TANJA PRUŠNIK - UTOPIJA_gnp 1,2,3

Tanja Prušnik kot koroška slovenka živeča na Dunaju, povezuje slovensko in avstrijsko kulturo ter neposredno kaže na politično-zgodovinsko izpoved, ki se prenaša skozi rodove, z namenom ohraniti vrednoto in ponos manjšine. Tako njena razstava z naslovom UTOPIJA_gnp prenaša vizijo likovno izpovedne podobe dogodkov, ki jih je v svoji avtobiografski knjigi leta 1958 zapisal njen stari oče Karel Prušnik-Gašper. Zgodba razkriva spomine, partizanskega boja na koroško-slovenskem področju, kjer je upor proti nasilju nacističnega režima, v času tretjega rajha med leti 1938 – 1945, ostal zakoreninjen v njihovi zavesti ter hkrati postal nepogrešljiv del njihovega življenja v borbi za pravice. Nezaključena zgodba, torej še danes odpira rane ter ostaja del vsakdana, čeprav so nekateri nanjo že pozabili.

Naslov razstave in del vsebuje ključno točko in hkrati tudi rdečo nit za razumevanje in povezovanje posameznih cikličnih sklopov. Tako izhaja kratica – gnp, ki pomeni "Gamsi na plazu" iz naslova knjige starega očeta ter govori o preteklosti. Simboličnost ali metaforičnost le-te, nam pred očmi zariše podobo neustrašnega gamsa, ki z lahkotnostjo in odločnostjo premaguje ovire v visokogorju, kjer mu skalovje in stene nudijo zatočišče pred sovražniki. Največja nevarnost, ki mu preti pa je padec zaradi plazu in napad s strani drugih plenilcev. V naslovu Utopija, pa bi lahko iskali vzporednice z samo miselnostjo in čustveno povezavo umetnice, ki je skozi vizijo prenesla spomine starega očeta v današnji čas in svet, kjer je iluzija ter hrepenenje po popolnem in pravičnem svetu še daleč odmaknjena od realnosti, ki si jo želimo.
 
Predstavljeni so trije cikli, ki so nastali med leti 2004 do 2016. V prvem se srečamo s temačno obarvano abstrahirano krajino, kjer prevladuje črna barva v kombinaciji rjavo-sive in zelene barve na belem platnu. Belina je osnovni nosilec kateremu umetnica ostaja zvesta. Je kot nezapisano pravilo, da le-ta lahko nosi zgodbo in je enakovredna listu v knjigi. Gestualno ekspresivno poudarjeno delo, kaže na nemir, mračnost in dramatičnost izraženo skozi pastozne poteze ter bledeče lazurne sledi, v katerih se na posameznih mestih pojavi likovni element linije, ki še dodatno poudari dramatično noto same pokrajinske iluzije. Tekstura, kot tudi vertikalno in horizontalno, stopnjevanje in prekrivanje plasti, predvsem pa barvna simbolika nas popelje v gozdove tistega časa, kamor so se zatekli ljudje in kjer so se dogajale in pisale srhljive zgodbe. Kompozicijsko premišljeno izpeljana dela, posredujejo občutek dinamičnosti in razgibanosti, kjer ni prelivanja barve, temveč gre za plastenje in ločevanje, za ustvarjanje globine in prostorske zaznave ter občutenje in videnje simbolike skozi barvno izpoved. Asociacije razkrivajo zemljo, gozd, pečine, noč, mrak in dan.

V sledečih si dveh ciklih, nastopi preobrat v samem prenašanju zgodbe. Lahko bi rekli, da se umetnica začne odmikati od predhodno celostno obravnavane kompozicije, ki je kazala ujetost neskončne širine prostora na platnu. Belina postaja izrazitejša, plastenje barv pa centralno, vertikalno začrtano. Poudarek vertikalnosti, ki se razteza čez dve platni je kot simbol pokončnosti, neke zavesti, pripadnosti, spoznanja in hkrati nakazuje na posamezne sekvence ali izseke abstraktne krajine, ki pa ni več samo del spominov, temveč postaja avtoričin lastni zapis, podrejen raziskovanju narave. Dela postajajo detajli večje celote v izraziti pastozni barvni paleti. Odtenki zelene počasi izpodrivajo črnino. Zapira se pogled na širino. Tanja Prušnik začne poudarjati svojo idejno zasnovo v nadaljnjem spoznavanju, zavedanju in odkrivanju prostora. Raziskovanje le-tega jo odmika od prvotne zgodbe, začne se spopadati s svojo miselnostjo in prostorsko umeščenostjo. Druga dimenzija se umika tretji. Prostor postaja njen zaveznik. Želi ga definirati in osmisliti, le-to naredi s stolpi in krogi, ki jih umesti v prostor ter z njimi gradi prostorske instalacije. Stolpi, ki jih imenuje Stele so različnih višin, sestavljeni iz posameznih poslikanih manjših platen. Krogi pa predstavljajo poslikane akrilne steklene ploščice, ki spadajo v serijo Time – Čas. V slednjih belino zamenja prozorna ploskev, ki dopušča pogled skoznje. Ta spominja na prazne poglede zazrte v daljavo, v točko, ki jo gledamo a je ne vidimo. Torej imamo na eni strani prehajanje v obliki stolpa, ki dopušča omejen pogled ter hkrati od gledalca zahteva interakcijo in na drugi strani celotno podobo predstavljeno na dlani, skozi popolni prozorni element kroga, ki je kot razgaljen pred nami, a še vedno včasih prezrt.  

