Vabimo vas na odprtje likovne razstave treh slikark, IRENE JERAS DIMOVSKE, BISERKE KOMAC in METE ŠOLAR, ki bo v ponedeljek, 13. novembra 2017, ob 18. uri v Galeriji Bala. Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. IRENA JERAS DIMOVSKA nas popelje v abstraktno podano krajinsko predstavo, kjer nastopajo ženske figure. Le-te so lahko izpostavljene kot samostojne stilizirane podobe ali v družbi drugih. Gre za premišljeno umeščanje figure v prostor. Lahko bi rekli, da se razplet odvija nekje v neposredni bližini gledalca, ki postane del zgodbe. Figure v ležernih, spontanih ne prisilnih pozah, delujejo kot bi bile v svojem izoliranem svetu, ne pustijo se motiti, čeprav nas vabijo v sam prostor. Nedefinirana zgodba in njen pomen neprestano visi v zraku. Živahno obarvan prostor, pa nam ne ponudi možnost, da bi ga primerjali z realnostjo. Podani svet je kot megličasta barvna pripoved, kot del sanj ali spominov, raziskovanja bistva ter umeščenosti v sam sklop dogodkov ali trenutkov življenja. Barvna izpoved skozi plastenje in gestualno podajanje označuje travnik, pokrajino, vodo, sonce ter pestrost okolice, ki nudi zavetje in nežno objema telesa. Nekje delo dopolni s kolažnim elementom, ki s svojo teksturo, strukturo in samo vertikalno pozicijo prenaša asociacijo na drevje. Spet drugje s črtkasto črto dobimo občutek, ki spominja na žarčenje. Barve nas popeljejo v jesensko pripoved, kjer prevladuje rumena, rdeča in rjava. Telesa postajajo bolj ali manj definirana skozi naravo, nakazana, poenostavljena ali samo začrtana, včasih plastično osmišljena, a vedno kot del okolja kamor jih umešča, kot da eden brez drugega ne more obstajati. Jasnost pa je odvečni element, ki le moti samo izpoved ali idejno zasnovo s katero ogovarja človeka.
Irena Jeras Dimovska tematizira človeka in okolje, oboje se seveda prepleta in sovpada, a v končni fazi je figura izražena kot ženska in če gledamo na zemljo in s tem posledično na naravo kot na mati se zgodba razkrije v drugi luči. Bi lahko v zgodbi iskali simboliko materinstva, saj kljub vsemu umetnica izhaja iz sebe kot ženskega lika, torej bi bila ta komponenta lahko del njenega nezavednega, če že ne zavestnega dejanja. Zemlja kot simbol plodnosti in regeneracije omogoča krožni proces gibanja ter nas hkrati hrani, je torej vir energije in življenja, medtem ko je ženska nosilka življenja in ga hkrati tudi daje. Obe dve skupaj pa nudita neko varno zavetje. MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg. Slikarski svet BISERKE KOMAC je prežet z vplivi sodobnega časa in modernizacijo, ki vse bolj posega v naš svet. Ne dotika se le naše zunanje lupine, ki jo vsi hranimo kot neko zaščitno sredstvo, temveč posega že v naš notranji svet in s tem vpliva tako na naše duševno, kot fizično in psihično stanje. Kot pajek preži na priložnost in plete svojo mrežo, v kateri bo zaobjeta čim večja površina. Le-ta bo pod njegovim nadzorom, kot smo mi, v vseh plasteh našega bivanja, zavedanja in obstajanja, nadzorovani in nadlegovani z elektromagnetnimi polji, ki prežijo na nas in na svet okoli nas. Mreža, ki si jo lahko predstavljamo, jo čutimo, a je ne vidimo je izhodiščna točka tokratnih del. Le-ta ima lahko pozitivno plat kot tudi negativno. Na eni strani nas povezuje in nam iz dneva v dan omogoča vse več, po drugi strani pa nas uničuje, čeprav se tega ne zavedamo. Kot simbolika ujetosti in nadzora se razprostira čez platna, ki v sebi nosijo naslov Transcendenca. Biserka Komac je v kompozicijo ujela skupek različnih plasti in sfer, ki se definirajo skozi raznoliko podajanje mrežnih sestavov, ob pomoči katerih gradi globinsko in prostorsko ujetost. Strukture mrež se spreminjajo in simbolizirajo oddaljenost ali bližino in hkrati kažejo na različne dejavnike, ki jih povzročajo. V povezavi z asociacijami spominjajo na ribiške in pajkove mreže, kot tudi na strukture in teksture, ki jih za seboj pušča naše okolje in urbana podoba mest. Dinamični prepleti kot tudi igra ostrine in meglice, prikazujejo živahno dogajanje katerega del smo. Narava kot točka, ki naj bi ustvarjala ravnovesje se razkriva skozi barvno paleto modre, zelene kot tudi oker in rjave barve ter rumenih tonov. Občasno izstopi rdeča barva, ki vnese pridih življenja in razbija hladno temačno okolje. Vse pa se podreja zarisani mreži, ki nastopa večinoma v črno-beli kombinaciji. Dela Biserke Komac tako nakazujejo ujetost življenja, v mreže sodobnega sveta, ki se iz dneva v dan gostijo in presegajo meje naših zmožnosti. MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg. META ŠOLAR kot predstavnica mlajše generacije