KAJA URH

Vabimo vas na odprtje razstave RINGA ROSES
magistrice umetnost KAJE URH,
ki bo v torek, 4. julija 2017, ob 19. uri v Mali galeriji.
Umetnico bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

​KAJA URH – RINGA ROSES

Enaindvajseto stoletje je preplavila zasičenost moderne tehnologije, ki si ne utira svoje poti samo v naše domove, temveč se je že zdavnaj prikradla v našo podzavest in uničila dobršen del naše identitete in realne zaznavnosti. Ljudje izgubljamo stik z vrlinami in življenjem, ki nas je obdajalo v času pred vsesplošnim razvrednotenjem. Ta zasičenost pa odvzema moč tudi likovni podobi.

Svet Kaje Urh se tako naslanja na vse masovno virtualno arhivirane podobe, ki se dnevno množijo, hkrati pa vedno znova izpodrivajo predhodne, kot bi tekmovale za svoj položaj in obstoj. Le-tega ne morejo obdržati, saj so digitalne podobe – brez kakršnekoli čustvene zaznave – producirane z namenom, da v nas prebudijo željo po vedno aktualnejših izsekih minevajočega življenja. Če so se predhodne generacije še lahko do neke mere izogibale tej poplavi podatkov, pa so današnji otroci vrženi v svet, v katerem si življenja brez moderne tehnologije ne moremo več predstavljati. Hočeš nočeš, je to realnost in hkrati prihodnost, brez možnosti obrata ali odmika, je življenjski tok, ki nas je že davno vsrkal v svoj srž.

Cikel Ringa Roses se tako dotakne vloge in položaja otroka v današnjem času. Prikazani so raznoliki prizori otrok iz vsakdanjega življenja. Prostor je nakazan, a hkrati podrejen. Ne posveča mu večje pozornosti v smislu definiranosti in umestitve, temveč je zasnovan le kot posrednik globine, ki se odvija za figurami v ospredju. Kompozicija povečini vsebuje od ene do tri osebe, ponekod pa nastane tudi kontrast enega proti množici. Prikazan je pogled iz nižje perspektive oziroma spuščen na višino otroka, s čimer se poudarja osrednja vloga otroka. Le-ta je potisnjen v prvi plan, druge osebe pa imajo spremljevalno vlogo, v kateri nastopajo kot celostne podobe ali samo izseki vezani na zgodbo, ki jo želi izpostaviti. Slikarka izhaja iz naključno izbranih podob virtualnega sveta, ki jih na podlagi skupnega imenovalca, videnega v posamezni kompoziciji, prenaša na svoje slikarsko platno. Hibrid ali križanec, bi lahko označili podobe, ki nastajajo kot spoj dveh svetov virtualnega in realnega, digitalnega in klasičnega ali pa bi lahko rekli prehodno – masovnega in fizično – edinstvenega. Kompozicija v teh delih nas spominja na neke vrste kodno digitalno sliko. Enakomerne vertikalne linije si v enakem zaporedju in razmaku sledijo od levega do desnega roba platna. Z rastrom nakazuje homogeno enoličnost digitalne dobe, hkrati pa naj bi na to kazala tudi zamaknjenost slike. Dela postajajo težko berljiva in zahtevajo od gledalca več pozornosti. Če je sam prenos fotografij, ki jih spaja in prenaša na platno, povezan z moderno tehnologijo, pa je tehnika slikarskega dela tista, ki igra pomembno vlogo in s pomočjo katere nastajajo te zastrto naslikane podobe. Vertikalnost linij in povečini diagonalno izpeljana kompozicija, ustvarja razgibanost in živost samega narativnega prizora, ki se odvija pred našimi očmi. Izmeničen preplet dveh podob daje videz enotnega motiva, ki vibrira v komplementarnih barvah. Avtorica povečini izbira močne barvne tone. Barvna paleta tako predstavlja redukcijo in poudarja dramatično, otožno izpoved, v kateri resnost motiva še bolj izstopi, postane celo srhljiv.

Aktualnost tematike razkriva vsebinsko – kritično, kot tudi satirično končno idejo. Izstopajoča kodna nota del, pa povezuje oba svetova. Tako ne moremo zaobiti misli, da se vsebinska izpoved, kot tudi celostna podoba slikarstva Kaje Urh, ne dotika samo digitalnih medijev in njihove zasičenosti, kajti na vsakem koraku nas spremlja vloga slikarstva, kateremu je v zadnjih letih padla vrednost in moč, ki jo je imelo v preteklosti in katero si nikakor ne more povrniti. Je zato mogoče to podzavestno zasnovan dvogovor, med obema vejama, kot rešitev ter želja po pozornosti, ali pa je resnično le nekakšen opomin, da na koncu je slika, kot fizična podoba, oprijemljiva realnost, ki ne zbledi in se s časom ne izgubi.

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.