LOJZE KALINŠEK - Nova ikona

Vabimo vas na odprtje razstave Nova ikona umetnika LOJZETA KALINŠKA,
ki bo v torek 7. junija 2016, ob 19. uri v Mali galeriji in kleti Mestne hiše.
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Na ogled bodo slike, kolaži, asemblaži.
Razstava bo na ogled od 7. junija do 2. julija 2016.

Foto mix Irena Gayatri Horvat

Foto mix Lojze Kalinšek, Melita Ažman

NOVA IKONA

Lojze Kalinšek je umetnik, katerega poslanstvo je globoko zakoreninjeno v njegovi raziskovalno- eksperimentalno obarvani osebnosti, zato nas ne preseneti njegova pedagoška žilica, ki je hkrati njegov kruh in s katero vedno hiti naproti vedoželjnosti. Različne tehnike slikarstva, grafike, kiparstva, fotografije kot tudi oblikovanja so temelji, vmesne postaje ali inspiracija ključnega pomena pri njegovem nadaljnjem odkrivanju ali razkrivanju sveta. Pri njem ni slika samo slika, gre za prikaz globljega pomena, simbolično zgodovinsko mitološko navdihnjenega in tehnično zanimivo izpeljanega. Dela tako lahko razdelimo ali umestimo v tri cikle, navezujoče se na žensko in moško podobo. Ti dve se med seboj povezujeta, dopolnjujeta ali pa sta vpeti v simbolično pripoved.
V prvem ciklu, navezujočem se na podobo ali ikono in hkrati vodilno misel, ni dobesedne povezave s prvotnim pomenom le-teh. Ikone so namreč predstavljale religiozno tabelno slikarstvo, vezano na pravoslavno cerkev, posvečeno teologiji ali spiritualnosti. Bile so opremljene z identifikacijskimi napisi in simboli, portreti pa so izhajali iz poznoantične umetnosti. Pri Lojzetu pa se srečamo s čaščenjem ženske podobe, pri kateri ni definirana njena vloga. Lahko gre za muzo ali boginjo ali le žensko skozi oči moškega. Do neke mere ohrani sam namen ikon, pri katerih gre za vzpostavitev vezi med opazovalcem in upodobljenim. Vpliv ali vtis gre tako iskati v umetnikovih potovanjih in obiskih kolonij in galerij v Romuniji ter Rusiji, kjer je bilo ikonsko slikarstvo najbolj izpostavljeno. Tudi on izkoristi svoboden pristop pri upodabljanju in individualizaciji portretirank, pri katerih se prepletajo različna obdobja, od spomina na fajumske portrete, arhaične, klasične, renesančne, neoklasicistične pa vse tja do današnje podobe, ki jo umetnik označi kot pop-ikona. To lahko vidimo, če izpostavimo sliko "Sanktuarij". V centru kompozicije, razdeljene na tri pasove, preseneti v globino potisnjena na modro-zelenem tonu atmosferske perspektive lahkotno lebdeča nežna ženska figura v belem z rdečim ogrinjalom nad glavo. Vzpenjajoča podoba spomni na Botticellijevo sliko Rojstvo Venere, in sicer na desno samostojno stoječo figuro Pomladi Horo. Le-to pa si je avtor najverjetneje zamislil kot svojo interpretacijo odete skrivnostne Venere, boginje lepote, simbola ženske in čiste duše poudarjene z belino ter rdečo, ki je kot napoved njene zapeljive moči in izraz poželenja, s katerim jo povezuje. Ob strani jo spremljata levo in desno dva pasova ženskih podob v profilu ali frontalnem pogledu, na ozadju prekritem z zlatimi lističi. Ta zaradi same materialnosti in načina neenakomernega nanosa in presevanja osnovne barve iz ozadja vzbuja učinek mističnega razkošja. Zlato ozadje ali oker barvo najdemo tudi v prvotnih ikonah. Obe simbolizirata nebo ali božjo svetlobo, tu pa ima  prizvok nečesa višjega, a ne svetega v pravem pomenu besede. Nato sledi odmik iz zadržane, oblečene, zasanjane ženske podobe v svet koketirajoče, zapeljive, senzualne ženske, ki se šele zaveda svoje moči in ponekod še zakriva svoj obraz kot simbol nesigurnosti. Upodobljene so v različnih položajih, posegajočih že v erotično