MARUŠE ŠTIBELJ, Kraji, ki jih želim videti

Vabimo vas na odprtje razstave
Kraji, ki jih želim videti nove članice MARUŠE ŠTIBELJ,
ki bo v torek 30. avgusta 2016, ob 19.00 uri v Mali galeriji.
Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.
Razstav bo na ogled od 30. avgusta do 17. september 2016.

Foto mix Melita Ažman

KRAJI, KI JIH ŽELIM VIDETI
 
Maruša Štibelj je mlada umetnica, katere glavni interes se je usmeril na področje kolaža in ilustracije. Na tokratni razstavi se predstavlja s kolažnim ciklom "Kraji, ki jih želim videti". Lahko bi rekli, da že njeno diplomsko delo s tematiko sporočilnosti v filmu ter delo fotoreportaž na nek način kažeta na pot, kamor se bo podala. Pod vplivom medijske tehnologije in pripovednosti obdajajoče nas na vsakem koraku, je izluščila svojo zgodbo, v kateri pa ne manjka ne kritična točka in ne pravljično skrivnostna domišljijska nota.
 
Tehnika kolaža je sicer zelo razširjena in je dobila pomembno mesto v umetnosti 20. stoletja. Njena priljubljenost pa je zaradi vsestranskosti uporabe zanimiva tudi danes. Tako lahko rečemo, da Maruša ustvarja svoj živopisni svet s pomočjo škarij, lepila in različnih kosov barvnega papirja, kateremu včasih doda tudi akrilno barvo.
 
Naslov "Kraji, ki jih želim videti" že sam po sebi razkrije vsebino del, odpirajočo se pred našimi očmi. Popotovanje ali odkrivanje in iskanje mest, skritih, umaknjenih a kljub temu tipičnih za določeno državo, so ključne točke v njenih delih. Popelje nas v idealizirano pokrajino z realističnim pridihom, zaznamovano s posameznimi detajli ali barvnimi vložki vidnega sveta zabeleženega, ohranjenega in prenesenega iz modernih medijev, ki pa so tu podvrženi sanjsko obarvanemu ter z domišljijo prežetemu opisu.
 
Njene kompozicije so prostorsko, iluzionistično zaznamovani krajinski ambienti, kjer je igra barvnih kontrastov ter različno stopnjevanih tonskih učinkov, glavni in neposredni pokazatelj globine, odpirajoče se v neskončno daljavo prostranega sveta. Večinoma posega po harmoničnih barvnih kombinacijah, s katerimi ustvari neko kontrastno noto, med hladnimi in toplimi barvami, kjer je izpostavljena le delna paleta, pretehtanih in premišljeno umeščenih barv za določeno pokrajino – državo, ki jo zaznamuje. Z uporabo različno oblikovanih delčkov ali kosov barvnega papirja, nadgrajuje prostor. Lahko jih polaga v zaporedju, počez, razgibano ali pa s plastenjem in s tem pogojeno večplastnostjo razgiba ploskev in na ta način ustvari reliefni videz. Premišljeno uporabi lastnosti samega materiala in njegovo reakcijo na lepilo, ki ji omogoči modeliranje. Le-ta je ključnega pomen pri doseganju teksture, tipnega in vidnega značaja, s katerim delu vdihne življenje. Linijski preplet, ki pri tem nastane ustvari ritem in prenaša občutek snovnosti in iluzijo materialov različnih struktur.
 
Prisoten je pridih melanholičnosti in osamljenosti, označen s posameznimi človeškimi podobami. Te so lahko jasno nakazane, poudarjene in izstopajoče ali pa nejasne in se zlivajo s celoto. So izrezki iz časopisov in revij, torej ljudi prenesenih iz realnega sveta v njen sanjski notranji, odmaknjeni svet, poln tišine in miru. Ravno tako pa lahko v delu zasledimo tudi posamezno žival, ki prevzame oziroma izpodrine mesto človeka.
 
V delih Maruše Štibelj je zakoreninjena dvojna igra, na eni strani človeka kot popotnika upodobljenega s pomožnimi sredstvi premikanja kot so: kolo, čoln ali konj, lahko pa gre za klasično vlogo popotnika – pešca, ki odhaja v oddaljeni, njemu tuj svet, kamor se podaja v želji po odkritju nečesa novega, še nikoli videnega in na drugi strani živaljo, ki lahko predstavlja ta skriti, nedotaknjeni svet kateremu vlada. Pri človeku pa se pojavi še namig oziroma drugo vprašanje ob opazovanju zazrtih, zamišljenih, osamljenih podob, kjer čutimo odmik, iskanje nekega globljega pomena ali samega sebe in vloge, ki jo ima posameznik v današnjem zasičenem svetu, kjer je narava podvržena človeku in njegovi moči. 
 
                                                                                 Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.