raziskuje spoje realistične in abstraktne umetnosti. V delih ostaja zvesta svojemu stilu in načinu razmišljanja. Ženske podobe nastopajo tako v doprsni kot celo-postavni idejni izpeljavi, medtem ko je prisotno tudi njeno brezoblično podajanje zgodbe in vzorčno dopolnjevanje prostora. Celota v tem sklopu dobi nov pomen, zavit v motiviko minljivosti. Minljivost kot taka že sama po sebi definira svoj kratek obstoj, a tu se le-ta dotika samega vprašanja umetnosti in likovnih del. Gre za odprto vprašanje, s katerim se skozi vso zgodovino soočajo posamezni predstavniki te veje. Umetnost, ki nas obdaja, nas namreč tudi definira. Gre za puščanje sledi, ki naj bi jih skozi generacije ohranjali in prenašali, hkrati pa gre tudi za prelom in iskanje svoje vloge v tem. V vzpostavljanju povezave in iskanju navdiha v "starih mojstrih" pa se skriva drugi del njenega idejnega koncepta. Če izpostavimo dva simbolična imena del, ki kažeta neposredni vpliv zgodovine, imamo na eni strani motiv Kopalk, na drugi strani pa delo z naslovom "Kaj ve mačka o Monetu / Vita brevis, Ars longa". Tako nam prva slika predstavi nadvse priljubljeno motiviko kopalk. Sedeči ženski figuri zatopljeni v pogovor nam kažeta hrbet. V zraku je lahkotno vzdušje poletne sproščenosti in brezskrbnosti. Figuri sta plastično oprijemljivo zastavljeni in umetnica nam celo ponudi možnost, da razberemo profilne poteze ene od protagonistk, ki se že izgubljajo pod zaključno plastjo črtk. Podobno izpeljavo vidimo tudi na drugi sliki. Tam se srečamo z ležečo žensko figuro, v družbi treh mačk. Figura nas nagovarja s frontalnim pogledom. Obraz je v celoti nakazan, čeprav se že počasi izgublja za vrhnjo plastjo, ki je temnejša in izrazitejša kot pri kopalkah, kjer je bila plast lahkotnejša in svetlejša. Sicer pa težko berljiva slika, zahteva od gledalca veliko pozornosti, da razbere vse prisotne akterje. Abstraktna krajina se v značilni barvni paleti razprostira za figuro. V zaključni fazi obeh del pa je značilna črtkasta, točkovna, kot tudi krožno-potezna in barvna izpeljava, ki spominja na dela in način slikanja starih mojstrov. MELITA AŽMAN, dipl. univ. um. zg. od 28. septembra do 5. novembra, v Kranju na različnih lokacijah v starem mestnem jedru. Osrednja otvoritev festivala bo 3. oktobra ob 17.00 – pohod po galerijah. Letošnji likovni festival je zastavljen kot prikaz raznovrstnih avtorskih pristopov in praks na letošnjo temo festivala – Simbol, znak in barva. Predstavilo se bo 131 likovnih umetnikov iz 21 držav. Poleg osrednje mednarodne razstave, festival prinaša vrsto spremljevalnih razstav, projektov in javnih vodenj za različne generacije. Osrednja mednarodna razstava bo predstavljala 79 avtorjev različnih generacij, delujočih na področju slikarstva, kiparstva, videa, objektov, fotografji in oblikovanja. V sklopu festivala bo potekala razstava o Jožetu Plečniku in njegovem delu v Kranju, razstava fotografij mednarodnih fotografov, razstava japonskih in zagrebških umetnikov, likovno srečanje Kranj - Škofa Loka, razstava nagrajenke ZDSLU za življensko delo prof. Anke Krašna, razstava avstrijskih umetnikov, Alpe – Jadran krpanke in lokalna likovna produkcija. V galeriji Prešernovih nagrajencev se bo predstavil Bojan Gorenec. Organizirana bodo vodenja po razstavah z glasbenim zaključkom in likovno animacijo. VEČ NA:
Vabimo vas na odprtje likovne razstave dveh novih članov, ŽANE BANOV RIBNIKAR in BRUTA CARNIOLLUSA, ki bo v četrtek, 3. avgusta 2017, ob 19. uri v Mali galeriji. Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Foto mix Cveto Zlate Foto mix Melita Ažman ŽANA BANOV RIBNIKAR - Nosim te v srcu
Univerzitetna diplomirana oblikovalka in diplomirana slikarka Žana Banov Ribnikar se prvič predstavlja v Mali galeriji, v sklopu razstave novih članov. Gre za umetnico mlajše generacije, ki ustvarja tako na področju slikarstva, ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Preplet le-teh pa se odraža tudi v njenih delih. Senzibilno - čutna in nežna izpoved, kot tudi izbor živahnih barv, z vzorčnim videzom so ključne točke, s katerimi se srečamo v njenih delih. Cikel "Nosim te v srcu" pa je osrednji del njenega likovnega izražanja. Ne gre samo za serijo slik, temveč celota v sebi nosi globlji pomen. Sami začetki segajo v leto 2010. V slikanju le-teh je odkrila svoje zatočišče in udobje. Sproščanje in moč meditacije ji predstavljajo poleg umetniškega izražanja, dodatno vrednost, ki jo je v nadaljevanju razvila. Tako so svoje mesto v izhodiščni obliki srca poleg ptic, dobila tudi bajeslovna bitja. Simbolično zaznamovan cikel, ki prikazuje Ptice