oker in belih tonih, razkriva prostor in globino, v kateri umetnica skrivnostno prepleta fragmente zapisov, številk, znakov, kod, likovnih elementov, ter rastlinja prikazanega v različnih tehnikah in skozi različne pristope, natančne risbe ali samo nakazane stilizirane osnove. V svobodno razgibani kompoziciji je poudarek na barvnem kontrastu toplo-hladnih barv, ki so pomemben akcent in življenjski eliksir del, kot bi želela skozi to poudariti razvoj in umestitev rastlin v njihov prvobitni prostor s katerim jih asociira. Delo vsebuje romantično in mistično noto starih rokopisov, ob katerih nas opomni na čas cvetoče umetnosti, intimnih ročnih zapisov, ki danes bledijo in izgubljajo na svoji vrednosti. Skrivnostna igra prepletanja, prekrivanja in odkrivanja, ki nas zadrži v svojem objemu, je kot nasičen svet informacij, ki še niso našle pravega njim namenjenega mesta, zato lebdijo med posameznimi plastmi, kot naše misli, ki se križajo in iščejo svoj prostor ali pomen. Umetnica nam jih razkrije skozi fragmente in na ta način vzpostavi nek dvogovor z gledalcem, v želji do zbližanja in obuditvi človeškega intelekta. V delih Catherine Zavodnik tako ne moremo prezreti, da se poleg poklonu, ki ga nameni umetniku, hkrati za tem skrivajo še druge zgodbe – želja po individualizmu, razumu in lastnem mišljenju, kjer postavlja v ospredje človeka in njegove zasluge, njeno doživljanje in duhovna spoznanja ter željo po obuditvi in preporodu kulture in njenemu ponovnemu vzponu. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Akademska slikarka VERONIKA VESEL POTOČNIK v svojih delih nadaljuje s prikazom sveta, zavitega v simbolično pravljično pripoved z groteskno humorno noto. V njih zaobjame različne poglede bivanjske tematike, medsebojnih človeških odnosov ter časa, kot največjega sovražnika človeka, ki beži z nenadzorovano hitrostjo in za seboj briše sledi. Tokratna razstava zaobjema dela, ki bi jih lahko razdelili na tri sledeče sklope, v katerih so predmeti, živali in barvna izraznost, prikazani skozi lahkoten, preprost in ponekod že čisto abstrahiran likovni jezik. V prvem sklopu prevladujejo posamezni elementi pohištva kot so omare, stoli, predalniki in mize, ter drugi predmeti vzeti iz našega intimnega zavetja, ki mu pravimo dom. Na simboličen način nam odpira svet medsebojnih človeških odnosov in strahov, v temačnih krajinah, kjer je le luč tisti trenutek razsvetlitve, toplote in spoznanja človeka. Z vključitvijo dreves v samo kompozicijo pa hkrati poudari simbol nezavednega in intimnega dogodka. V drugem sklopu, ki se navezuje na "Nostalgijo" prikaže kontrast med minulim in sedanjim svetom. Čas radijskih kaset in čas, ki mu vlada multimedijska tehnologija s satelitski krožniki in antenami. Ta predstavlja odmik ljudi od tradicionalnih vrednot. Družbena povezanost in bivanje v sožitju z naravo se umika, prevladi črnine neosebnih odnosov. V zadnjem sklopu pa izpostavi arhitekturo, ki je najizrazitejša zakladnica zgodovine obdobij in ljudi. To je tisto kar umetnico očara. Tudi ta namreč izgublja na vrednosti in je prepuščena propadu in razpadu, z njo pa izginjajo tudi sledi in spomini na ljudi, ki so bili nekoč del nje. Ostaja pa duhovna sled, le-to avtorica čuti skozi nelagodje, tesnobo, strah ali pa skozi ugodje ter energijo, ki jo oddaja in občutek domačnosti kar se odraža tudi v barvi njenih del. Zmožnost razumevanja prostora tako pripada odprtosti duha, ki zazna drugim neslišne glasove, ki ostajajo zaprti v notranjosti do trenutka, ko se podrejo stene in povrnejo v prah iz katerega so nastale. Takrat prostor zapustijo še zadnji prebivalci. Dela vsebujejo krajinsko ozadje, kjer prostor nastaja s pomočjo barvne perspektive ali različnih oblik in vzorcev, v katerih so vidne živahne in razgibane poteze čopiča. Ponekod so te barvne ploskve, kot oblaki, ki s pomočjo členitve in nadgradnje, dajejo vtis barvne vibracije. Razlivanje in kapljanje barve deluje dramatično in spominja na nek razpad in propad. Nekatera dela so členjena z linijsko znakovno risbo ter podkrepljena s teksturo in strukturo, ki sta kot oprijemljiva fragmenta in sled preteklosti. Dvojnost del se vidi v izbiri toplo-hladnih barvnih tonov, ki so kot pozitivno-negativna konotacija, v kateri je vedno prisotna modra barva. Le-ta ne opozarja le na tišino in mir, marveč je tudi barva intuicije in komunikacije, ki deluje hladno a hkrati vzbuja neko zaupanje, medtem ko črna poudarja osamljenost in odmaknjenost in se lepo navezuje na samo tematiko in človeške odnose. V slikah, kjer posega po svetlejšem ozadju, dopolnjenim z belo barvo ter rumenimi toni, prihaja do preloma in vračanja jasnine, toplote in življenjske moči. Rdeča nit, katero zasledimo v slikah Veronike Vesel Potočnik je človek, ki kljub fizični odsotnosti soustvarja vzdušje, ga povezuje tako z realnim kot domišljijskim skrivnostnim svetom in pridihom pravljic. Ne moremo se namreč izogniti občutku, da imamo pred seboj ilustracije. A slike so plod avtoričinega razmišljanja in čustvenega izliva ter odziv na življenje brez olepšav, takšno, kot je. Le-tega želi razumeti in mu dopušča, da jo prevzame notranji glas, lahko bi rekli, da je to besedilo, ki ga iščemo in nam razkriva skrivnosti, ki se skrivajo v nas in predmetih ter nas označujejo in umeščajo v prostor in čas v katerem živimo. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. |
Arhiv
June 2024
|
RSS Feed
