TADEJ TORČ - Arhitekture

Vabljeni na ogled razstave Arhitekture umetnika Tadeja Torča v Mestni knjižnici Kranj, Gregorčičeva 1.
Razstava bo na ogled do 4 maja.

TADEJ TORČ

Umetnik Tadej Torč se je rodil 22. februarja 1978 v Kranju. Študiral je na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomiral pri profesorju Daretu Birsi. Že v času študija je leta 2004 prejel pohvalo za ateljejsko delo, 2005 pa še priznanje za diplomsko nalogo z naslovom Risba in skulptura.

Med študijem je sodeloval na študentskih skupinskih razstavah: dvakrat v razstavnem prostoru Zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani ter leta 2003 na slikarskem srečanju v Semiču. 2005 je v kulturnem domu v Goričah razstavljal s Tomažem Šebrekom. Leta 2006 sledi njegova prva večja samostojna razstava s ciklom bronastih skulptur v Galeriji Vogel v Tržiču. Leta 2009 je razstavljal na skupinski razstavi v Mali galeriji Likovnega društva Kranj na temo Škatla, škatlica – gajba, kako jaz tebe vidim?, nato v dravograjski cerkvi sv. Vida, v Galeriji Krka v Novem mestu, na Institutu »Jožef Stefan« skulpture in ilustracije pod naslovom Prostor meditacije, prizorišče ljubezni in filozofske misli. V tistem letu je sledila še razstava v knjižnici Prežihov Voranc v Ljubljani. Leta 2010 se je predstavil v Vodnikovi domačiji v Ljubljani ter na skupinski razstavi v Mestni galeriji Nova gorica.

Dvakrat je sodeloval na ex-temporu Premogovnika Velenje in prejel veliko odkupno nagrado leta 2001 ter častno diplomo leta 2005.

Med drugim njegove risbe dopolnjujejo tudi pesniško zbirko haikujev Porcelanaste sanje Tatjane Pregl Kobe. Z njegovimi skulpturami je obnovljen renesančni dvorec v Begunjah na Gorenjskem.

Od leta 2009 je član Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije in Likovnega društva Kranj.
Živi in ustvarja v Goričah.

 


ARHITEKTURE

TadejTorč je slikar, kipar in fotograf. Njegovo raziskovanje je podvrženo radovednosti, preizkušanju in ostritvi čutov, tako presega meje likovnega ustvarjanja, saj so vsa njegova dela produkt procesa spraševanja, raziskovanja in odkrivanja globljega znanstvenega pomena, s ciljem prepoznati lastne pojme in oblikovati odnos do prostora in forme.

Že v času študija je občutil človeško telesnost ter našel svoj vodilni motiv v iskanju odgovorov na osnovna vprašanja človeka v času, prostoru in vesolju. Svoj interes je preusmeril v vsebino ter definicijo praznine, kot bistvo vesolja, in v način njene predstavitve.

Tako mu je pomembna že sama izbira papirja, na katerem bo predstavil svoje sporočilo ter kako bo to delovalo v prostoru in na kakšen način bo ta dokument fotografiral, da bo ustrezal zastavljenemu konceptu. Spoznati želi namreč tudi svoj odnos do problema. Zato se zateka v notranji prostor ateljeja, ki mu nudi intimnost, kjer raziskuje naravo prostora in človeka v njem, hkrati pa gre tu tudi za psihično umikanje. Zaveda se, da v današnjem času ljudje ne opazimo lepote in minljivosti stvari. Ne zavedamo se, kako krhko je življenje, a ravno ta lastnost omogoča življenje, bivanje, delovanje in spreminjanje, tako posameznika kot same narave in elementov v njej. Vse ima neko funkcijo, ki je v sebi zaključena oz. izhaja iz središča, se okoli njega vrti ali ga preseže. Tako je tudi prostor sam v sebi zaključen, lahko ga koristimo, dokler ga ne porabimo, ali ga pustimo takega, kot je. Mi vplivamo nanj in on na nas. Zato moramo prisluhniti svoji notranjosti, kajti ta odloča pri estetizaciji sveta. Tako umetnost v svojem bistvu razrešuje problem bivanja in obstoja.