v srcu je bil torej prvi v sklopu. Uporabila ga je tudi za diplomsko delo, kajti največ ljudi se odloča ravno za to podobo, kot darilo. Iz tega sta se razvila dva nagovora. Eden prikazuje podobo v sliki, drugi pa podobo v obliki avtorske čokolade. Združila je torej dve veji v celostno zasnovan produkt, ki je nastal na temeljih ene same ilustracije. Srce predstavlja center kompozicije, kar kaže na središčno vlogo srca. Čutna informacija, ki jo posreduje je hkrati tudi osrednje sporočilo, s katerim le-to povezujemo. Srce ni samo antropomorfni ali zoomorfni simbol ampak je tako središče čustev, kot tudi inteligence in intuicije. Po drugi strani pa je kot že prej omenjeno središče človeka, saj poganja kri po telesu in je na podlagi tega tudi središče življenja. Vse se namreč vrti okoli njega. Ravno tako pa ima le-ta tudi duhovno vlogo. Danes pa v večini nanj gledamo kot na simbol ljubezni. V ilustracijah oblika srca ni vedno enaka, temveč se prilagaja sami podobi ptice iz česar sledi, da je le-ta v podrejeni vlogi. Ptica simbolizira lahkotnost s svojo zmožnostjo letenja, hkrati je simbol nebesnega sveta, duhovnega stanja ter s tem nakazuje višje stanje bitja. Slednja pa se navezuje na meditativno noto, o kateri govori Žana Banov. Iz tega izhaja sam način predstavitve podobe. Lahko je naslikana samo ena ptica, dve ali pa jih je več. V kompoziciji se srečamo z variabilno postavitvijo, ki kaže ptici v ne enakovrednem položaju, dvogovoru ali podrejenem nepovezanem položaju ali položaju, ki simbolizira neko intimno vez. Lahko gre za ljubezensko zgodbo ali vez starša in otroka, torej nakazuje in asociira reinterpretacijo odnosov. Predstavljena je močna čustveno senzibilna izpovedna nota. Sama upodobitev je stilizirana in definirana s pomočjo različno oblikovanih in podanih pasov, ki nakazujejo krila ali perje. Le-ta so del nenačrtovano nastajajočih raznolikih vzorcev, ki sledijo trenutnemu vzgibu in kombinaciji barv. V njih sta glavna elementa točka in linija, ki združujeta tako organske kot anorganske podobe v celostne dekorativne ploskve, katerih videz daje razgibano, dinamično, razburljivo vzdušje, ki pa ga umiri končna oblika srca. Vzpostavlja torej neko igro med samim vzorcem, barvo in obliko. Slike nastajajo v kombinaciji akvarela in gvaža na beli osnovi. Sama tehnika ji omogoča prosojne, kot tudi lazurne nanose ter bogastvo tonov. Podobe so živahno in pisano navdihnjene ter prikazujejo širok spekter uporabljenih barv, ki poleg vzorcev opisuje ptice. Dela Žane Banov Ribnikar vsekakor kažejo na povezavo etnološke kulture z likovno, kajti že ob prvem stiku nas motivika, kot sama oblika spominja na ljudsko umetnost in obrt. Ob drugem stiku vidimo zametke mandale ter pridih meditativno spiritualne note ter željo po ravnovesju in harmoniji. Če pa povežemo celotno vsebino, prevlada moč simbolike, ljubezni in miru ter intimnosti - nežnega objema, kot bi želela vse doživeto ujeti v neko zaključeno iluzijo. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. BRUT CARNIOLLUS – Digitalna grafika V današnjem času se vsepovsod srečujemo z digitalno grafiko. Le-ta ima pogosto sporočilno noto ter služi kot vizualni posrednik. Svoje mesto pa si je izborila tudi v umetnosti. Raziskovanje, eksperimentiranje in združevanje posameznih vej kot so fotografija, oblikovanje in umetnost so nas pripeljali v novo dobo, ki je polna zanimivih pristopov, pogledov in idej. Brut Carniollus je eden izmed predstavnikov modernega časa, ki svojo umetnost razkriva ravno na ta način, da spaja veje v katerih se počuti domače, ki ga veselijo ter mu hkrati nudijo navdih za nadaljnjo delo. Fotografija je izhodiščna točka iz katere izhaja v svojem procesu dela. Označi jo kot "seme", za katerega mora poskrbeti, da se bo razvilo in pokazalo kaj vse se v njem skriva. Računalnik pa je njegova povezava z le-tem, je kot inkubator v katerem dozori, predno ga le-ta izpusti nazaj v realni svet kot tiskano podobo. Tokratna razstava je koncipirana na miniaturah ter kaže odmik od velikih večplastnih kolažnih del s katerimi smo se srečali v preteklosti. Pred nami so bolj senzibilna dela, v katerih se odpira idejna zasnova o krhkosti narave in sveta, saj nas že ob samem začetku premami misel, da bi na dela lahko gledali kot na simboliko rojstva, razvoja in propada ter ponovne vrnitve k bistvu vsega. S poudarkom ali odtujitvijo posameznega slikovnega elementa v postopku digitalne redukcije ustvarja nenavadne kompozicijske rešitve. Gre za kompleksen sklop štirih ciklov s sledečimi naslovi: " Sopotniki", "Dediščina", "Jesen napoveduje pomlad" in "Dekonstrukcija". Ti štirje cikli vsak zase in kot celota razkrivajo avtorjevo umetniško raziskavo usodnih trenutkov ob velikem poku. Za simbolično obarvanimi imeni "Sopotniki" in "Dediščina" se skrivajo detajli živali, obrazov, arhitekturni prebliski in abstrahirani detajli snovne in kulturne dediščine, torej gre za elemente, ki se neposredno povezujejo med seboj in soustvarjajo naše okolje, kot tudi bivanje v njem ter nakazujejo pot in sledi. Spominjajo nas na izseke s katerimi bi se prej srečali v ilustraciji ali risanki, saj se podobe odmikajo od resničnosti ter nas vodijo v poenostavljen a hkrati fantazijsko-domišljijsko obarvan svet. Skrivnost celote se skriva v podrobnosti in detajlih. Barvne ploskve, igra svetlo temnega, oblika in linija so glavni likovni elementi, s katerimi opisuje prostor. Barvna paleta je decentna in hladnejša kot v sledečih ciklih. Popačenost, poenostavljenost, redukcija ter izpostavljanje značilnosti ali smiselnih povezav ter oprijemljivih vidnih spominskih lastnosti pa oblikuje zaznavno podobo prepoznavne celote. Še izrazitejši primer le-tega predstavlja cikel "Jesen napoveduje pomlad", kjer prepoznamo travniške bilke, reducirane na barvo in linijsko podobo, ki pa preidejo v čisto abstrahirano vsebinsko pripoved. Živahnost in pestrost uporabljenih barv kaže živopisen, čustveno obarvan in raznolik svet narave. Zaključek ter čisti odmik od izhodiščne fotografije pa razkriva cikel "Dekonstrukcija". Le-ta v sebi nosi arhitektonsko vsebinsko noto, ki nakazuje prostorsko, plastično ter ploskovito igro elementov. Kompozicije so torej organsko ali geometrično organizirane. Gre za nekakšno iluzijo, ki jo podkrepi izbor barvnih ploskev kot tudi njihova prostorska umestitev. Tudi tu uporablja intenzivne, nasičene in živahne barve. Prikazan je nerazpoznaven svet, ki hkrati nima nikakršne formalne in očitne povezave z izvorno fotografijo, iz katere je nastal, pa vendar ga brez nje ne bi bilo. Digitalna grafika Bruta Carniollusa nastaja iz ideje temelječe na dematerializaciji in preobrazbi ter nas vodi v minimalizem. Proces razčlenjevanja in redukcije realne podobe nas pripelje do faze nerazpoznavnosti v kateri se pred nami izoblikuje abstrahirana minimalistično podana barvno - oblikovna podoba. V njej gledalcu ponudi nov pogled, ki mu sledijo čisto druga pravila branja in zaznavanja videnega, torej skozi asociativno razmišljanje in interpretiranje ter povezovanje z že videnim. Umetniku pa je v končni fazi bolj pomemben sam proces, ki razkriva tisto pot, brano nazaj, kot bi želel, ne kot se morda zdi, ponovno reinterpretirati realnost ampak vzpodbudit gledalca k ponovnemu premisleku o dojemanju sveta, ki ga obkroža. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. Vabimo vas na odprtje razstave RINGA ROSES magistrice umetnost KAJE URH, ki bo v torek, 4. julija 2017, ob 19. uri v Mali galeriji. Umetnico bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. KAJA URH – RINGA ROSES Enaindvajseto stoletje je preplavila zasičenost moderne tehnologije, ki si ne utira svoje poti samo v naše domove, temveč se je že zdavnaj prikradla v našo podzavest in uničila dobršen del naše identitete in realne zaznavnosti. Ljudje izgubljamo stik z vrlinami in življenjem, ki nas je obdajalo v času pred vsesplošnim razvrednotenjem. Ta zasičenost pa odvzema moč tudi likovni podobi. Svet Kaje Urh se tako naslanja na vse masovno virtualno arhivirane podobe, ki se dnevno množijo, hkrati pa vedno znova izpodrivajo predhodne, kot bi tekmovale za svoj položaj in obstoj. Le-tega ne morejo obdržati, saj so digitalne podobe – brez kakršnekoli čustvene zaznave – producirane z namenom, da v nas prebudijo željo po vedno aktualnejših izsekih minevajočega življenja. Če so se predhodne generacije še lahko do neke mere izogibale tej poplavi podatkov, pa so današnji otroci vrženi v svet, v katerem si življenja brez moderne tehnologije ne moremo več predstavljati. Hočeš nočeš, je to realnost in hkrati prihodnost, brez možnosti obrata ali odmika, je življenjski tok, ki nas je že davno vsrkal v svoj srž. Cikel Ringa Roses se tako dotakne vloge in položaja otroka v današnjem času. Prikazani so raznoliki prizori otrok iz vsakdanjega življenja. Prostor je nakazan, a hkrati podrejen. Ne posveča mu večje pozornosti v smislu definiranosti in umestitve, temveč je zasnovan le kot posrednik globine, ki se odvija za figurami v ospredju. Kompozicija povečini vsebuje od ene do tri osebe, ponekod pa nastane tudi kontrast enega proti množici. Prikazan je pogled iz nižje perspektive oziroma spuščen na višino otroka, s čimer se poudarja osrednja