Blog Archives

Irena J. Dimovska in Boge Dimovski

1/6/2016

Foto mix Nina Svetelj

IRENA JERAS DIMOVSKA v svojih delih združuje dva motiva, krajino in akt. Lahko bi rekli, da ju predstavi kot dva elementa, ki se med seboj spajata, dopolnjujeta in ne izključujeta, kot bi bila eno. Občasno vidimo prevlado enega ali drugega, a hkrati tudi njuno enakovrednost in ravnovesje.
Slike so večplastno zasnovane kompozicije in prehajajo iz abstraktnega ozadja v stilizirano, poenostavljeno ali telesno zaznavno figuro v ospredju. Tako krajina, kot tudi golota izražata neko intimno, čustveno izpoved skozi likovne elemente, kjer prevladuje izraznost gestualne linije in barvne ploskve. Akt predstavlja nepogrešljivi element njenih del. Vendar nanj ne smemo gledati, kot na pravi akt oziroma v njem iskati idealizirane podobe, kot smo jih vajeni pri klasični umetnosti. Pred nami se sicer razkriva figura ženskega telesa, ki je kljub abstrahiranosti še vedno zaznavna in označena s primernimi ženskimi atributi, oprsjem in samo konstrukcijo telesa ter tu pa tam kakšnim izstopajočim detajlom. Vendar so le-ti nakazani samo v linijski risbi, včasih pa še ta izgine in lahko samo slutimo, da gledamo žensko telo, ki jo po besedah umetnice kot "spol" ne zanima. Torej posega po ženski figuri zaradi lastne identifikacije in telesne interpretacije. Figure na prvi pogled delujejo kot nekakšna študija, ki beleži različne možnosti podajanja položajev, v katerih telesa sedijo, stojijo, se sklanjajo, čepijo ali ležijo, lahko pa kažejo izsek nekega nadaljujočega se giba, kot bi želela na sliki, kjer se je čas ustavil, prikazati, kam se bo le-ta nadaljeval. Pred nami so ženske figure v paru ali skupini in tako vzbujajo občutje nekega medsebojnega odnosa, ki lahko predstavlja dialog, konflikt ali slogo medsebojnega sobivanja, izražanja nežnosti, napetosti ali sproščenosti. To lahko razberemo iz same drže in mimike telesa, kajti odsotnost obraza bi lahko kazala na enakovrednost vseh protagonistk. Po drugi strani vidimo dvojnost v podajanju telesnosti in oprijemljive plastičnosti na eni strani in linijsko-ploskovito nakazano ali obrisano podobo na drugi strani. Tako s členitvijo barvnih potez ali ploskev telo loči od osnove, ki jo predstavlja krajina ali pa le-ta postane del telesa, skozi katerega se preliva narava, oziroma ga le-ta želi vsrkati vase. To kaže na izhodišče umetnice, ki želi prikazati, da je narava neločljivi del človeka. Posega po diagonalni, linearni, trikotniški ali prosti kompoziciji, ki deluje uravnoteženo. Podan je neomejen prostor, medtem ko figure včasih vzbudijo nek občutek utesnjenosti, saj želijo poseči iz okvirov platna, ki jih omejuje in komaj še zadržuje v sebi. Prostor, v katerega so telesa umeščena ni realno prepoznaven, kajti tudi on ni definiran po tem, kar predstavlja ali gre za travnik, sadovnjak, pašnik, gozd ali plažo. Zamišljen je le kot ekspresiven, slikovit preplet celotne barvne palete, kjer so zajete tako hladne kot tople barve, ki ustvarijo barvno vibracijo in dajo vtis prostora. Ponekod izstopajo rjavo-oker-rumeno-zeleni barvni toni, drugod oranžno-rdeče-vijolični. Gre za preplet kontrastnih, intenzivnih in nasičenih barv ter različnih svetlobnostnih stopenj. Tako figura kot krajina sta torej sestavljeni iz linij in raznolikih barvnih ploskev, ki so členjene s pomočjo razgibanih, v različne smeri usmerjenih, dinamičnih, energičnih, ekspresivnih potez čopiča, s katerim ustvarja lazurne ali pastozne nanose. S tem doseže teksturo, hrapavo-gladke, bleščeče-motne površine in strukturo. Občasno pa celoto dopolni še z razlivajočo, tekočo ali kapljajočo barvno sledjo, ki deluje bolj umirjeno in naravno. Pričara nam nek medsebojen odnos barvnih površin, njihovo izrazno moč ter kompozicijske rešitve in premišljene umestitve figur v prostor. To pa je tudi skupna točka vseh del.
Slike Irene Jeras Dimovske kažejo povezavo narave in človeka (ženske), saj njegov duh ne vsebuje le osebnega spoznanja in kulturnega ozadja, temveč je tudi del naravnih danosti. Zato vidimo sožitje obeh ter svobodno, neomejujočo razgibanost, živahnost, sproščenost, nemir in dramatičnost, kajti vse to je njun skupni imenovalec, v katerem se skriva življenje.

Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.

BOGE DIMOVSKI se v svojih delih odmika od zaznavne resničnosti in posega po poenostavljenosti, v kateri se ravno tako skriva izpovedna moč slike. Tako sledi toku avantgardne umetnosti, abstraktnega slikarstva, ki si je v začetku 20. stoletja začelo utirati svojo pot in katerega cilj je bila individualna in izvirna stvaritev, v kateri ni šlo za posnemanje resničnosti in s tem povezane predmetnosti, marveč za abstrahiranost in redukcijo na likovne elemente.
Umetnik v svoja dela prenaša domišljijsko abstraktne interpretacije krajin, v katerih išče, raziskuje in odkriva nove poti, ki zahtevajo od gledalca več kot tipične krajinske slike. Gre za prebuditev domišljije in želje po odprtju duha ter sprejemanju narave v njeni redukciji. Narave, kot izraza točke, linije, barve, ploskve, prostora in oblike, kajti le na ta način se umaknemo od motečih elementov predmetnosti, ki zakrivajo naše videnje celote in lepote, ki se skriva za tem. Večplastna dela, ki pri tem nastajajo, so čarobni in čustveno nabiti barvni prostori, ki predstavljajo nek urejen kaos različnih barvnih potez in ploskev. Zamegljenost, ki pri tem nastaja, je kot nejasna slika, sanjska predstava, odblesk narave v vodi ali kot nekakšna zavesa, ki se razpira in zastira, kot bi se igrala z nami in nam omejevala s tem vidno polje in nas hkrati spodbujala, da se prepustimo in dovolimo razumu, da ga omami. Barvne ploskve členi z različnimi navpičnimi, vodoravnimi ali rahlo nagnjenimi, kratkimi ali dolgimi lazurnimi ali pastoznimi potezami čopiča, raznolikih jakosti in debelin, ki se razvrščajo v določenem ritmu. Le-te dajejo videz nekakšnega rastra in spominjajo na grafični odtis ter ustvarijo napetost z medsebojnim povezovanjem, prekrivanjem in združevanjem barvnih komponent. Med posameznimi plastmi prosevajo na površje čiste, zabrisane barvne ploskve, ki delujejo bolj umirjeno, kot bi želel ustaviti vibracije, ki jih ustvarjajo linije. Vrhnja plast pa je včasih zaključena z ravno, valovito, cikcakasto ali spirali podobno črto, ki lahko spominja tudi na znakovno risbo, s katero vnese v sliko dodatno razgibanost in dinamiko. V delih lahko zasledimo prevlado rumenih, oker, oranžnih in rdečih barvnih tonov, le-te pa dopolnjuje z vijoličnimi, modrimi, zelenimi in rjavimi barvnimi toni. Ekspresivne slike tako dajejo vtis slikovite, dramatične in živahne pokrajine, prepredene z razkošjem in ognjevitostjo jesenskih barv.
Slike Bogeta Dimovskega spominjajo na nekakšne fragmente, ki združujejo risbo in sliko v uravnoteženo kompozicijo, hkrati pa izžarevajo igrivost, odprtost in svobodo ustvarjalčeve duhovne in čustvene izpovedi. Tako vidimo, da umetnik gradi delo na optičnem ravnovesju, kjer si pomaga z igro nasprotij, horizontalno-vertikalnih linij, hladno-toplih barv različnih moči in tonskih struktur ter odnosa med raznolikimi oblikami barvnih ploskev, njihovo velikostjo in položajem na kompoziciji.
  Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.

0 Comments

Andreja Eržen

Vinko Tušek

Irena J. Dimovska in Boge Dimovski

Arhiv