ŽANA BANOV RIBNIKAR - Nosim te v srcu
Univerzitetna diplomirana oblikovalka in diplomirana slikarka Žana Banov Ribnikar se prvič predstavlja v Mali galeriji, v sklopu razstave novih članov. Gre za umetnico mlajše generacije, ki ustvarja tako na področju slikarstva, ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Preplet le-teh pa se odraža tudi v njenih delih. Senzibilno - čutna in nežna izpoved, kot tudi izbor živahnih barv, z vzorčnim videzom so ključne točke, s katerimi se srečamo v njenih delih.
 
Cikel "Nosim te v srcu" pa je osrednji del njenega likovnega izražanja. Ne gre samo za serijo slik, temveč celota v sebi nosi globlji pomen. Sami začetki segajo v leto 2010. V slikanju le-teh je odkrila svoje zatočišče in udobje. Sproščanje in moč meditacije ji predstavljajo poleg umetniškega izražanja, dodatno vrednost, ki jo je v nadaljevanju razvila. Tako so svoje mesto v izhodiščni obliki srca poleg ptic, dobila tudi bajeslovna bitja.
 
Simbolično zaznamovan cikel, ki prikazuje Ptice v srcu je bil torej prvi v sklopu. Uporabila ga je tudi za diplomsko delo, kajti največ ljudi se odloča ravno za to podobo, kot darilo. Iz tega sta se razvila dva nagovora. Eden prikazuje podobo v sliki, drugi pa podobo v obliki avtorske čokolade. Združila je torej dve veji v celostno zasnovan produkt, ki je nastal na temeljih ene same ilustracije.
 
Srce predstavlja center kompozicije, kar kaže na središčno vlogo srca. Čutna informacija, ki jo posreduje je hkrati tudi osrednje sporočilo, s katerim le-to povezujemo. Srce ni samo antropomorfni ali zoomorfni simbol ampak je tako središče čustev, kot tudi inteligence in intuicije. Po drugi strani pa je kot že prej omenjeno središče človeka, saj poganja kri po telesu in je na podlagi tega tudi središče življenja. Vse se namreč vrti okoli njega. Ravno tako pa ima le-ta tudi duhovno vlogo. Danes pa v večini nanj gledamo kot na simbol ljubezni. V ilustracijah oblika srca ni vedno enaka, temveč se prilagaja sami podobi ptice iz česar sledi, da je le-ta v podrejeni vlogi. Ptica simbolizira lahkotnost s svojo zmožnostjo letenja, hkrati je simbol nebesnega sveta, duhovnega stanja ter s tem nakazuje višje stanje bitja. Slednja pa se navezuje na meditativno noto, o kateri govori Žana Banov. Iz tega izhaja sam način predstavitve podobe. Lahko je naslikana samo ena ptica, dve ali pa jih je več. V kompoziciji se srečamo z variabilno postavitvijo, ki kaže ptici v ne enakovrednem položaju, dvogovoru ali podrejenem nepovezanem položaju ali položaju, ki simbolizira neko intimno vez. Lahko gre za ljubezensko zgodbo ali vez starša in otroka, torej nakazuje in asociira reinterpretacijo odnosov. Predstavljena je močna čustveno senzibilna izpovedna nota. Sama upodobitev je stilizirana in definirana s pomočjo različno oblikovanih in podanih pasov, ki nakazujejo krila ali perje. Le-ta so del nenačrtovano nastajajočih raznolikih vzorcev, ki sledijo trenutnemu vzgibu in kombinaciji barv. V njih sta glavna elementa točka in linija, ki združujeta tako organske kot anorganske podobe v celostne dekorativne ploskve, katerih videz daje razgibano, dinamično, razburljivo vzdušje, ki pa ga umiri končna oblika srca. Vzpostavlja torej neko igro med samim vzorcem, barvo in obliko.
 
Slike nastajajo v kombinaciji akvarela in gvaža na beli osnovi. Sama tehnika ji omogoča prosojne, kot tudi lazurne nanose ter bogastvo tonov. Podobe so živahno in pisano navdihnjene ter prikazujejo širok spekter uporabljenih barv, ki poleg vzorcev opisuje ptice.
 
Dela Žane Banov Ribnikar vsekakor kažejo na povezavo etnološke kulture z likovno, kajti že ob prvem stiku nas motivika, kot sama oblika spominja na ljudsko umetnost in obrt. Ob drugem stiku vidimo zametke mandale ter pridih meditativno spiritualne note ter željo po ravnovesju in harmoniji. Če pa povežemo celotno vsebino, prevlada moč simbolike, ljubezni in miru ter intimnosti - nežnega objema, kot bi želela vse doživeto ujeti v neko zaključeno iluzijo.
 
Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.