Utopija Tanje Prušnik kaže dve zgodbi, dve poti, dva obdobja in dva pogleda, a na koncu še vedno nezaključeno idejo s čustveno-duhovno in politično-zgodovinsko noto, ki še danes visi v zraku in se nagiba v smeri vetra kot njena inštalacija Time.

MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.

IRENA JERAS DIMOVSKA nas popelje v abstraktno podano krajinsko predstavo, kjer nastopajo ženske figure. Le-te so lahko izpostavljene kot samostojne stilizirane podobe ali v družbi drugih. Gre za premišljeno umeščanje figure v prostor. Lahko bi rekli, da se razplet odvija nekje v neposredni bližini gledalca, ki postane del zgodbe. Figure v ležernih, spontanih ne prisilnih pozah, delujejo kot bi bile v svojem izoliranem svetu, ne pustijo se motiti, čeprav nas vabijo v sam prostor. Nedefinirana  zgodba in njen pomen neprestano visi v zraku. Živahno obarvan prostor, pa nam ne ponudi možnost, da bi ga primerjali z realnostjo. Podani svet je kot megličasta barvna pripoved, kot del sanj ali spominov, raziskovanja bistva ter umeščenosti v sam sklop dogodkov ali trenutkov življenja. Barvna izpoved skozi plastenje in gestualno podajanje označuje travnik, pokrajino, vodo, sonce ter pestrost okolice, ki nudi zavetje in nežno objema telesa. Nekje delo dopolni s kolažnim elementom, ki s svojo teksturo, strukturo in samo vertikalno pozicijo prenaša asociacijo na drevje. Spet drugje s črtkasto črto dobimo občutek, ki spominja na žarčenje. Barve nas popeljejo v jesensko pripoved, kjer prevladuje rumena, rdeča in rjava. Telesa postajajo bolj ali manj definirana skozi naravo, nakazana, poenostavljena ali samo začrtana, včasih plastično osmišljena, a vedno kot del okolja kamor jih umešča, kot da eden brez drugega ne more obstajati. Jasnost pa je odvečni element, ki le moti samo izpoved ali idejno zasnovo s katero ogovarja človeka.  

Irena Jeras Dimovska tematizira človeka in okolje, oboje se seveda prepleta in sovpada, a v končni fazi je figura izražena kot ženska in če gledamo na zemljo in s tem posledično na naravo kot na mati se zgodba razkrije v drugi luči. Bi lahko v zgodbi iskali simboliko materinstva, saj kljub vsemu umetnica izhaja iz sebe kot ženskega lika, torej bi bila ta komponenta lahko del njenega nezavednega, če že ne zavestnega dejanja. Zemlja kot simbol plodnosti in regeneracije omogoča krožni proces gibanja ter nas hkrati hrani, je torej vir energije in življenja, medtem ko je ženska nosilka življenja in ga hkrati tudi daje.
Obe dve skupaj pa nudita neko varno zavetje.
 
MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.


Slikarski svet BISERKE KOMAC je prežet z vplivi sodobnega časa in modernizacijo, ki vse bolj posega v naš svet. Ne dotika se le naše zunanje lupine, ki jo vsi hranimo kot neko zaščitno sredstvo, temveč posega že v naš notranji svet in s tem vpliva tako na naše duševno, kot fizično in psihično stanje. Kot pajek preži na priložnost in plete svojo mrežo, v kateri bo zaobjeta čim večja površina. Le-ta bo pod njegovim nadzorom, kot smo mi, v vseh plasteh našega bivanja, zavedanja in obstajanja, nadzorovani in nadlegovani z elektromagnetnimi polji, ki prežijo na nas in na svet okoli nas.