vloga otroka. Le-ta je potisnjen v prvi plan, druge osebe pa imajo spremljevalno vlogo, v kateri nastopajo kot celostne podobe ali samo izseki vezani na zgodbo, ki jo želi izpostaviti. Slikarka izhaja iz naključno izbranih podob virtualnega sveta, ki jih na podlagi skupnega imenovalca, videnega v posamezni kompoziciji, prenaša na svoje slikarsko platno. Hibrid ali križanec, bi lahko označili podobe, ki nastajajo kot spoj dveh svetov virtualnega in realnega, digitalnega in klasičnega ali pa bi lahko rekli prehodno – masovnega in fizično – edinstvenega. Kompozicija v teh delih nas spominja na neke vrste kodno digitalno sliko. Enakomerne vertikalne linije si v enakem zaporedju in razmaku sledijo od levega do desnega roba platna. Z rastrom nakazuje homogeno enoličnost digitalne dobe, hkrati pa naj bi na to kazala tudi zamaknjenost slike. Dela postajajo težko berljiva in zahtevajo od gledalca več pozornosti. Če je sam prenos fotografij, ki jih spaja in prenaša na platno, povezan z moderno tehnologijo, pa je tehnika slikarskega dela tista, ki igra pomembno vlogo in s pomočjo katere nastajajo te zastrto naslikane podobe. Vertikalnost linij in povečini diagonalno izpeljana kompozicija, ustvarja razgibanost in živost samega narativnega prizora, ki se odvija pred našimi očmi. Izmeničen preplet dveh podob daje videz enotnega motiva, ki vibrira v komplementarnih barvah. Avtorica povečini izbira močne barvne tone. Barvna paleta tako predstavlja redukcijo in poudarja dramatično, otožno izpoved, v kateri resnost motiva še bolj izstopi, postane celo srhljiv. Aktualnost tematike razkriva vsebinsko – kritično, kot tudi satirično končno idejo. Izstopajoča kodna nota del, pa povezuje oba svetova. Tako ne moremo zaobiti misli, da se vsebinska izpoved, kot tudi celostna podoba slikarstva Kaje Urh, ne dotika samo digitalnih medijev in njihove zasičenosti, kajti na vsakem koraku nas spremlja vloga slikarstva, kateremu je v zadnjih letih padla vrednost in moč, ki jo je imelo v preteklosti in katero si nikakor ne more povrniti. Je zato mogoče to podzavestno zasnovan dvogovor, med obema vejama, kot rešitev ter želja po pozornosti, ali pa je resnično le nekakšen opomin, da na koncu je slika, kot fizična podoba, oprijemljiva realnost, ki ne zbledi in se s časom ne izgubi. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. Vabimo vas na odprtje razstave Grand prix nagrajenke 5. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj - ZDSLU 2016 IRMGARD HUMMITZSCH, ki bo v torek, 6. junija 2017, ob 19. uri v Mali galeriji. Razstava Oblika in Estetika, bo na ogled v Mali galeriji in po 20. juniju še v kleti Mestne hiše. Umetnico bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Wir laden Sie herzlich zur Eröffnung der Ausstellung FORM und ÄSTHETIK von IRMGARD HUMMITZSCH ein, die am Dienstag, dem 6. Juni, um 19. Uhr in der Mala Galerija stattfindet und nach dem 20. Juni auch im Keller von Mestna hiša zu sehen sein wird. Razstava bo na ogled: Mala galerija / Likovno društvo Kranj - ZDSLU 6. junij - 1. julij 2017 & klet Mestne hiše / Gorenjski muzej 20. junij - 5. avgust 2017 Foto mix Melita Ažman MALA GALERIJA Foto mix Melita Ažman klet Mestne hiše
Vabimo vas na odprtje razstave likovnih del magistrice umetnosti KLEMENTINE GOLIJA, ki bo v torek, 9. maja 2017, ob 19. uri v Mali galeriji. Umetnico bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstava bo na ogled do 3. junija 2017 Foto mix Cveto Zlate Foto mix Cveto Zlate Vmesni prostor in Potovanje skozi čas
Prostor in čas predstavljata dve soodvisni, med seboj se prepletajoči komponenti, skozi katero je definirano naše bivanje. Iz njiju izhaja vodilna misel Klementine Golije. Popelje nas v "Vmesni prostor" in na "Potovanje skozi čas". Cikli ne nastajajo naključno, temveč predstavljajo premišljeno, načrtno izpeljavo ali nadgradnjo, v katerih se prepletajo miselni procesi, spomini, doživetja, občutenje in zavedanje časa ter prostora, v kombinaciji z nezavednimi kodnimi simbolnimi procesi. Če izpostavimo samo besedo prostor, se najprej zavemo praznine in volumna, v katerega lahko vnašamo sebe in svoje razmišljanje ter videnje. Lahko ga torej ustvarimo ali zaobjamemo, mu damo resničen ali idealiziran videz, ali nanj gledamo kot na simbolično konotacijo, v katero polagamo vprašanja, na katera čakamo odgovor. Čas pa nam predstavlja, v večji meri neko omejitev, katero poskušamo prezreti, a hkrati se zavedamo, da nam je vzeta sposobnost manipuliranja z njim. Klementina Golija ima izrazito samosvojo, prepoznavno likovno izpovedno pripoved, kjer spaja risbo, sliko in kolaž