BRUT CARNIOLLUS – Digitalna grafika
V današnjem času se vsepovsod srečujemo z digitalno grafiko. Le-ta ima pogosto sporočilno noto ter služi kot vizualni posrednik. Svoje mesto pa si je izborila tudi v umetnosti. Raziskovanje, eksperimentiranje in združevanje posameznih vej kot so fotografija, oblikovanje in umetnost so nas pripeljali v novo dobo, ki je polna zanimivih pristopov, pogledov in idej.

Brut Carniollus je eden izmed predstavnikov modernega časa, ki svojo umetnost razkriva ravno na ta način, da spaja veje v katerih se počuti domače, ki ga veselijo ter mu hkrati nudijo navdih za nadaljnjo delo. Fotografija je izhodiščna točka iz katere izhaja v svojem procesu dela. Označi jo kot "seme", za katerega mora poskrbeti, da se bo razvilo in pokazalo kaj vse se v njem skriva. Računalnik pa je njegova povezava z le-tem, je kot inkubator v katerem dozori, predno ga le-ta izpusti nazaj v realni svet kot tiskano podobo.

Tokratna razstava je koncipirana na miniaturah ter kaže odmik od velikih večplastnih kolažnih del s katerimi smo se srečali v preteklosti. Pred nami so bolj senzibilna dela, v katerih se odpira idejna zasnova o krhkosti narave in sveta, saj nas že ob samem začetku premami misel, da bi na dela lahko gledali kot na simboliko rojstva, razvoja in propada ter ponovne vrnitve k bistvu vsega. S poudarkom ali odtujitvijo posameznega slikovnega elementa v postopku digitalne redukcije ustvarja nenavadne kompozicijske rešitve. Gre za kompleksen sklop štirih ciklov s sledečimi naslovi: " Sopotniki", "Dediščina", "Jesen napoveduje pomlad" in "Dekonstrukcija". Ti štirje cikli vsak zase in kot celota razkrivajo avtorjevo umetniško raziskavo usodnih trenutkov ob velikem poku.

Za simbolično obarvanimi imeni "Sopotniki" in "Dediščina" se skrivajo detajli živali, obrazov, arhitekturni prebliski in abstrahirani detajli snovne in kulturne dediščine, torej gre za elemente, ki se neposredno povezujejo med seboj in soustvarjajo naše okolje, kot tudi bivanje v njem ter nakazujejo pot in sledi. Spominjajo nas na izseke s katerimi bi se prej srečali v ilustraciji ali risanki, saj se podobe odmikajo od resničnosti ter nas vodijo v poenostavljen a hkrati fantazijsko-domišljijsko obarvan svet. Skrivnost celote se skriva v podrobnosti in detajlih. Barvne ploskve, igra svetlo temnega, oblika in linija so glavni likovni elementi, s katerimi opisuje prostor. Barvna paleta je decentna in hladnejša kot v sledečih ciklih. Popačenost, poenostavljenost, redukcija ter izpostavljanje značilnosti ali smiselnih povezav ter oprijemljivih vidnih spominskih lastnosti pa oblikuje zaznavno podobo prepoznavne celote. Še izrazitejši primer le-tega predstavlja cikel "Jesen napoveduje pomlad", kjer prepoznamo travniške bilke, reducirane na barvo in linijsko podobo, ki pa preidejo v čisto abstrahirano vsebinsko pripoved. Živahnost in pestrost uporabljenih barv kaže živopisen, čustveno obarvan in raznolik svet narave. Zaključek ter čisti odmik od izhodiščne fotografije pa razkriva cikel "Dekonstrukcija". Le-ta v sebi nosi arhitektonsko vsebinsko noto, ki nakazuje prostorsko, plastično ter ploskovito igro elementov. Kompozicije so torej organsko ali geometrično organizirane. Gre za nekakšno iluzijo, ki jo podkrepi izbor barvnih ploskev kot tudi njihova prostorska umestitev. Tudi tu uporablja intenzivne, nasičene in živahne barve. Prikazan je nerazpoznaven svet, ki hkrati nima nikakršne formalne in očitne povezave z izvorno fotografijo, iz katere je nastal, pa vendar ga brez nje ne bi bilo.

Digitalna grafika Bruta Carniollusa nastaja iz ideje temelječe na dematerializaciji in preobrazbi ter nas vodi v minimalizem. Proces razčlenjevanja in redukcije realne podobe nas pripelje do faze nerazpoznavnosti v kateri se pred nami izoblikuje abstrahirana minimalistično podana barvno - oblikovna podoba. V njej gledalcu ponudi nov pogled, ki mu sledijo čisto druga pravila branja in zaznavanja videnega, torej skozi asociativno razmišljanje in interpretiranje ter povezovanje z že videnim. Umetniku pa je v končni fazi bolj pomemben sam proces, ki razkriva tisto pot, brano nazaj, kot bi želel, ne kot se morda zdi, ponovno reinterpretirati realnost ampak vzpodbudit gledalca k ponovnemu premisleku o dojemanju sveta, ki ga obkroža.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.