Večina ljudi razume samo tisto, kar zaznajo s čutili, ničesar ne vedo o tem, kar se skriva za njimi in kaj nam želijo povedati. Naš razum se namreč zaveda samo materialnosti, ki je podana s fizično obliko – zunanjo podobo, ta nas zaslepi, pri tem pa pozabljamo na duhovni svet stvari – predmetov, ki nas obkrožajo. Preobremenjenost človeka zavira pri spoznavanju narave, okolice kot tudi samega sebe, zato se je tega potrebno znebiti, da bomo prišli do bistva, ki je očem skrito. Ustvarjanje mu tako pomeni iskanje nečesa, biti oz. bistva, če obstaja otipljivi svet, ima ta svet gotovo svoje nasprotje, ki je neotipljivo. Zaveda se, da lahko odkrije nekaj novega le, če se znebi starih navad. Motivacija, potrebna za nastanek kvalitetnega dela, namreč izhaja iz nas samih, torej je skrita v našem nezavednem. Proces likovnega ustvarjanja ravno zaradi tega poteka celo življenje in se povezuje s človekovim razvojem in pridobljenimi spoznanji. Za lažje razumevanje Torčevih del se moramo vrniti na čisti začetek likovnega ustvarjanja, katerega je tudi avtor zelo nazorno predstavil v svoji diplomski nalogi Risba in skulptura,  kajti to nam bo odprlo pogled v sfero umetniškega uma.

O stvareh imamo že vnaprej izdelane predstave, kar pa je ena največjih ovir pri risanju. Oko je organ, ki nam omogoča zbirati vizualne informacije ob pomoči svetlobnih žarkov, ki jih oddaja določen predmet, na ta način ga mi prepoznamo kot formo, dimenzijo in kot barvo. Te informacije se nato v možganih z vsemi drugimi že obstoječimi informacijami primerjajo, interpretirajo in kodificirajo. V temu sistemu so profili in obrisi predmetov shematizirani kot linearne forme. Tudi risba nastaja s pomočjo linij, s katerimi gradi oz. ustvarja oblike in definira objekt na listu papirja ali kakšni drugi površini. Linija je simbol življenja in ima svoj jezik, s katerim lahko posreduje neko občutenje, je osnovno izrazno sredstvo in ena izmed likovnih elementov. Ima različne lastnosti, tako ji lahko damo napetost, elastičnost, upogljivost, lahko je hitra ali počasna, jo poudarimo ali ji odvzamemo moč. Opisuje torej meje površine in likovna telesa, ki jih ločuje od nezaključenega okolja. Risba tako predstavlja nekaj najintimnejšega, preprostega, spontanega in nam hkrati nudi vpogled v ustvarjalni proces in dušo ustvarjalca. Uporabljamo jo za predstavljanje, razčlenjevanje in razmišljanje o nekem postopku, lahko je to študija, osnutek, skica, predlog ali zapis lastnih ali tujih umetniških motivov in vtisov. V osnovi pa je zapis o procesu oblikovanja likovnega prostora in ravno kot tako jo moramo gledati v delih Tadeja Torča.

Če pogledamo v zgodovino umetnosti, ki je vsekakor ključnega pomena, vidimo že pri Leonardu da Vinciju, da moramo naravo oz. svet okoli nas gledati skozi likovne elemente, kot so krog, kvadrat, trikotnik, ki so sestavljeni iz linije. Cezanne nas je učil, naj se ne ustavljamo pri impresionističnem videzu, v stvareh samih, temveč je potrebno v njih poiskati geometrično zgradbo, torej da naravo obravnavamo kot obliko valja, krogle, stožca. On ni priznaval realnega obrisa predmeta. Končno ravnotežje na slikovnem polju je bilo zanj veliko bolj dosežek likovnega koncepta in prostorske konstrukcije, kot pa posnemanje že obstoječe stabilnosti v naravi. Pablo Picasso je tako pod vplivom Cezanna spoznal, da je obrise pokrajine in teles mogoče trgati, da se pokažejo tudi tiste strani predmeta, ki jih sicer ne vidimo, ker so zaradi perspektive skrite in jih lahko samo slutimo. Zanimala ga je slika, ki se spreminja, ki poskuša prestopiti mejo ploskega iluzionizma ter se bolje približati stvarem v njihovi celoti. Zato je poenostavil svoje slikarstvo, da je prišel do notranje zgradbe predmetov. S tem se je začel kubizem. V analitičnem kubizmu  sta Georges Braque in Pablo Picasso predmete analizirala, razstavljala in pokazala različne poglede nanje. Razpostavila sta jih po 2D-površini, razdeljene na kubične-geometrijske like in nato na mrežo črt, med katerimi tičijo ravnine predmetov in prostora, da vidimo sprednjo stran, stranico in rob. Želela sta, da bi bil izgled del čim bolj naraven, saj naj bi na ta način dosegel približno realnost. Tako je predmete na sliki možno razstavljati in jih ponovno sestavljati v nove pojavnosti z drugačnimi ali sorodnimi likovnimi pomeni. S tem je izostala iluzija realnega prostora, uveljavlja pa se nova avtonomna realnost ali pojavnost, ki je svojstven koncept resničnosti.

