EVE SERPAN SITAR, IRENA OREL in META ŠOLAR

Vabimo vas na odprtje razstave treh novih članic
EVE SERPAN SITAR, IRENE OREL in METE ŠOLAR,
ki bo v torek 2. avgusta 2016, ob 19.00 uri v Mali galeriji.
Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Razstava bo na ogled do 27. avgusta 2016.

Foto mix Melita Ažman

EVA SERPAN SITAR

Eva Serpan Sitar je rojena 1976 leta v Kranju. Leta 2003 je diplomirala pod mentorstvom profesorja Darka Slavca,  smer slikarstvo na šoli za risanje in slikanje – Visoki strokovni šoli v Ljubljani.  Na isti šoli zaključuje magistrski študij. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj.

EVA SERPAN SITAR se tokrat prvič predstavlja širšemu občinstvu z enovitim ciklom, kjer reinterpretira urbano okolje ter v ospredje postavi arhitekturo. Hiše, stanovanjski bloki, nebo-dotičniki in nebo-špičniki kot jih avtorica poimenuje, so zaviti v pravljično in domišljijsko ekspresivno izpoved. Poenostavljenost objektov ter z njim naravnega okolja kaže na umik v abstrakcijo. Dvojnost v delu se tako občuti v sami upodobitvi, pogledu, perspektivi in barvni izraznosti.
Na eni strani imamo živahne, lahko bi rekli navihano nagajive, še predstavljive hiše, ki dihajo in živijo z nami, se z nami veselijo in so del nas. Prikazane so kot deformirane, ploskovite ali prostorsko zaznamovane, objemajoče žive stavbe, obdane s črno linijo. Slednja na vrhu prehaja v razgibano valovito in zavito obliko ter mehča strogost linije. Lahko gre za dimnike iz katerih se vije igriva sled domačnosti in udobnosti ali za žlebove, ki se stegujejo in razkazujejo. Tople barve in z njimi povezani intenzivni rumeno oranžno rdeče rjavi toni, le še podprejo občutek topline, ki jo hiše oddajajo. Rdeče belo nebo s pticami, pa je kot simbol ljubezni, življenjskega veselja in energije. Žabja perspektiva  vzbuja misel občudovanja, spoznanja in zavedanja odtujenosti, ki ga predstavi v drugem sklopu z nebotičniki in njim podobnimi stavbami v frontalni upodobitvi. Kontrastnost, hladnost, abstrahiranost so lastnosti, s katerimi beleži in opisuje v nebo vzpenjajoče se stavbe. Linijski obrisi se izgubljajo ali bledijo v barvnih lisah, členjenih z različnimi barvnimi toni ter pastozno lazurnimi nanosi, spominjajoči na razpadajoče, umazane, popisane omete, z dodanimi grafiti. Pastozni nanosi hkrati kažejo na željo po prekritju, zakritju ali izbrisu teh agresivnih, ne naravnih objektov, ki kazijo naše okolje in ob katerih se čutimo ogroženi. V ozadju se nam odpira rahlo nakazan prostor. Navkljub toplo hladnemu kontrastu uporabljenih barv, čutimo odmik, dramatičnost in melanholičnost, podkrepljeno z razlivajočo se barvo.
Za simbolično metaforično predstavljenim sklopom del, bi se lahko skrivala usoda mesta, kot dvojnost med domačnostjo in odtujenostjo, ki jo zahteva modernizacija in 21. stoletje.

                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.
 

 
META ŠOLAR

Meta Šolar je rojena 1989 leta. Študirala je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2014 tudi diplomirala. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah po Sloveniji in Evropi. Živi in ustvarja v Radovljici.
 
Dela METE ŠOLAR spominjajo na portretno motiviko in se hkrati umikajo od prvotnega pomena le-te. Predstavlja se na svojevrsten način, s katerim posega tako po celo- postavnih figurah, kot po doprsnih portretih. Obema je skupna brezoblična podoba, predstavljenih zamaskiranih oseb. Te ponazarjajo različna starostna obdobja, lahko nastopajo samostojno ali v paru, v položajih in postavitvah, spominjajočih na izseke iz življenja, s katerimi se dnevno srečujemo, ali pa so prikazana v absurdni, erotični in komični situaciji.
Vlogo osrednje protagonistke vedno nameni ženski. Lažje se poistoveti z njo, jo označi, čuti in razume. Prepoznamo jo po telesnosti in laseh-pričeski, kateri nameni večjo pozornost. Telesnost je oblikovana s pomočjo različnih vzorcev, v katere so vpete rože – sončnice, vrtnice, potonke ali sadje - veja s češnjami. Imamo občutek, da so telesa oblečena v oprijemajoča potiskana oblačila, saj se vzorci podrejajo telesnim danostim in navkljub odsotnosti osenčenosti, dopuščajo neko zaznavno plastičnost. Le-ta bi bila brez dodatka plastično obravnavanih oblačil, kot so bluze, kopalke, ter pričeske izgubljena. Prekritost se iz telesa nadaljuje na obraz in s tem nam onemogoči kakršen koli stik z upodobljeno osebo. Ozadje je do neke mere umirjeno, nakazano le z barvno ploskvijo, v enobarvnem, dvobarvnem ali pa večbarvnem, živahnem in razgibanem abstrahiranem okolju. Posega tako po intenzivnih, kot bledih, toplih in hladnih tonih.
V delu Hiding, disappearing, pa se srečamo s figuro, katere obraz in roke so realistično upodobljeni, zakriva pa nam pogled v uči - ogledalo duše, z velikimi okroglimi očali, z obarvanimi stekli. Ta želja po zakritju ali umiku , se nadaljuje v barvni ploskvi, spominjajoči na pulover, katerega si želi potegniti čez glavo. Le-ta je med drugim členjen z navpičnimi linijami, kar še bolj poudari in izpostavi del izstopajoče glave. Gre za izrazit kontrast ploskovitosti in plastičnosti.
Slednje delo nam hkrati zastavlja vprašanje, je to  začetek cikla ali njegov konec ali  smo doumeli kdo smo in smo se podredili množici, ki nas vleče naprej k njenim vrednotam, kjer je problematika osebne identitete, individualnosti ter odvzem le-te, prevladala in nas je pahnila v anonimnost in z njo povezano nerazpoznavnost.
 
                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.
 


IRENA OREL
​
Irena Orel je študirala likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2006 tudi diplomirala na temo iz sodobne umetnosti. Istega leta je zaključila tudi šolo za kustose na SCCA. Trenutno zaključuje študij magisterija, smer slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani.
 
IRENA OREL v svojem delu posega po prostorsko definirani umetnosti, v kateri zaobjame naključno, asociativno, podzavestno in domišljijsko interpretirano zaznavnost sveta in videnja.
Njeno delo "Hangover" je neke vrste sestavljanka, saj ji le-ta vedno znova dopušča nova odkritja in variacije. V sklopu devetih kvadratnih okvirjev se skriva zamejeni prostor med dvema ploskvama, na eni strani meji na hrbtno stranico, na drugi pa na stekleno površino namenjeno gledalcu. Steklena šipa asociira na izložbeno okno, za njo se skriva drugi svet, vabljiv, mamljiv, odbijajoč ali vreden razmisleka ter globljega dialoga. Hkrati pa ni vsebinsko zanimiva samo ujetost, ki se skriva za njo temveč umetnico zanima tudi sam odsev odbijajočega se okolja v njem. Slednji beleži tako spreminjajoče kot obstoječe lastnosti, ki včasih zmotijo kompozicijo, jo dopolnijo ali pa so le bežne sledi, kot je naše življenje. Gre za neko ujetost tako materialov kot tudi trenutka, neke dvojnosti, zgodbe v zgodbi. Delo tako lahko predstavlja enovito, v kvadrat zloženo zaokroženo enoto ali posamezne sklope, v katerih ji izmenične kombinacije in igra postavitve omogoča nadaljnjo odpiranje in širjenje zgodbe. Okvirji hranijo različne materiale vsakdanje uporabe, med katerimi se nahajajo: papir, karton, embalažna folija in tekstil. Do neke mere bi lahko na te gledali kot na surove izdelke s predhodno zgodbo, katere ne poznamo, lahko pa si jo zamislimo ali pa so svojo prvo vlogo dobili ravno tu, z namenom vzpostavitve neke vsebinsko začrtane sledi. Sledi ali fragmenti so vodilna misel zmečkanih, zgibanih, zapognjenih, zvitih  skupaj zloženih delčkov ali enojne plasti. Poslikani fragmenti se tako med seboj prekrivajo, dopolnjujejo, zakrivajo ter na ta način ustvarjajo igro svetlobe in sence in tem dajejo celotni volumen. Svoboda, ki jo dopušča tako majhen manipulacijski prostor, kot material je omejena, zato zahteva toliko večjo premišljenost pri sami izpeljavi. Barvna igra, ki pri tem nastaja, kaže na povezavo hladno toplih barv in prevlado naravne barve materiala v kombinaciji z štirimi izstopajočimi barvami rdeče, modre, rumene in zelene ter kontrastnih barv bele in črne.
Celota v nas vsekakor zbuja povezavo z konsumentskim časom v katerem se nahajamo, po drugi strani pa abstrahirane podobe kažejo zapuščino, ki za nekoga predstavlja ničvreden zavržen ostanek za drugega pa novo vsebinsko rešitev z likovno vrednostjo.

                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.