MILENA GREGORČIČ in ŽARKO VREZEC

Vabimo vas na odprtje razstave magistrice likovnih umetnosti
MILENE GREGORČIČ in akademskega slikarja ŽARKA VREZCA,
ki bo v torek 8. marca 2016, ob 18. uri v Mali galeriji.
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Razstava bo na ogled od 8. marca - 2. aprila 2016.

Foto mix Lojze Kalinšek, Cveto Zlate, Melita Ažman

Foto mix Melita Ažman

BIOGRAFSKI PODATKI:

Milena Gregorčič se je rodila leta 1952 v Ljubljani. Leta 1976 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala iz slikarstva. Na isti akademiji opravi specialko za grafiko, kjer magistrira leta 1978. Ukvarja se slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. Svoja dela je predstavila na 62 samostojnih in na preko 350 skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejela 19 nagrad in priznanj, doma in v tujini. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana.

Žarko Vrezec je rojen 18. avgusta 1950 v Ljubljani. Končal je Šolo za oblikovanje v Ljubljani (1965–1969). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1970–1974). Ukvarja se predvsem s slikarstvom, vendar se preizkuša tudi v risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanjem. Razstavljal je na več kot 130 samostojnih razstavah in na okoli 450 skupinskih razstavah, na slovenskih tleh kot tudi v mednarodnem prostoru. Prejel je 30 nacionalnih in mednarodnih nagrad za slikarstvo.



LIKOVNA RECENZIJA:
​
SPOMINI
Akademska slikarka in magistrica likovnih umetnosti MILENA GREGORČIČ se na tokratni razstavi predstavlja s starejšimi deli iz cikla Spominov, ki so nastali v grafični tehniki serigrafija.
Pred nami so barvni odtisi na dvodimenzionalni ploskvi, ki na prvi pogled v nas vzbudijo neko asociacijo, da takoj vzpostavimo povezavo osrednjega elementa s pahljačo, kot nosilko dekorativnega vzorca za katerim se skriva čipka. Celota je večplastno zasnovana. Barvne ploskve pa so kot močni, strogi, poudarjeni nosilci krhke, nežne mrežaste strukture materiala čipke. Predrti deli luknjic različnih velikosti, oblik in gostote prikazujejo različne zvrsti klekljanja in motiviko rastlinja. Materija, ki se skriva za to pahljačasto, draperijsko tkanino, bolj spominja na papir zaradi samih lastnosti, ki nam jih posreduje s pomočjo nagubanosti, zapognjenosti, upognjenosti, zavitosti in obstojnosti forme v kateri je prisotna napetost, ta pa ne deluje vedno sproščeno, temveč bi lahko celo rekli, da gre za neko prisilnost in trdoto podkrepljeno z izstopajočo linijsko zamejenost, ki hkrati usmerja naš pogled. Le-ta pa pozitivno vpliva na samo formo. Prepriča nas z izrazito tri dimenzionalnostjo, ki deluje tako oprijemljivo in realistično, da želimo poseči po njej, jo občutiti in doumeti vse značilnosti, ki jih orisuje pred nami. V delih prevladujejo modra, rdeča ter vijolična barva kot osnova, ter zlata in srebrna s katerima pričara čipko. Vse barve v sebi skrivajo neko simbolično, emocionalno, mentalno in spiritualno noto. Prisotna so nasprotja modre in rdeče: hladnega in toplega, vode in ognja, temperamenta in miru, ter zlate in srebrne in s tem moškega in ženske, sonca in meseca, očiščenja in razsvetljenja. Za nosilec osrednjega elementa uporabi nedefiniran prostor na osnovi rahlo toniranega papirja kremaste peščene bež barve, ki barvno harmonira in podpira pahljačasti predmet ter ga hkrati rahlo mehča.
Rdeča nit v delih bi lahko bila dvojnost, ki se skriva za prikazanim in pripoveduje svojo zgodbo, v katero je vpet življenjski tok umetnice in s tem povezani spomini. Le-ti so del nas in razkrivajo, kdo smo, torej naše osebnosti in s tem povezane zavesti o tradiciji in kulturnem ozadju. Tradicija je del naše zgodovine in se prenaša skozi rodove, tako je tudi tu izpostavljena želja ohranitve spominov skozi likovno delo z zanimivim pristopom, mogoče tudi kot poduk, da je potrebno tako tradicijo kot umetnost ceniti in gojiti, ker se neposredno ali posredno navezuje na naše bivanje.