Mreža, ki si jo lahko predstavljamo, jo čutimo, a je ne vidimo je izhodiščna točka tokratnih del. Le-ta ima lahko pozitivno plat kot tudi negativno. Na eni strani nas povezuje in nam iz dneva v dan omogoča vse več, po drugi strani pa nas uničuje, čeprav se tega ne zavedamo. Kot simbolika ujetosti in nadzora se razprostira čez platna, ki v sebi nosijo naslov Transcendenca.
Biserka Komac je v kompozicijo ujela skupek različnih plasti in sfer, ki se definirajo skozi raznoliko podajanje mrežnih sestavov, ob pomoči katerih gradi globinsko in prostorsko ujetost. Strukture mrež se spreminjajo in simbolizirajo oddaljenost ali bližino in hkrati kažejo na različne dejavnike, ki jih povzročajo. V povezavi z asociacijami spominjajo na ribiške in pajkove mreže, kot tudi na strukture in teksture, ki jih za seboj pušča naše okolje in urbana podoba mest. Dinamični prepleti kot tudi igra ostrine in meglice, prikazujejo živahno dogajanje katerega del smo. Narava kot točka, ki naj bi ustvarjala ravnovesje se razkriva skozi barvno paleto modre, zelene kot tudi oker in rjave barve ter rumenih tonov. Občasno izstopi rdeča barva, ki vnese pridih življenja in razbija hladno temačno okolje. Vse pa se  podreja zarisani mreži, ki nastopa večinoma v črno-beli kombinaciji.

Dela Biserke Komac tako nakazujejo ujetost življenja, v mreže sodobnega sveta, ki se iz dneva v dan gostijo in presegajo meje naših zmožnosti.
 
MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.


META ŠOLAR kot predstavnica mlajše generacije raziskuje spoje realistične in abstraktne umetnosti. V delih ostaja zvesta svojemu stilu in načinu razmišljanja. Ženske podobe nastopajo tako v doprsni kot celo-postavni idejni izpeljavi, medtem ko je prisotno tudi njeno brezoblično podajanje zgodbe in vzorčno dopolnjevanje prostora. Celota v tem sklopu dobi nov pomen, zavit v motiviko minljivosti. Minljivost kot taka že sama po sebi definira svoj kratek obstoj, a tu se le-ta dotika samega vprašanja umetnosti in likovnih del. Gre za odprto vprašanje, s katerim se skozi vso zgodovino soočajo posamezni predstavniki te veje. Umetnost, ki nas obdaja, nas namreč tudi definira. Gre za puščanje sledi, ki naj bi jih skozi generacije ohranjali in prenašali, hkrati pa gre tudi za prelom in iskanje svoje vloge v tem.

V vzpostavljanju povezave in iskanju navdiha v "starih mojstrih" pa se skriva drugi del njenega idejnega koncepta. Če izpostavimo dva simbolična imena del, ki kažeta neposredni vpliv zgodovine, imamo na eni strani motiv Kopalk, na drugi strani pa delo z naslovom "Kaj ve mačka o Monetu / Vita brevis, Ars longa". Tako nam prva slika predstavi nadvse priljubljeno motiviko kopalk. Sedeči ženski figuri zatopljeni v pogovor nam kažeta hrbet. V zraku je lahkotno vzdušje poletne sproščenosti in brezskrbnosti. Figuri sta plastično oprijemljivo zastavljeni in umetnica nam celo ponudi možnost, da razberemo profilne poteze ene od protagonistk, ki se že izgubljajo pod zaključno plastjo črtk. Podobno izpeljavo vidimo tudi na drugi sliki. Tam se srečamo z ležečo žensko figuro, v družbi treh mačk. Figura nas nagovarja s frontalnim pogledom. Obraz je v celoti nakazan, čeprav se že počasi izgublja za vrhnjo plastjo, ki je temnejša in izrazitejša kot pri kopalkah, kjer je bila plast lahkotnejša in svetlejša. Sicer pa težko berljiva slika, zahteva od gledalca veliko pozornosti, da razbere vse prisotne akterje. Abstraktna krajina se v značilni barvni paleti razprostira za figuro. V zaključni fazi obeh del pa je značilna črtkasta, točkovna, kot tudi krožno-potezna in barvna izpeljava, ki spominja na dela in način slikanja starih mojstrov.

MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg.