Vabimo vas na odprtje razstave ob 70. letnici našega člana
akademskega kiparja in grafika JOŽETA ERŽENA,
ki bo v torek 5. aprila 2016, ob 18. uri v Mali galeriji.
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Na ogled bodo izbrane risbe, slike in male plastike.
Razstava bo na ogled od 5. aprila do 6. maja 2016.

PREPLET MATERIJE Z ŽENSKIM TELESOM

Akademski kipar Jože Eržen se ob svoji okrogli obletnici predstavlja z izbranimi deli iz obsežnega opusa, v katerem se razkriva njegova neumorna narava, ki je tako del njega samega kot njegove umetnosti. Je umetnik, katerega energija, temperament in vročekrvnost, ter predanost umetniškemu ustvarjanju ne pozna meja. Posega po različnih slikarskih tehnikah, po kiparstvu, je graver, tuja pa mu ni niti grafika. Gre za vsestranskega umetnika, ki raziskuje likovne materiale in izpostavlja njihovo moč in značilnost. Njegova motivika zaobjema tako tihožitja, kot žanrska dela, krajine, portrete in akte.

Tokratna izbrana dela so lep prikaz Erženovega razvoja in razmišljanja. Prikazana je pot, ki je bila začrtana že v študijskem času. Mogoče ne tako izrazita ali zavedna, kot se danes izrisuje pred gledalcem, a vseeno pomembna pri razumevanju njegovega osrednjega motiva akta in ženske podobe. Saj že te risbe nastajajoče po živem modelu vsebujejo pridih kiparskega podajanja figure in prehajajo iz lahke nežne zaobljenosti telesa v težko trdo oglatost, ter se umikajo iz realistične v kubistično ekspresionistično smer.

Prevladujoči goli ženski lik, ki predstavlja rdečo nit njegovih del in mala plastika sta dve komponenti in del osnove, katere začetke lahko iščemo že v prazgodovinskih kultnih podobah. Takrat so le-te predstavljale boginje plodnosti, torej so imele simbolno vlogo in ne samo estetske. Zaznamovali so jih atributi prave ženske z mogočnim oprsjem, okroglim trebuhom, širokimi boki in močnimi stegni. Del tega lahko zasledimo tudi v Erženovih delih, kjer pa prevladuje erotičnost. Ženske podobe izrisuje in oblikuje v raznolikih položajih, od sedečih do ležečih, skupaj zvitih in pokrčenih do odprtih in raztegnjenih, kot bi želel pokazati dva pogleda na telo. V enem nam zakriva elemente ženskosti, medtem ko nam jih na drugem pokaže.

Skice in slike so zanj pomemben izvir umetniškega iskanja in odkrivanja telesa ali raziskovanja gmote, ki se skriva za njim. V spontanih stiliziranih skicah, ki nastajajo s svinčnikom, ogljem, kemičnim pisalom, flomastrom, tušem ali akrilno barvo se skrivajo in odkrivajo telesa. Ponekod le linijsko ploskovito nakazana, drugod jasneje zaznavna z dodanimi atributi ter osenčenostjo, ki vpliva na samo plastičnost. Temu sledi prehod v izrazito tektonsko geometrično zasnovo, v kateri je moč še zaslediti telo, dokler se ne podredi oziroma izgubi v čisti elementarni zgradbi. Telesa so večinoma del nedefiniranega prostora in lebdijo v zraku, včasih pa najdejo svoje zavetje pred črnim ozadjem, kamor jih prostorsko umesti. Te črno bele slike so kot zadržane tihe vizije, čisto nasprotje njegovim barvnim, pisanim, živahnim, kričečim lahko bi rekli že dekorativnim risbam, kjer se v figurah ženskega telesa zlivajo ali prelivajo nenavadne barvne kombinacije voščenk ali pa so le te del posameznih ploskev s katerimi dopolni celoto. Izraznost dvodimenzionalne ploskve pa je samo vmesna postaja, ki nas popelje do duše umetnikovega značaja in žara. V njej pa tli želja po stiku z materijo in prenašanju idej v tridimenzionalne plastike. Te nastajajo v različnih kiparskih tehnikah modeliranja in livarstva. Kot material uporablja glino, terakoto, mavec in bron. Različni materiali pa mu dopuščajo različne efekte, tako nas žgana glinena plastika prevzame, saj zaradi lahke obdelave materiala daje videz živahnih in razgibanih form, hkrati pa deluje toplo in naravno, zaradi nežnih sivkasto peščenih tonov, ki odvisno od svetlobe, ki pada nanje izstopajo ali pa bledijo. Pri svojem delu izhaja ali pa se vrača k osnovi kvadra ali kocke, ki ju preoblikuje do željene točke zaobljenosti ali ostrine, jim doda konveksnost ali konkavnost, vse skupaj pa vpliva na napetosti, ki tvorijo neko zaključeno celoto, v kateri je nakazana telesnost kot del gmote iz katere raste in se širi. Na samem materialu izstopajo zareze, ki so lahko globje in daljše ali pa plitkejše in krajše, lahko pa so celo del nekakšnega vzorca. Ravno ta tekstura in struktura, ter gladka in mat površina v kombinaciji s patinastim učinkom naredi telesa zanimiva, saj še dodatno poudarijo samo plastičnost in voluminoznost, ki jo predstavljajo. Male plastike delujejo statično v sebi zaključeno in prinašajo občutek ležernosti in sproščenosti.