ter ohranja spomin na grafiko. Njena dela so kompleksno zamišljene celote, ki se z leti nadgrajujejo in iz cikla v cikel razčiščujejo. Če je bil pri starejših delih poudarek na imaginarni pokrajini, raztezajoči se čez celo platno, se tu le-ta začne krčiti, a hkrati postaja bolj izstopajoča. Nadaljuje pa tudi s ekspresivno ali geometrijsko risbo, ki ravno tako dobi svoje mesto na slikovni površini. Novost, s katero se prvič srečamo, pa hkrati predstavlja skupno točko današnjih ciklov in jo vidimo v ploskoviti pasovni razmejitvi slikarske površine, za čemer se skriva čista razumska izpeljava. Če nas horizontalna razdelitev popelje od zemeljskega do duhovnega, potujemo od spodaj navzgor, kar označuje prostor. Ko pa prehajamo iz leve proti desni, zaznamo potovanje skozi čas, definiran z vertikalo, saj se zavedamo miselnega prepričanja, da puščamo stvari ali dogodke za seboj. Prvi plan, tako lahko sestavlja od enega do pet pasov, ki nakazujejo strogo geometrijsko razdelitev. Na ploskvi prekriti le z enim pasom, nas ustavi intenzivna rdeča ali modra barva, kot izrazito čustveno obarvana igra in nosilka zgodbe, medtem ko se na platnu, kjer gre za več pasovno podajanje, le-ta umakne na spodnji del ali levi del slike. Vrhnji in desni del pa opredeli nežnejši ton, ki pa nikoli ne preglasi njemu nasprotnega. Monokromatični barvni pasovi ponekod vsebujejo močno kontrastno noto, svetlo-temnega in prihajajo v ospredje ali se umikajo v ozadje ter dajejo občutek harmonije in prostorske globine. Izstopata rdeča in modra barva v različnih odtenkih, vidimo pa tudi oranžno, oker ali rjavo barvo ter sive tone. V ciklu "Vmesni prostor" spodnji del umetnici predstavlja fizično-bazični prostor, zato je mogoč pastozen nanos, kot nek temelj, ki lahko vsebuje večbarvne reliefne poudarke, medtem ko zgornji pas označi za duhovni prostor in ga dopolnjuje s črtkasto črto, linijo, krogom, pravokotnikom ali simbolom, v katerem prepoznamo oko. Risba pa je tudi kot sinonim, za najintimnejšo izpoved ter kot simbol krhkosti, najprimernejša izrazna podoba, za duhovno in nezavedno stanje. Podobno izhodišče, geometrijsko znakovnih elementov, vidimo tudi v ciklu "Potovanje skozi čas". Osrednji del obeh ciklov, predstavljajo zametki abstrahirane krajine, s katerimi smo se lahko srečali že v preteklosti v obširnejši obliki. Tu le-te nastajajo kot izseki, na nevtralnih svetlih ozadjih in so skoncentrirane v centralni del pasu. Kolaž, ki se vije skozi likovni jezik umetnice, še iz časov študija je umetnica z leti nadgradila in prilagodila z namenom, da bi poleg teksture in strukture izkoristila tudi barvno izpoved, ki ji omogoča razširitev palete tonov in možnosti kombinacij. Vnaprej pripravljene poslikane in preslikane tanke prosojne papirje, lepi na platno ter jih združuje z izseki iz revij in pastoznimi ter lazurnimi nanosi. Pri tem nastajajoča kompozicija, ustvarja iluzijo prostora v sliki. Z značilno črno ekspresivno risbo, pa zarisuje nekakšne sublimne mikro psihograme, ki so kot simboli abstraktne ali asociativne narave. Tako medprostor zaznamo kot prostor, notranje dinamike, fizične dovzetnosti, prehodnosti, spiritualnosti ter kot odraz vsakdana, ki se neposredno vedno navezuje na prostor in čas. V delih Klementine Golije se prepleta intuicija, asociacije ter percepcija, združena v izstopajočo ekspresivno dinamično sliko, kjer imamo občutek, da prehajamo iz zunanjosti, ki jo definira odkritost, v notranjost-zaprtost same izpovedi, z mistično duhovnim pridihom, a močnim čustvenim izlivom. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. Vabimo vas na odprtje razstave DLUM V BARVI, akademskih slikarjev in kiparjev članov Društva likovnih umetnikov Maribor, ki bo v torek, 4. aprila 2017, ob 18. uri v Mali galeriji in zatem še v Galeriji Bala na Cankarjevi ulici 10, v starem delu mesta Kranj. Umetnike bo predstavil likovni kritik Mario Berdič. Predstavili se bodo: MARJAN DREV • LUČKA FALK • IRENA GAJSER • ANKA KRAŠNA MARIJAN MIRT • SAMO PAJEK • LUDVIK PANDUR MILENKA HOUŠKA PAVLIN • VOJKO POGAČAR • GREGOR PRATNEKER ZORAN OGRINC • OTO VOGRIN Razstava bo na ogled do 6. maja. Foto mix Melita Ažman Vljudno vas vabimo v torek, 7. marca 2017, ob 18.uri, na odprtje dveh razstav članov DLUL, v MALO GALERIJO in GALERIJO BALA v Kranju. V MALI GALERIJI se bo predstavil BOJAN BENSA s pregledno razstavo Dotiki barve 1983 - 2016. Razstava je pred tem gostovala v italijanskem Cormonsu. V GALERIJI BALA pa se bodo predstavile avtorice skupnega razstavnega projekta Melange expanded -Transformacija resničnosti Saba Skaberne, Paola Korošec, Eva Petrič, Maša Gala, Polona Demšar in Taja Ivančič. Razstava je bila v letu 2016 že na ogled v razstavišču Brotfabrik na Dunaju in v Kazematah na Ljubljanskem gradu. Razstavi sta del izmenjalnega projekta med Društvom likovnih umetnikov Kranj in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana. Razstavi bosta na ogled do 1. 4. 2017. Foto mix Cveto Zlate V ZNAKU SKUPNEGA IMENOVALCA