                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.


LISTI IZ DNEVNIKA
Akademski slikar ŽARKO VREZEC se predstavlja z deli iz serije Listi iz dnevnika. Za tem imenom se skrivajo dnevniški zapisi, ki pa ne vsebujejo, črk, besed ali stavkov, temveč razkrivajo umetniška likovna dela. Niso skice, ki bi avtorju pomagale soustvarjati kasnejše delo, marveč so do potankosti premišljene slike, končni izdelki, ki v sebi čuvajo doživetja in spoznanja umetnika, trenutke, njegove misli, želje, občutke in hrepenenja. Za to intimno razkritje je mali format del, le še tista pika na i, ki podkrepi krhkost našega življenja. Tako je slika kot sestavljenka fragmentov in je večplastno zasnovana na osnovi papirja, akrilnih barv, svinčnika in kolažiranja.
Slike so razdeljene v tri navpične pasove. Od teh sta zunanja pasova prekrita s prevladujočo barvo, ki sega od nežnih bež kavnih tonov, do sivo modrih tonov, ter rdeče in črne. Marmoriran vtis, ki ga dobimo je kot vrhnja plast, ki pod seboj skriva še ostanke drugih barv. Spominja nas na oluščene zidove s katerih odpada barva in na dan prihaja zgodovina, ali na praskanko, ki razkrije le tisto kar želimo, da je vidno. Ta prehod iz spodnje v zgornjo barvno plast, je včasih nežen in rahlo zaznaven, drugič ekspresivno poudarjen. Tako se igra z iluzionističnim učinkom. Le-ta na nekaterih delih še bolj poudari globino in prostor, ki naj bi se skrivali za osrednjim pasom. Vertikalnost v kompoziciji je kot izstopajoča pot, ki se nam približuje, je poudarjena in preusmeri našo pozornost. Ta je členjena s pomočjo linij. Te so bodisi del papirja ali del poslikanega kolaža v obliki trakov. Nekatere potujejo od dna do vrha slike neprekinjeno v istem barvnem tonu. Druge posredujejo marmoriran učinek in so prekinjene lahko pa so tudi krajše. Znotraj teh prekinitev nastajajo nove ploskve pravokotnih oblik različnih debelin, ki so občasno prekrite s horizontalnimi barvnimi pasovi ali trakovi, in mu služijo kot novi prostori. S tem posreduje tudi občutek reliefnosti, teksture in strukture. Poudarek vertikale obvladuje celoto, deluje strogo, nepopustljivo in aktivno, po drugi stani pa jo vmesne prekinitve umirjajo. Nanjo lahko gledamo kot na življenje, ki poteka od rojstva do smrti, prekinitve so kot dogodki, ki nas za določeno časovno obdobje preusmerijo in vplivajo na naš tok življenja. V rahlo nazobčani diagonalni liniji na marmoriranem ozadju, pa bi lahko prepoznali borbo, ki je del našega vsakdana. Pester barvni izbor pa le še podpira občutenja pozitivne ali negativne energije in počutja.
Pred nami je torej umetniški likovni dnevnik,  skozi katerega avtor spoznava sebe, se zaveda svojega obstoja, hkrati pa nam razkrije svoj svet in prostor, ki govori s pomočjo linije, forme in barve. Le-ta je dostopnejši in prijaznejši, a hkrati skrivnostnejši, ker od nas zahteva, da ga beremo skozi oči umetnika. Je svet, ki nudi raznolikost in interpretacijo in se ne ustavi na vidnem temveč nas popelje skozi večplastnost, do izvora vsega in je zapis življenja.
     
                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.