Jože Eržen v tem sklopu del, ki ga zaznamuje intimnost, ne išče gracilnega ženskega telesa in tudi ideala ne, temveč odkriva svoje videnje, ki mu doda senzualnost, katero povezuje z žensko. Golota mu sicer omogoči lažje podajanje telesnosti, ker pa v svoji duši nosi kiparsko žilico, ostaja zvest gmoti materije in je ni pripravljen opustiti. Lahko bi rekli, da je njegovo ustvarjanje v povezavi z žensko vezano na obstoj in razvoj, v katerem dopušča gledalcu možnost spoznati telo, kot produkt členitve posameznih elementov in narave.
                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.


​
BIOGRAFIJA
Jože Eržen je rojen 19. februarja 1946 v Ljubljani. Študij kiparstva in grafike na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je končal leta 1970. ( prof. Z. Kalin, D. Tršar in M. Pogačnik). Leta 1967 je prejel študentsko Prešernovo nagrado (avtoportret kararski marmor). Je tudi svetovalec za likovno teorijo umetnosti. Doslej je imel 90 samostojnih in 150 skupinskih razstav. Sodeloval je na različnih ex-temporih, bienalih, trienalih, likovnih kolonijah in na vseh štirih Mednarodnih Festivalih likovne umetnosti Kranj -ZDSLU. Največ je razstavljal na Hrvaškem okoli 10-krat, Koroškem, Nemčiji in po bivši Jugoslaviji. Njegova javna dela (portreti, spomeniki) se nahajajo v Kranju, na Bledu, v Ljubljani, Beogradu, Splitu, Jalti. Krasijo tudi Tovarno Planika, Elbi, Azul, Creino in Hranilnico Lon. Gorenjski muzej Kranj pa je za stalno zbirko, odkupil tudi njegovo delo Gvernika 91.

Vabimo vas na odprtje razstave magistrice likovnih umetnosti
MILENE GREGORČIČ in akademskega slikarja ŽARKA VREZCA,
ki bo v torek 8. marca 2016, ob 18. uri v Mali galeriji.
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Razstava bo na ogled od 8. marca - 2. aprila 2016.

BIOGRAFSKI PODATKI:

Milena Gregorčič se je rodila leta 1952 v Ljubljani. Leta 1976 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala iz slikarstva. Na isti akademiji opravi specialko za grafiko, kjer magistrira leta 1978. Ukvarja se slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. Svoja dela je predstavila na 62 samostojnih in na preko 350 skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejela 19 nagrad in priznanj, doma in v tujini. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana.

Žarko Vrezec je rojen 18. avgusta 1950 v Ljubljani. Končal je Šolo za oblikovanje v Ljubljani (1965–1969). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1970–1974). Ukvarja se predvsem s slikarstvom, vendar se preizkuša tudi v risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanjem. Razstavljal je na več kot 130 samostojnih razstavah in na okoli 450 skupinskih razstavah, na slovenskih tleh kot tudi v mednarodnem prostoru. Prejel je 30 nacionalnih in mednarodnih nagrad za slikarstvo.



LIKOVNA RECENZIJA:
​
SPOMINI
Akademska slikarka in magistrica likovnih umetnosti MILENA GREGORČIČ se na tokratni razstavi predstavlja s starejšimi deli iz cikla Spominov, ki so nastali v grafični tehniki serigrafija.
Pred nami so barvni odtisi na dvodimenzionalni ploskvi, ki na prvi pogled v nas vzbudijo neko asociacijo, da takoj vzpostavimo povezavo osrednjega elementa s pahljačo, kot nosilko dekorativnega vzorca za katerim se skriva čipka. Celota je večplastno zasnovana. Barvne ploskve pa so kot močni, strogi, poudarjeni nosilci krhke, nežne mrežaste strukture materiala čipke. Predrti deli luknjic različnih velikosti, oblik in gostote prikazujejo različne zvrsti klekljanja in motiviko rastlinja. Materija, ki se skriva za to pahljačasto, draperijsko tkanino, bolj spominja na papir zaradi samih lastnosti, ki nam jih posreduje s pomočjo nagubanosti, zapognjenosti, upognjenosti, zavitosti in obstojnosti forme v kateri je prisotna napetost, ta pa ne deluje vedno sproščeno, temveč bi lahko celo rekli, da gre za neko prisilnost in trdoto podkrepljeno z izstopajočo linijsko zamejenost, ki hkrati usmerja naš pogled. Le-ta pa pozitivno vpliva na samo formo. Prepriča nas z izrazito tri dimenzionalnostjo, ki deluje tako oprijemljivo in realistično, da želimo poseči po njej, jo občutiti in doumeti vse značilnosti, ki jih orisuje pred nami. V delih prevladujejo modra, rdeča ter vijolična barva kot osnova, ter zlata in srebrna s katerima pričara čipko. Vse barve v sebi skrivajo neko simbolično, emocionalno, mentalno in spiritualno noto. Prisotna so nasprotja modre in rdeče: hladnega in toplega, vode in ognja, temperamenta in miru, ter zlate in srebrne in s tem moškega in ženske, sonca in meseca, očiščenja in razsvetljenja. Za nosilec osrednjega elementa uporabi nedefiniran prostor na osnovi rahlo toniranega papirja kremaste peščene bež barve, ki barvno harmonira in podpira pahljačasti predmet ter ga hkrati rahlo mehča.
Rdeča nit v delih bi lahko bila dvojnost, ki se skriva za prikazanim in pripoveduje svojo zgodbo, v katero je vpet življenjski tok umetnice in s tem povezani spomini. Le-ti so del nas in razkrivajo, kdo smo, torej naše osebnosti in s tem povezane zavesti o tradiciji in kulturnem ozadju. Tradicija je del naše zgodovine in se prenaša skozi rodove, tako je tudi tu izpostavljena želja ohranitve spominov skozi likovno delo z zanimivim pristopom, mogoče tudi kot poduk, da je potrebno tako tradicijo kot umetnost ceniti in gojiti, ker se neposredno ali posredno navezuje na naše bivanje.