Deklarativnemu nastopu sestava umetnikov z Dunaja in Műnchna pod prvotnim imenom MELANGE (v műnchenskem White Boxu leta 2012 in v dunajskem Kűnstlerhausu leta 2014) se je v letu 2016 pridružil ljubljanski sestav – šest članic Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Pod razširjenim imenom skupnega letošnjega nastopa MELANGE EXPANDED – TRANSFORMACIJA RESNIČNOSTI najprej na Dunaju, nato v Ljubljani (razstavni prostor DLUL-a na Bregu 22 in Kazemate ljubljanskega Gradu) zagotovo tudi ljubljanski partner razmišlja na podoben način, predvsem o večji, samostojnejši vlogi umetnika, katerega vstop na javno sceno ne bi smel biti odvisen samo od postulata umetnostnega trga, tendenciozne kritike in vplivnih zbiralcev umetnin. Hkrati naj bi se na novo vzpostavljala neodvisna vloga društva tudi v novi slovenski državi, podobno kot je tovrstnemu trendu možno slediti tudi v drugih kulturnih prostorih današnje Evrope, se pravi na eni strani neodvisno od represivnih meril liberalnega kapitalizma, na drugi pa v priznanju sobivanja različnih segmentov vizualne produkcije – od relevantnih klasičnih do tako imenovanih novih medijev. Spopasti se s krizo v sodobni umetnosti še ne pomeni tedaj iskati in priznavati kot izhod samo v vseh drugačnih in raznolikih oblikah vizualne produkcije all round, se pravi kar počez, ampak zavestno priznavati med njimi le tiste presežke, ki odpirajo vrata v nove relevantne teme sodobne umetnosti. Predstavljene so tri kiparke iz generacij, ki so se izšolale še pod vodstvom akademijskih učiteljev kiparstva kot klasičnega, hkrati pa tehnološko zelo inovativnega medija. Saba Skaberne je v tem eksperimentalnem oziru hkrati predana tudi družbeno-političnemu izzivu daljnega avstralskega kontinenta, ki ga je doživljala dobesedno osebno; le-ta se kaže pravzaprav v izrazito čustveni prizadetosti umetnice, ki ji je podrejena tudi njena izrazna naracija. Polona Demšar se tokrat spet vrača h klasičnemu mediju – žgani glini, v katere formah želi »prisluhniti« zvenu, odmevu svojih zvonastih, kroglastih, votlastih simbolov zemlje. Kajti Demšarjevi je bila elementarna telesnost vedno pomenljiv ustvarjalni vzgib. Magija prozornega, nematerialnega prostora, ki ga oblikuje Paola Korošec, se zdi, da ji omogoča odprto pot, kot neka vrste podstat za vstop starodavnih izlitih kovin, na primer svinca; pri tem se abstraktna magija zavestno umika in daje prednost figurativnemu izraznemu videnju. Kiparski trojici se priključuje ustvarjalka prostorsko-svetlobnega objekta (light- boxa), ki si ga brez prevladujočega fotografskega medija ne moremo predstavljati. Eva Petrič znova dokazuje, da je sposobna ta medij podrediti svojemu videnju, katerega temeljno izhodišče je lastna ženska pojavnost v svoji spontano zaigrani mitični vznesenosti. In na koncu še dve slikarki. Maša Gala se v svoji mladostni zagnanosti krepko zaveda vdora novih medijev v svoj, sicer prej barvito čustveni kot pa racionalno izgrajeni svet. Važno je, da ga uspeva omejiti in prevzeti ali povzeti vse tiste novodobne mrežaste strukturne premike, ki ji omogočajo soustvarjati novo izraznost slikarkine postmoderne platforme. Taja Ivančič se po izraziti modernistični figurativni praksi predaja novi, čustveno izredno razgreti, a hkrati abstrahirani barvni poeziji. V le-tej pa še vedno latentno tli nemirna želja, da zadrži elementaren figurativni vzgib. Aleksander Bassin, muzejski svetnik CV: EVA PETRIČ 1983, Kranj. Diplomirala na Univerzi Webster na Dunaju, 2005, magistrirala na Transart Institute Berlin in na Univerzi Donau v Kremsu, 2010. / Diplom an der Webster Universität Wien, 2005, Master am Transart Institut Berlin und Donau-Universität Krems, 2010. / Graduated from Webster University Vienna, 2005, MFA from Transart Institute Berlin and Donau University Krems, 2010. W: www.evapetric.com E: [email protected] MAŠA GALA 1985, Kranj. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani 2010. / Diplom an der Akademie der bildenden Künste in Ljubljana, 2010. / Graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana, 2010. W: www.masagala.eu E: [email protected], [email protected] PAOLA KOROŠEC 1969, Ljubljana. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani 1993. / Diplom an der Akademie der bildenden Künste in Ljubljana, 1993. / Graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana, 1993. E: [email protected] POLONA DEMŠAR 1979, Ljubljana. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani 2003, magistrirala prav tam, 2007. / Diplom an der Akademie der bildenden Künste in Ljubljana, 2003, Master am selben Ort, 2007. / Graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana, 2003, MFA in 2007. W: www.polonademsar.si E: [email protected] SABA SKABERNE 1962, Ljubljana. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani 1986. / Diplom an der Akademie der bildenden Künste in Ljubljana, 1986. / Graduated from the Academy of Fine Arts in Ljubljana, 1986. W: www.sabaskaberne.blogspot.com E: [email protected] TAJA IVANČIČ 1977, Celje. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, 2002. Magistrirala prav tam, 2006. W: tajaivancic.webs.com E: [email protected] Vljudno vas vabimo v torek, 7. marca 2017, ob 18.uri, na odprtje dveh razstav članov DLUL, v MALO GALERIJO in GALERIJO BALA v Kranju. V MALI GALERIJI se bo predstavil BOJAN BENSA s pregledno razstavo Dotiki barve 1983 - 2016. Razstava je pred tem gostovala v italijanskem Cormonsu. V GALERIJI BALA pa se bodo predstavile avtorice skupnega razstavnega projekta Melange expanded -Transformacija resničnosti Saba Skaberne, Paola Korošec, Eva Petrič, Maša Gala, Polona Demšar in Taja Ivančič. Razstava je bila v letu 2016 že na ogled v razstavišču Brotfabrik na Dunaju in v Kazematah na Ljubljanskem gradu. Razstavi sta del izmenjalnega projekta med Društvom likovnih umetnikov Kranj in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana. Razstavi bosta na ogled do 1. 4. 2017. Foto mix Cveto Zlate Bojan Bensa: Dotiki barve 1983-2016
Predstavitev dobrih treh desetletij intenzivnega razmišljanja Bojana Bense o vrednosti in pomenu slike tudi še danes, ko jo globalizacijska digitalizacija skoraj zanika, zahteva zagotovo poseben ustvarjalni napor. Specifično barvita retorika Bojana Bense se odpira, posveča dejanju glorifikacije izbranega prostora, kraja nastanka. Bensov genius loci je namreč Goriška… Ali najde slikar svoj odgovor v sodobnosti, v kateri se sicer človeški rod počuti večkrat brez moči, da bi se odzval jasno in glasno, da bi se vključil v dialog, pa tega, kot da ne zmore? Ali je njegovo zatočišče njegova umetnost, so to njegovi ciklusi Glave, Živali, Borci, Otroci, ki jih prepušča v nekem čudnem nelagodju? Kaj vse slutimo za slikarjevimi prispodobami? Se nam zdi, da se tudi ta njegova žareča barvitost, ki se slikarju in seveda tudi nam odziva na poseben, poimenujmo ga pomenljivo osupljiv način? Kot da je Bensa v nekem smislu dedič gauguinovskega pigmenta, pri čemer se zagotovo ne prepušča romantičnemu razpoloženju, temveč si utira pot kot borec: veščina giba roke (prijema, zamaha, zasuka) in nog po prostoru zagotavlja tudi do skrajnosti popolno uravnoteženost duha… Iz teksta ob otvoritvi pregledne razstave v Cormonsu (november 2016) Aleksander Bassin, muzejski svetnik CV: BOJAN BENSA (1956, Ljubljana) je leta 1980 diplomiral slikarstvo na ljubljanski Likovni Akademiji, kjer je 1983 dokončal tudi magisterij. Ima status samostojnega likovnega umetnika. Študijsko se je izpopolnjeval tudi v tujini – Francija, Pariz, 1994 in Nemčija, Berlin 2003.Za svoje delo je prejel številna priznanja doma kot tudi v tujini. Leta 2014 je dobil nagrado Majski salon, ki ga podeljuje združenje slovenskih likovnih umetnikov. Japonska kultura, umetnost in zgodovina je nekaj kar umetnika privlači že od leta 1973, ko se je začel ukvarjati z borilnimi veščinami (Marshal art), tako, da je POT (DO) kot esenca bivanjskosti veščine velikokrat vtkana v njegovo slikarsko ustvarjalnost. Je mojster karateja, inštruktor in trener. Vabimo vas na odprtje razstave APEL PODOBO NA OGLED POSTAVI
članov LIKOVNEGA DRUŠTVA KRANJ - ZDSLU, ki bo na dan kulturnega praznika v sredo, 8. februarja 2017, ob 11. uri v MALI GALERIJI. V sklopu otvoritve razstave bo za leto 2016, podeljeno priznanje novinarki DARJI KAVAŠ iz Gorenjske televizije, za njeno spremljanje in promocijo dogodkov Likovnega društva Kranj. Razstavljalci: BEŠTER FRANC • BOLESLAV ČERU • DIMOVSKI BOGE • ERŽEN JOŽE GOLIJA KLEMENTINA • HORVAT GAYATRI IRENA • JERAS DIMOVSKA IRENA KAFOL MILENA • KALINŠEK LOJZE • KOMAC BISERKA • LUKAN MARKO PERČIČ MIHA • RAVNIK JANEZ • SLAPAR NEJČ • SRDIČ JANEŽIČ ZORAN ŠMAJS MUNI IZTOK • ŠOLAR META • ŠTIBELJ MARUŠA •URH KAJA VOZELJ FRANC • ZAVODNIK CATHERINA • ZLATE CVETO Razstava bo na ogled do 4. marca 2017 |
Arhiv objav
July 2024
|