|
Vabimo vas na odprtje razstave dveh umetnikov: FRANCA BEŠTRA in BOLESLAVA ČERUJA, ki bo v torek 4. avgusta 2015 ob 19:00 uri v Mali galeriji. Umetnika bosta predstavili umetnostni zgodovinarki Petra Vencelj in Melita Ažman.  Foto Cveto Zlate. Foto Melita Ažman. FRANC BEŠTER: Spomini na nočna videnja
V stvarnosti so vse »vidne lastnosti« vpete v celote stvari in pojavov. V procesu likovnega ustvarjanja pa se te celote razstavljajo in povezujejo v nove odnose. Franc Bešter v svojih delih poskuša prikazati astralni svet oziroma stanje zavesti skozi likovno govorico. V to stanje zavesti vstopa skozi sanje oziroma, kot sam pravi: skozi lucidne sanje, ki niso več sanje ampak neko novo, višje in razširjeno stanje zavesti, v katerem je človek aktiven: razmišlja, opazuje in deluje na astralnem planu. Na novo pretehtani predmetni svet slikar razmesti v nenavadna tihožitja perspektivično neobičajne krajinske kompozicije ter perpleksne kombinacije predmetov, ki gledalcu sporočajo, da so se konvencionalna vprašanja, merila in razmeščanja v teh delih umaknila drugačni vrsti resnice. Petra Vencelj, univ.dipl. geograf in umetn. zgod., likovna kritičarka BOLESLAV ČERU se tokrat predstavlja z novim ciklom, kjer ostaja zvest abstrakciji, kljub temu, da se globoko v njem še vedno skriva želja in zvestoba figuraliki. Motivika solin v njegovem slikarstvu ne predstavlja novosti, saj smo jo že srečali v realističnih upodobitvah krajin v njegovih risbah, ter kasneje slikah kjer je ovekovečil svoja doživljanja in občutenja strunjanskih solin. Soline so nastale na stičišču morskega in kopenskega dela in so delo človeških rok, katerih prvotni namen je pridobivanje soli, hkrati pa so sestavljene iz solnih polj, kanalov, bregov s kamnitimi zidovi, zapornic, solinskih hiš, poti in mostov in tvorijo zanimivo prostorsko ureditev in hkrati vsebujejo romantično noto, ki navdihne mnoge slikarje, da jih prenesejo na platno kot plod osebne izpovedi, zavestnega ali podzavestnega hotenja v premišljeno kompozicijo. Zapuščene soline pa postanejo zatočišče številnim živalim in hkrati nudijo priveze plovilom. V njih pa srečamo tudi zapuščena in propadajoča plovila, ki se komaj še držijo nad vodno gladino in počasi razpadajo in tonejo v pozabo. Ta osamljenost, ki jo izžarevajo in minljivost je navdihnila Boleslava Čeruja. Lahko bi bila tudi vzporednica k njegovemu življenju, kot umetniku, ki se prebija po težki in naporni poti, ter njegov pogled na svet. Kot umetnik se rad podaja na še neraziskana področja, ki od njega zahtevajo eksperimentiranje, jih nadgrajuje in jim vdihne svojo osebno noto. Tako je bila ta motivika, ki jo je že poznal ravno prava za sledečo nadgradnjo realistične upodobitve, ki je prešla v abstrakcijo z abstrahiranim načinom upodobitve. Kompozicija je nastala s pomočjo vertikalnih in horizontalnih linij, likovnih elementov, ter barvo, v kateri se odraža struktura potez. Tako nas popelje v soline z njihovimi privezi, kjer se srečamo z njegovo interpretacijo videnega, ki nas spominja na tlorisno zasnovo in prerez. Linija je njegov osrednji likovni element s katero razdeli površino in izrazi značaj in lastnost upodobljenih oblik. Ker prevladuje ravna bela ali črna prekinjena linija, ki poteka navpično, deluje slika razumsko hkrati pa aktivno, v njej prepoznamo jambore plovil in njihove odseve v morju. Vodoravno prekinjene linije, delujejo mirno, pasivno in v njih vidimo ravnino, morje in obzorje, ter v spodjem delu slike njihov odsev. Na nekaterih delih pa je še čutiti pridih predhodnega cikla, z razgibano tanko prostoročno spiralo in zaokroženo linijo, ki nakazuje abstrahirano rastlinje in vnaša vanjo vtis gibanja in nemira