Ta razlaga nam je pokazala, kako dobimo s pomočjo združitve geometrijskih likov in njihovega medsebojnega odnosa neko novo celoto, obliko – formo. Vsaka oblika pa zaseda določen prostor, ki se lahko definira v dveh ali treh dimenzijah. Tako s pomočjo perspektive nekemu predmetu npr. škatli, izrisani z linijo, damo volumen, dopolnimo pa jo lahko še z dodatno vsebino, in sicer z barvno površino, ki želi ohranjati podobnost s konkretnim predmetom.

Ko oblikujemo skulpturo za to uporablja dejanski material, ki se ga lahko dotaknemo in zavzame njegov pomen in vsebino. Pri primerjavi risbe s skulpturo vidimo, da je risba bolj kompliciran likovni prostor z množico najrazličnejših odnosov, s katerimi mora razviti celotno formo likovnega telesa in predstaviti snovnost, medtem ko skulptura izpostavi samo osnovni interes forme in prostora.

Umetnik je v svojem delu izpostavil za koncept prostora prav samo naravo škatle. Saj jo lahko opazujemo kot zaprto, ki ima funkcijo polnoplastičnega telesa, ki ne zajema prostora, temveč ploskve predstavljajo zunanje meje tega polnega telesa. Po drugi strani pa lahko na škatlo, ki je odprta, gledamo kot na plastično telo, ki s svojimi zunanjimi površinami zamejuje prazen prostor, ustvarja telesno prostornino oz. globino prostora. Praznino, iz katere pride predmet.

Prostor je zanj lep že sam po sebi v svoji polni praznini. Po drugi strani pa ga ravno ta funkcija praznine, ki mu nudi številne možnosti in interpretacije, privlači in mu odpira nove razsežnosti v spoznavanju najrazličnejših oblik – form. Praznina omogoča bivanje ideji ali delu materialne forme. Logičen namen škatle je, da v sebi nekaj nosi, da v njej nekaj obstaja, lahko je to ideja, ki jo prepoznamo z razumom in nas nagovarja, da vanjo nekaj položimo. Iz tega sledi, da mora likovno delo samo po sebi uveljaviti svojo logičnost, saj s tem opraviči svoj obstoj. Interes Tadeja Torča je, kot sam pravi, izpostaviti praznino kot kvaliteto, na katero smo danes, v času materialne nasičenosti, pozabili in je pomembna za pretok misli in idej. Hkrati pa opozarja, da ne sme izražati samo kvalitete ali svoje estetike v tem, ko nekaj predstavlja, ampak v tem, kako to predstavlja. Zato se moramo znebiti balasta, da bomo lahko videli svet in stvari neobremenjeno. In na ta način, tako kot pospravljamo sobo in odstranimo nepomembne predmete in stvari, ki nas ovirajo pri nadaljnjem delu, tako pospravljamo tudi v sebi, da bi se znebili bremen vsakdana in končno zazrli v svet neobremenjeni in brez predsodkov, odprti za vse, kar nas obdaja. Saj likovni prostor ni naravni prostor ampak duhovni, in to kljub dejstvu, da je uresničen v snovi. Predmeti umetnika čustveno prevzamejo, a ta želi odkriti oz. prikazati notranjo resnico, torej tisto, kar se skriva pod zunanjim videzom in sozvočje med prepoznano idejo, njeno formo in prostorom.

Dela Tadeja Torča z risbami, ki kažejo postopek njegovega raziskovanja in nastajanja končne rešitve oz. rezultata skulpture ali same ideje, na nek način predstavljajo arhitekturo, saj se izraža z oblikovanjem in urejanjem prostorskih organizmov. Bistveni sestavini sta notranji prostor, ki je vsebinsko določen z namembnostjo, ter telo, ki v širšem prostoru s svojim konstruktivnim oblikovnim sestavom uresničuje ta prostor. Prostor oz. praznina pa je gonilna sila umetnika.

                                                                                  Melita Ažman univ.dipl.um.zg