​KAJA URH – RINGA ROSES

Enaindvajseto stoletje je preplavila zasičenost moderne tehnologije, ki si ne utira svoje poti samo v naše domove, temveč se je že zdavnaj prikradla v našo podzavest in uničila dobršen del naše identitete in realne zaznavnosti. Ljudje izgubljamo stik z vrlinami in življenjem, ki nas je obdajalo v času pred vsesplošnim razvrednotenjem. Ta zasičenost pa odvzema moč tudi likovni podobi.

Svet Kaje Urh se tako naslanja na vse masovno virtualno arhivirane podobe, ki se dnevno množijo, hkrati pa vedno znova izpodrivajo predhodne, kot bi tekmovale za svoj položaj in obstoj. Le-tega ne morejo obdržati, saj so digitalne podobe – brez kakršnekoli čustvene zaznave – producirane z namenom, da v nas prebudijo željo po vedno aktualnejših izsekih minevajočega življenja. Če so se predhodne generacije še lahko do neke mere izogibale tej poplavi podatkov, pa so današnji otroci vrženi v svet, v katerem si življenja brez moderne tehnologije ne moremo več predstavljati. Hočeš nočeš, je to realnost in hkrati prihodnost, brez možnosti obrata ali odmika, je življenjski tok, ki nas je že davno vsrkal v svoj srž.

Cikel Ringa Roses se tako dotakne vloge in položaja otroka v današnjem času. Prikazani so raznoliki prizori otrok iz vsakdanjega življenja. Prostor je nakazan, a hkrati podrejen. Ne posveča mu večje pozornosti v smislu definiranosti in umestitve, temveč je zasnovan le kot posrednik globine, ki se odvija za figurami v ospredju. Kompozicija povečini vsebuje od ene do tri osebe, ponekod pa nastane tudi kontrast enega proti množici. Prikazan je pogled iz nižje perspektive oziroma spuščen na višino otroka, s čimer se poudarja osrednja vloga otroka. Le-ta je potisnjen v prvi plan, druge osebe pa imajo spremljevalno vlogo, v kateri nastopajo kot celostne podobe ali samo izseki vezani na zgodbo, ki jo želi izpostaviti. Slikarka izhaja iz naključno izbranih podob virtualnega sveta, ki jih na podlagi skupnega imenovalca, videnega v posamezni kompoziciji, prenaša na svoje slikarsko platno. Hibrid ali križanec, bi lahko označili podobe, ki nastajajo kot spoj dveh svetov virtualnega in realnega, digitalnega in klasičnega ali pa bi lahko rekli prehodno – masovnega in fizično – edinstvenega. Kompozicija v teh delih nas spominja na neke vrste kodno digitalno sliko. Enakomerne vertikalne linije si v enakem zaporedju in razmaku sledijo od levega do desnega roba platna. Z rastrom nakazuje homogeno enoličnost digitalne dobe, hkrati pa naj bi na to kazala tudi zamaknjenost slike. Dela postajajo težko berljiva in zahtevajo od gledalca več pozornosti. Če je sam prenos fotografij, ki jih spaja in prenaša na platno, povezan z moderno tehnologijo, pa je tehnika slikarskega dela tista, ki igra pomembno vlogo in s pomočjo katere nastajajo te zastrto naslikane podobe. Vertikalnost linij in povečini diagonalno izpeljana kompozicija, ustvarja razgibanost in živost samega narativnega prizora, ki se odvija pred našimi očmi. Izmeničen preplet dveh podob daje videz enotnega motiva, ki vibrira v komplementarnih barvah. Avtorica povečini izbira močne barvne tone. Barvna paleta tako predstavlja redukcijo in poudarja dramatično, otožno izpoved, v kateri resnost motiva še bolj izstopi, postane celo srhljiv.

Aktualnost tematike razkriva vsebinsko – kritično, kot tudi satirično končno idejo. Izstopajoča kodna nota del, pa povezuje oba svetova. Tako ne moremo zaobiti misli, da se vsebinska izpoved, kot tudi celostna podoba slikarstva Kaje Urh, ne dotika samo digitalnih medijev in njihove zasičenosti, kajti na vsakem koraku nas spremlja vloga slikarstva, kateremu je v zadnjih letih padla vrednost in moč, ki jo je imelo v preteklosti in katero si nikakor ne more povrniti. Je zato mogoče to podzavestno zasnovan dvogovor, med obema vejama, kot rešitev ter želja po pozornosti, ali pa je resnično le nekakšen opomin, da na koncu je slika, kot fizična podoba, oprijemljiva realnost, ki ne zbledi in se s časom ne izgubi.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.