sfero. Prostor je prikazan kot izsek, občasno zaznamo okvir, navezujoč se na okno ali vrata ali pa nam ponudi fragment odtisnjene čipke in s tem teksture spominjajoče na zastor ali tapeto. Lahko pa gre za naslikano ali obdelano ploskev, spominjajočo na razpadajoč zid ali skalovje. Prikazan je poenostavljen prostor. Figure v njem so telesno zaznavne skozi barvno igro svetlo-temne osenčenosti. Gre za prehod iz realne zaznavnosti v nek sodoben način podajanja telesa, ponekod z rahlo deformiranostjo. Kljub sami vlogi ženske ni občutiti izrazite poudarjenosti kakega dela telesa, gre bolj ali manj za nek svojevrsten pristop ali prenos povprečne ženske iz realnega sveta v njegovo arhaično obarvano kompozicijo. Obrazi so nosilci čustvene izpovedi in hkrati umeščajo podobe v določena obdobja umetniškega razvoja. Posega po toplih in hladnih barvah, a celota kljub temu deluje umirjeno in zadržano.
V drugem ciklu se srečamo z zgodbo o ribiču. V prvem planu ženska figura z igrivim, nagajivim spogledovanjem, ki se odraža skozi telesno razkazovanje in gibanje v vodi, vabi moškega na barki, da se na to odzove. V prizoru telo ženske že prehaja v stilizacijo, medtem ko je moško telo potisnjeno v ozadje in ga prepoznamo po faličnem simbolu. Ob njuni združitvi v prvem planu pa sta prikazana kot nerazpoznavna masa teles. Tudi tu posega po odtisu čipk in z njimi ustvari vtis vzorca in teksture. Barvna paleta je skromna in preprosta ter deli cikel na snidenje in stik, torej na modrozeleno obarvano morje, z rjavo kavnimi toni v ozadju, ki jih nato zamenjajo modri toni v kombinaciji z zlatim ozadjem. Poudarek je na barvnem kontrastu, kakor tudi na delitvi slik v dva dela, ki predstavljata poenostavljeno nakazan prostor. Dodana pa je barka, ki nas spominja na simbol človeškega življenja, potovanja po razburkanem morju in iskanja varnega zavetja.
Zadnji cikel bi lahko označili kot vrnitev k temeljem oziroma izvoru nas in umetnosti. Dela so kot skupki fragmentov, na katerih je najbolj prepoznaven odlitek Willendorfske Venere iz paleolitika, simbola plodnosti in z njim povezanega bogastva - rojstva otrok. V ploskem reliefu so ponekod prilepljeni izseki spominjajoči na starokrščanske sarkofage, z upodobitvijo mučenikov, odlitki pečatov, na katerih so upodobljeni različni moški portreti in fragmenti napisov. Zanimivi so dodatki glinenih elementov, ki lahko po barvi spominjajo na drage kamne, tvorijo sonce ali so del ploske figure. Tako je vzpostavljen kontrast med izrazito reliefno obdelano površino - asemblažem in manj izrazitim kolažem. Kompozicija je povečini razdeljena v tri horizontalne pasove, ponekod dodelane tudi z nanosom barve, kjer glavni zgodbi nameni osrednji pas, spremljevalnima pa zgornjega in spodnjega. Izbor barve je skromen, pregleden ter ne izstopa in ne preglasi nalepljenih fragmentov. Prikaže spoj mitološke, krščanske in zgodovinske tematike. V mitološki izpostavi bika in žensko podobo, le-ta se navezuje na sliko "Evrope prej" in zgodbe Zeusa v podobi bika ter naivne boginje Evrope, ki je podlegla njegovi ukani in čarom. Pod drugi strani je bik simbol nepremagljive moči, agresije in senzualnosti ter plodnosti. Slednja je hkrati rdeča nit njegovih del, ki se povezuje tudi z žensko podobo.
Lojze Kalinšek tako prikazuje preplet slikarstva s kiparstvom na duhovit, domišljijski način, pri tem izstopa simbolika, vpeta v arhaično patino ter z močnim poudarkom na ženski podobi kot osrednjem elementu človeštva.

                                                                                    Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.