                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.


LISTI IZ DNEVNIKA
Akademski slikar ŽARKO VREZEC se predstavlja z deli iz serije Listi iz dnevnika. Za tem imenom se skrivajo dnevniški zapisi, ki pa ne vsebujejo, črk, besed ali stavkov, temveč razkrivajo umetniška likovna dela. Niso skice, ki bi avtorju pomagale soustvarjati kasnejše delo, marveč so do potankosti premišljene slike, končni izdelki, ki v sebi čuvajo doživetja in spoznanja umetnika, trenutke, njegove misli, želje, občutke in hrepenenja. Za to intimno razkritje je mali format del, le še tista pika na i, ki podkrepi krhkost našega življenja. Tako je slika kot sestavljenka fragmentov in je večplastno zasnovana na osnovi papirja, akrilnih barv, svinčnika in kolažiranja.
Slike so razdeljene v tri navpične pasove. Od teh sta zunanja pasova prekrita s prevladujočo barvo, ki sega od nežnih bež kavnih tonov, do sivo modrih tonov, ter rdeče in črne. Marmoriran vtis, ki ga dobimo je kot vrhnja plast, ki pod seboj skriva še ostanke drugih barv. Spominja nas na oluščene zidove s katerih odpada barva in na dan prihaja zgodovina, ali na praskanko, ki razkrije le tisto kar želimo, da je vidno. Ta prehod iz spodnje v zgornjo barvno plast, je včasih nežen in rahlo zaznaven, drugič ekspresivno poudarjen. Tako se igra z iluzionističnim učinkom. Le-ta na nekaterih delih še bolj poudari globino in prostor, ki naj bi se skrivali za osrednjim pasom. Vertikalnost v kompoziciji je kot izstopajoča pot, ki se nam približuje, je poudarjena in preusmeri našo pozornost. Ta je členjena s pomočjo linij. Te so bodisi del papirja ali del poslikanega kolaža v obliki trakov. Nekatere potujejo od dna do vrha slike neprekinjeno v istem barvnem tonu. Druge posredujejo marmoriran učinek in so prekinjene lahko pa so tudi krajše. Znotraj teh prekinitev nastajajo nove ploskve pravokotnih oblik različnih debelin, ki so občasno prekrite s horizontalnimi barvnimi pasovi ali trakovi, in mu služijo kot novi prostori. S tem posreduje tudi občutek reliefnosti, teksture in strukture. Poudarek vertikale obvladuje celoto, deluje strogo, nepopustljivo in aktivno, po drugi stani pa jo vmesne prekinitve umirjajo. Nanjo lahko gledamo kot na življenje, ki poteka od rojstva do smrti, prekinitve so kot dogodki, ki nas za določeno časovno obdobje preusmerijo in vplivajo na naš tok življenja. V rahlo nazobčani diagonalni liniji na marmoriranem ozadju, pa bi lahko prepoznali borbo, ki je del našega vsakdana. Pester barvni izbor pa le še podpira občutenja pozitivne ali negativne energije in počutja.
Pred nami je torej umetniški likovni dnevnik,  skozi katerega avtor spoznava sebe, se zaveda svojega obstoja, hkrati pa nam razkrije svoj svet in prostor, ki govori s pomočjo linije, forme in barve. Le-ta je dostopnejši in prijaznejši, a hkrati skrivnostnejši, ker od nas zahteva, da ga beremo skozi oči umetnika. Je svet, ki nudi raznolikost in interpretacijo in se ne ustavi na vidnem temveč nas popelje skozi večplastnost, do izvora vsega in je zapis življenja.
     
                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.