ob stiku z vetrovi. Horizontalnost in vertikalnost pa kompoziciji vdihneta dinamiko. Plovila so prikazana kot liki v različnih žarečih barvah kot so: rumena, oranžna, rdeča in modra, ki so značilne za mediteransko podnebje. Barve v njegovem delu igrajo pomembno vlogo, saj skozi njih želi izpovedati in prenesti nanje izrazno moč. V ozadju prevladuje modra monokroma barva. Pri delu, ki nosi naslov Privez, pa se omeji na črno belo barvno kombinacijo in temno modro barvo, ki zaradi same barve deluje temačno, otožno in dramatično. S prelivanjem in razlivanjem barve pa vnese v sliko dinamiko in življenje. Boleslav Čeru kompozicijo torej določa z obliko likovnih enot, ki jih na podlagi smeri, položaja, velikosti in barve povezuje v nek nov likovni red, kjer prevladuje ravnovesje in ritem in s tem doseže uravnoteženost in harmoničen kontrast, celota pa postane del nove zgodbe. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Vabimo vas na odprtje razstave akademskih slikark: KAJE URH, MILENE KAFOL in BRINE TORKAR, ki bo v torek 7. julija 2015 ob 19:00 uri v Mali galeriji. Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstava bo na ogled do 1. avgusta 2015.  Foto mix Lojze Kalinšek, Cveto Zlate. KAJA URH v svojih delih razmišlja o odnosu med klasičnim slikarstvom in digitalnimi mediji. Zaveda se problematike 21. stoletja, saj nas zasičenost z vsemi podatki modernih medijev, odvrača od bistvenega pomena posameznih del. Zaradi množične količine video posnetkov, fotografij in grafičnih podob, ne sledimo več dogajanju oz. pozabljamo na podobe, ki beležijo zgodovino človeštva ali ključne trenutke. To pa je tudi vzrok, da gledalci ne navezujejo več pravega stika z umetniškimi deli, ki bi jim omogočili razumeti delo in umetnika. Informacij, ki nas dnevno preplavljajo je preveč. Umetnica se je odločila, da bo ravno te zapostavljene naključne podobe digitalnih medijev prenesla na platno, jim spremenila pomen, ter jih sestavila v novo celoto z umetniško noto. Sam izbor fotografij torej ne nosi nobenega globjega pomena, bolj ali manj gre za skupno točko, ki jo nudita dve deli in možnost manipulacije le te.
Pogled na njeno delo spominja na določene podobe, s katerimi smo se že srečali le, da so tu v drugačnem kontekstu. Če izpostavimo dve deli The Gravity of Species II. in Brighter Future, lahko zlasti v prvem vidimo izsek iz fotografije Alfreda Eisenstaedta, ki je nastala ob koncu druge svetovne vojne in prikazuje trenutek poljuba vojaka in medicinske sestre na Times Squaru. To je prizor veselja, ki je preplavil ZDA ob koncu vojne. Levi del figur je namerno izpustila in ga združila s sledečima zgodbama krvoločne pasje borbe, ter objemom psa in človeka, kot najboljšega prijatelja. Tako bi lahko iz celote razbrali simboliko ljubezni, sovraštva in prijateljstva. Celota je sestavljena iz petih sekvenc in prikazuje tri zgodbe. Figure in živali v prvem planu so plastično oblikovane, medtem ko so v ozadju nakazane in počasi izgubljajo svojo plastičnost in poudarjenost. Posega po hladnejših in nežnih barvnih tonih. Najbolj izstopa prizor pasje borbe, saj je edini prizor na temni podlagi, kar še bolj poudari negativnost samega dogodka. Celotna kompozicija je uravnotežena in zaključena. S kolažnostjo dela pa je dosegla učinek napetosti in razgibanosti. Slika Brighter Future predstavlja večplastno delo. Tematika je kritično politična. Uporniki z dvignjenimi rokami in stisnjenimi pestmi v prvem planu so prikazani iz žabje perspektive, medtem ko so ovce v drugem planu v frontalni perspektivi. Izstopajo trije uporniki, katerih mimika obraza je izraz duševnega stanja, v tem primeru besa in jeze, ki je podkrepljen z dvignjeno