ŽANA BANOV RIBNIKAR in BRUT CARNIOLLUS

Vabimo vas na odprtje likovne razstave dveh novih članov,
ŽANE BANOV RIBNIKAR in BRUTA CARNIOLLUSA,
ki bo v četrtek, 3. avgusta 2017, ob 19. uri v Mali galeriji.
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.
​

Foto mix Cveto Zlate
​

Foto mix Melita Ažman
​

ŽANA BANOV RIBNIKAR - Nosim te v srcu
Univerzitetna diplomirana oblikovalka in diplomirana slikarka Žana Banov Ribnikar se prvič predstavlja v Mali galeriji, v sklopu razstave novih članov. Gre za umetnico mlajše generacije, ki ustvarja tako na področju slikarstva, ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Preplet le-teh pa se odraža tudi v njenih delih. Senzibilno - čutna in nežna izpoved, kot tudi izbor živahnih barv, z vzorčnim videzom so ključne točke, s katerimi se srečamo v njenih delih.
 
Cikel "Nosim te v srcu" pa je osrednji del njenega likovnega izražanja. Ne gre samo za serijo slik, temveč celota v sebi nosi globlji pomen. Sami začetki segajo v leto 2010. V slikanju le-teh je odkrila svoje zatočišče in udobje. Sproščanje in moč meditacije ji predstavljajo poleg umetniškega izražanja, dodatno vrednost, ki jo je v nadaljevanju razvila. Tako so svoje mesto v izhodiščni obliki srca poleg ptic, dobila tudi bajeslovna bitja.
 
Simbolično zaznamovan cikel, ki prikazuje Ptice v srcu je bil torej prvi v sklopu. Uporabila ga je tudi za diplomsko delo, kajti največ ljudi se odloča ravno za to podobo, kot darilo. Iz tega sta se razvila dva nagovora. Eden prikazuje podobo v sliki, drugi pa podobo v obliki avtorske čokolade. Združila je torej dve veji v celostno zasnovan produkt, ki je nastal na temeljih ene same ilustracije.
 
Srce predstavlja center kompozicije, kar kaže na središčno vlogo srca. Čutna informacija, ki jo posreduje je hkrati tudi osrednje sporočilo, s katerim le-to povezujemo. Srce ni samo antropomorfni ali zoomorfni simbol ampak je tako središče čustev, kot tudi inteligence in intuicije. Po drugi strani pa je kot že prej omenjeno središče človeka, saj poganja kri po telesu in je na podlagi tega tudi središče življenja. Vse se namreč vrti okoli njega. Ravno tako pa ima le-ta tudi duhovno vlogo. Danes pa v večini nanj gledamo kot na simbol ljubezni. V ilustracijah oblika srca ni vedno enaka, temveč se prilagaja sami podobi ptice iz česar sledi, da je le-ta v podrejeni vlogi. Ptica simbolizira lahkotnost s svojo zmožnostjo letenja, hkrati je simbol nebesnega sveta, duhovnega stanja ter s tem nakazuje višje stanje bitja. Slednja pa se navezuje na meditativno noto, o kateri govori Žana Banov. Iz tega izhaja sam način predstavitve podobe. Lahko je naslikana samo ena ptica, dve ali pa jih je več. V kompoziciji se srečamo z variabilno postavitvijo, ki kaže ptici v ne enakovrednem položaju, dvogovoru ali podrejenem nepovezanem položaju ali položaju, ki simbolizira neko intimno vez. Lahko gre za ljubezensko zgodbo ali vez starša in otroka, torej nakazuje in asociira reinterpretacijo odnosov. Predstavljena je močna čustveno senzibilna izpovedna nota. Sama upodobitev je stilizirana in definirana s pomočjo različno oblikovanih in podanih pasov, ki nakazujejo krila ali perje. Le-ta so del nenačrtovano nastajajočih raznolikih vzorcev, ki sledijo trenutnemu vzgibu in kombinaciji barv. V njih sta glavna elementa točka in linija, ki združujeta tako organske kot anorganske podobe v celostne dekorativne ploskve, katerih videz daje razgibano, dinamično, razburljivo vzdušje, ki pa ga umiri končna oblika srca. Vzpostavlja torej neko igro med samim vzorcem, barvo in obliko.
 
Slike nastajajo v kombinaciji akvarela in gvaža na beli osnovi. Sama tehnika ji omogoča prosojne, kot tudi lazurne nanose ter bogastvo tonov. Podobe so živahno in pisano navdihnjene ter prikazujejo širok spekter uporabljenih barv, ki poleg vzorcev opisuje ptice.
 
Dela Žane Banov Ribnikar vsekakor kažejo na povezavo etnološke kulture z likovno, kajti že ob prvem stiku nas motivika, kot sama oblika spominja na ljudsko umetnost in obrt. Ob drugem stiku vidimo zametke mandale ter pridih meditativno spiritualne note ter željo po ravnovesju in harmoniji. Če pa povežemo celotno vsebino, prevlada moč simbolike, ljubezni in miru ter intimnosti - nežnega objema, kot bi želela vse doživeto ujeti v neko zaključeno iluzijo.
 
Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.


BRUT CARNIOLLUS – Digitalna grafika
V današnjem času se vsepovsod srečujemo z digitalno grafiko. Le-ta ima pogosto sporočilno noto ter služi kot vizualni posrednik. Svoje mesto pa si je izborila tudi v umetnosti. Raziskovanje, eksperimentiranje in združevanje posameznih vej kot so fotografija, oblikovanje in umetnost so nas pripeljali v novo dobo, ki je polna zanimivih pristopov, pogledov in idej.

Brut Carniollus je eden izmed predstavnikov modernega časa, ki svojo umetnost razkriva ravno na ta način, da spaja veje v katerih se počuti domače, ki ga veselijo ter mu hkrati nudijo navdih za nadaljnjo delo. Fotografija je izhodiščna točka iz katere izhaja v svojem procesu dela. Označi jo kot "seme", za katerega mora poskrbeti, da se bo razvilo in pokazalo kaj vse se v njem skriva. Računalnik pa je njegova povezava z le-tem, je kot inkubator v katerem dozori, predno ga le-ta izpusti nazaj v realni svet kot tiskano podobo.

Tokratna razstava je koncipirana na miniaturah ter kaže odmik od velikih večplastnih kolažnih del s katerimi smo se srečali v preteklosti. Pred nami so bolj senzibilna dela, v katerih se odpira idejna zasnova o krhkosti narave in sveta, saj nas že ob samem začetku premami misel, da bi na dela lahko gledali kot na simboliko rojstva, razvoja in propada ter ponovne vrnitve k bistvu vsega. S poudarkom ali odtujitvijo posameznega slikovnega elementa v postopku digitalne redukcije ustvarja nenavadne kompozicijske rešitve. Gre za kompleksen sklop štirih ciklov s sledečimi naslovi: " Sopotniki", "Dediščina", "Jesen napoveduje pomlad" in "Dekonstrukcija". Ti štirje cikli vsak zase in kot celota razkrivajo avtorjevo umetniško raziskavo usodnih trenutkov ob velikem poku.

Za simbolično obarvanimi imeni "Sopotniki" in "Dediščina" se skrivajo detajli živali, obrazov, arhitekturni prebliski in abstrahirani detajli snovne in kulturne dediščine, torej gre za elemente, ki se neposredno povezujejo med seboj in soustvarjajo naše okolje, kot tudi bivanje v njem ter nakazujejo pot in sledi. Spominjajo nas na izseke s katerimi bi se prej srečali v ilustraciji ali risanki, saj se podobe odmikajo od resničnosti ter nas vodijo v poenostavljen a hkrati fantazijsko-domišljijsko obarvan svet. Skrivnost celote se skriva v podrobnosti in detajlih. Barvne ploskve, igra svetlo temnega, oblika in linija so glavni likovni elementi, s katerimi opisuje prostor. Barvna paleta je decentna in hladnejša kot v sledečih ciklih. Popačenost, poenostavljenost, redukcija ter izpostavljanje značilnosti ali smiselnih povezav ter oprijemljivih vidnih spominskih lastnosti pa oblikuje zaznavno podobo prepoznavne celote. Še izrazitejši primer le-tega predstavlja cikel "Jesen napoveduje pomlad", kjer prepoznamo travniške bilke, reducirane na barvo in linijsko podobo, ki pa preidejo v čisto abstrahirano vsebinsko pripoved. Živahnost in pestrost uporabljenih barv kaže živopisen, čustveno obarvan in raznolik svet narave. Zaključek ter čisti odmik od izhodiščne fotografije pa razkriva cikel "Dekonstrukcija". Le-ta v sebi nosi arhitektonsko vsebinsko noto, ki nakazuje prostorsko, plastično ter ploskovito igro elementov. Kompozicije so torej organsko ali geometrično organizirane. Gre za nekakšno iluzijo, ki jo podkrepi izbor barvnih ploskev kot tudi njihova prostorska umestitev. Tudi tu uporablja intenzivne, nasičene in živahne barve. Prikazan je nerazpoznaven svet, ki hkrati nima nikakršne formalne in očitne povezave z izvorno fotografijo, iz katere je nastal, pa vendar ga brez nje ne bi bilo.

Digitalna grafika Bruta Carniollusa nastaja iz ideje temelječe na dematerializaciji in preobrazbi ter nas vodi v minimalizem. Proces razčlenjevanja in redukcije realne podobe nas pripelje do faze nerazpoznavnosti v kateri se pred nami izoblikuje abstrahirana minimalistično podana barvno - oblikovna podoba. V njej gledalcu ponudi nov pogled, ki mu sledijo čisto druga pravila branja in zaznavanja videnega, torej skozi asociativno razmišljanje in interpretiranje ter povezovanje z že videnim. Umetniku pa je v končni fazi bolj pomemben sam proces, ki razkriva tisto pot, brano nazaj, kot bi želel, ne kot se morda zdi, ponovno reinterpretirati realnost ampak vzpodbudit gledalca k ponovnemu premisleku o dojemanju sveta, ki ga obkroža.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.