roko in stisnjeno pestjo, kot simbolom upora, odpora in revolucije. Čutiti je predanost figur. Tudi ovce v ozadju imajo simbolen pomen, saj nam je znano, da so vodljive, pohlevne in vse prenesejo. So simbol čistosti, nedolžnosti, potrpežljivosti in hkrati veljajo za tipično žrtveno žival in ravno tako so tudi upodobljene. Tako lahko v celoti vidimo skupino, ki se bori za svoje pravice in njihove sledilce v podobi ovc. Gre za odraz časa v katerem živimo. Slika je sestavljanja kot diptih. Zanimiva je tehnika na osnovi katere je delo zgrajeno, saj imamo osnovno podlago na kateri je ozadje s pokrajino in ovcami, čez njo pa je nastala druga risba z uporniki. Slednja je predstavljena kot del rastra, navpičnih linij v določenem ritmu, kar še podkrepi vertikalnost in dramatičnost dogodka, ki je nakazana s stegnjenimi rokami. Skozi manjkajoče izrezane in odtrgane dele pa proseva ozadje. Figure in živali so plastično nakazane. Posega po hladnejših a nežnih barvnih tonih od zelene do modre, ki jih uravnovesi s toplino rjave barve. To nasprotje modre in rjave barve v rastru ustvari vibracije in iluzijo prostora, ki se skriva v ozadju, hkrati pa celota deluje uravnoteženo in harmonično. Kaja Urh v svojih delih, klub temu da ji je osrednja in glavna točka manipulacija slik in iskanje nove podobe, ohranja zgodovino in sedanjost, jo interpretira na svojstven način in s tem vzbudi zanimanje gledalca, da se z delom sooči, ga poskuša razumeti in hkrati najti v njem sporočilnost umetnice. MILENA KAFOL se s svojimi deli dotika motivike minljivosti, ki je bila skozi zgodovino umetnosti pogosto reinterpretirana in označena z srednjeveškim latinskim izrekom memento mori. Na to lahko gledamo kot na zavedanje umrljivosti in krhkosti posameznika. Umetnica minljivosti ne sprejema kot svojega razmišljanja o smrti, marveč kot opomin, da so vse stvari v življenju minljive, da nič ni večno, ne dobri ne slabi trenutki in ravno to nas osvobaja, da lahko živimo in doživljamo te trenutke in dogodke v življenju z vso intenziteto. V svojih delih želi preseči izkustvo zavedanja, zato prisluhne duši, ko prenaša svoja občutenja in čustva na platno.Njena dela so abstraktna in predstavljajo panoramo njenega življenja in gibanja v prostoru, ki jo obdaja in iz katerega črpa navdih. S pomočjo raziskovanja likovnih izraznih možnosti razgrinja svojo dušo pred nami. Likovni element linije je osrednje sredstvo njenih kompozicij in njenega izražanja. Rečemo lahko, da predstavlja rokopis njenega življenja. Vidni so gestualno ekspresivni linijski prepleti, katere umetnica označi kot meandre in nas hkrati spominjajo na reko, ki se bori v strugi in odriva vse okoli, da pridobi na moči in ravno tako je tudi življenje, z vsemi ovirami, ki jih moramo premagati in ki nas naredijo močnejše. Za prva dela cikla, s katerim se danes predstavlja je uporabila marmorirana ozadja v hladni sivo - modri barvi, skozi katero proseva belina in daje sliki mistični pridih, ter tople zemeljske tone, s katerimi razbije vtis monotonosti, hkrati pa daje občutek prostora. Prehod v drugo fazo kaže izbira intenzivno močne barve, kot je rdeča v kontrastu s črno, ki žari in hkrati daje občutek moči in energije. Celoto dopolnjuje s črno ali belo razgibano, vijugasto bežečo ali zaključeno organsko linijo različnih debelin, v kateri se čuti napetost in dinamičnost, ter z ravnimi vzporednimi linijami, ki delujejo pomirjajoče. Lahko pa doda geometrijski lik, kot je trikotnik, ki predstavlja stabilnost in spominja na piramido in civilizacijo v kateri se njeno življenje odvija. Uporablja likovno tehniko akrila na platnu, ter oglje. Ponekod akrilno barvo spira z vodo z namenom doseči želeni učinek razlivanja in prelivanja barve in s tem migetajočega efekta. Celota je večplastno zasnovana in zaključena z linijo v beli kredi ali akrilnih barvah. V zadnjem delu tega cikla, ki ga predstavlja triptih, se srečamo z minimalizmom. Naslov Meandri življenja zaznamuje 3 obdobja: mladost, zrelost in preostanek življenja, ki se lahko zaključi kot smrt ali nov začetek. Za podlago je izbrala značilne intenzivne, močne, monokrome barve, kot so oranžna, rdeča in črna, kot simbole fizične energije, izraza življenja in moči, ter skrivnosti in neznanega. Prostor je mogoče zaznati v osrednji rdeči sliki, medtem ko na stranskih izginja. Linije je upodobila v komplementarnih barvah: rdeče - zeleni, oranžno – modri, ter kontrastni barvi beli in črni. Centralni del triptiha predstavlja s povezanimi linijami neko zaključeno celoto, kot obdobje, ko se dokončno izoblikujemo. Na preostalih dveh pa so linije nezaključene, kot nasprotje in iskanje lastne identitete ali novega začetka. Premišljenim kompozicijam Milene Kafol je skupna igra kontrastov in nasprotij, katerih vzporednice bi lahko iskali v življenju posameznikov, hkrati pa čutimo pridih mistike in spiritualizma. BRINA TORKAR v svojih delih ohranja sledi klasičnega slikarstva s primesjo čiste abstrakcije sodobnega časa. Viden je motiv povezovanja akta s krajino, ki prehaja iz enega v drugo delo. Vsebinsko ozadje golega ženskega lika bi lahko razumeli kot realistični avtoportretni akt. Akti so bili v likovni umetnosti poznani že iz prazgodovine. Najprej so bili omejeni na kultne podobe, pozneje pa se pojavijo tudi v drugih vsebinskih kontekstih. V antiki je bil ženski akt v primerjavi z moškim zapostavljen, v srednjem veku pa je bila upodobitev golote zaradi negativnega prizvoka umaknjena in v uporabi le za krščansko tematiko. Tako šele v renesansi s študijo anatomije in idealnih telesnih proporcev dobimo prvi čisti akt. Zgodi pa se tudi preobrat saj v novem veku ženski akt prevzame pobudo in izpostavi erotični moment. V aktu Brine Torkar pa ne gre toliko za erotičnost, kot za samo doživljanje vloge ženske v modernem svetu, njene notranje izpovedi, glasu intuicije in občutenj, ki jih doživlja. Zavestno se spušča v globino svoje duše in spopada s preteklostjo in sedanjostjo, ki jo prenaša na platno. Čutiti je razdvojenost, na eni strani imamo občutek bega, na drugi strani pa razigranosti. Golota nosi simbolni pomen otroškosti, lepote, odprtosti, poniževanja ali nezaščitenosti, razgaljenosti duše in sposobnosti predaje, ter povezovanja svojega telesa z osnovnimi potrebami. Izhodišče njenih naturalistično zasnovanih in razgibanih figur so študijske risbe, ki nastajajo s svinčnikom na papirju. Pri prenosu na platno jim nameni centralni položaj ali pa jih umakne v kot in z njimi vnese dinamiko v samo kompozicijo. Zliva jih z ozadjem, ki ga predstavlja neskončni gozd, kot simbol nezavednega in soočanja s strahom pred negotovostjo in obljubo po razsvetlitvi. Gre za neznano in nepredvidljivo okolje, na katerega lahko gledamo kot na spremembo in ponovno rojstvo, v katerem nakaže drevesa ali pa jih zabriše in le ta postanejo del barvnih potez, ki tvorijo celoto. Njena barvna paleta zaobjema tako hladne kot tople tone, kontrastnih barv, ki ponekod izstopajo, zažarijo ali pa omehčajo ozadje. Uporablja tako lazurne nanose kot pastozne s katerimi slika dobi teksturo. Z ekspresivnimi potezami, razlivanjem in prelivanjem barv tvori premišljeno in zaključeno kompozicijo polno emocij. Brina Torkar z izbiro majhnega formata še podčrta intimnost trenutka, ki ga razgrinja pred gledalci. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. |
Arhiv objav
August 2024
|
RSS Feed
