Vabimo vas na odprtje razstave Velika Narava akademske slikarke BRIGITE POŽEGAR MULEJ, ki bo v petek, 18. novembra 2016, ob 18.00 uri v Mali galeriji. Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstava bo na ogled od 19. novembra do 10. decembra 2016. Foto mix Melita Ažman. VELIKA NARAVA
Velika Narava je naslov cikličnega sklopa del akademske slikarke Brigite Požegar Mulej. Narava predstavlja prostor neskončnih, nepredvidljivih naključij, podob in asociacij, posegajočih v človeški prostor, a hkrati je del nečesa, kar ni plod človeških rok. Le-ta pa ji kroji usodo, jo vidi, čuti, želi razumeti njeno bistvo in jo beleži ter na ta način tudi ohranja. Narava ni samo velika, je tudi osupljiva, še večji pa je njen vpliv na posameznika. Brigita Požegar Mulej se je v svoji umetnosti podala po sledeh tiste narave, ki je vidno zaznavna, lahko bi rekli klasična, a hkrati se ponekod že odmika od vizualno realnega, tistega primarnega ter posega v abstraktno ekspresivno doživeto naravo, prepojeno s čutno, duhovno, podzavestno in samosvojo noto. Narava je glavna inspiracija njene umetniško-raziskovalne poti. Na slikah nastopa v podobi pokrajin, detajlov ali izsekov, ki jo omrežijo in katerim v svojem prenosu na platno vdihne življenje. Dela, nastajajoča v ateljeju, se navezujejo na njeno okolje. Na platnu se meša vidna, interpretirana in podzavestna narava. Osrednji problem, kateremu se posveča s študijskim pristopom, ji ne dovoljuje hitrega zaključka. Tako na enodimenzionalni površini slika točno določene podobe, ki so kot skrivnosti, na meji med oprijemljivim in nakazanim, med kaosom in redom. Lahko je pejsaž s pašnikom ter gozdom, izsekom gozdnega podrastja in stebel, krošenj ali reke. Vse je podrejeno ideji, ki ji sledi, katero želi razumeti in občutiti. Tako dela ne nastajajo kot neke zaključene celote, marveč ji zaradi same oljne tehnike dopuščajo, da jih razvija in nadgrajuje do točke, ko v njih najde svoje zadoščenje. V kompoziciji izstopajo barva, točka in linija. Z njimi sliko umiri ali ji doda tisto dramatično noto. Kljub statičnosti človeka ali volka poskuša ujeti in prenesti v delo razgibanost in utrip narave, ki se neprestano spreminja. Kjer povezuje naravo z živim bitjem, pa ne gre za prevlado le tega, marveč za njuno spajanje, ki postaja vedno bolj izrazito in ponekod pripelje do čistega zlitja. Le-tam se slikarka premika po meji, ki vodi v abstrakcijo. Barvni nanosi ter plastenje potez so ključni elementi, s katerimi dosega iluzijo in globino, zabrisanost ali izostrenost. Prepletene poteze v posameznih izsekih izgubijo svojo moč ali pa izstopijo v ospredje. Ta kontrast pa nam daje občutek uravnoteženosti dela in preusmerja naš pogled na celoto. Posega po tonski lestvici zelene barve, s pomočjo rumenih in rjavih tonov pa ustvarja hladno ali pa vabljivo atmosfero naravnega prostora. A vse prej kot živahno, pozitivno obarvana le-ta postaja, dramatična, mračna in skrivnostna. Le kaj se skriva v njej ali nam kaj prikriva, se sprašujemo. Gozd je element, ki se pogosto pojavlja v njenih delih. V simboliki predstavlja podzavest, pot do spoznanja. To spoznanje bi lahko imelo dvojno vlogo, na eni strani problematika prostora, njegovega razumevanja in razčiščevanja meje še zaznavnega ter na drugi strani dobesedno spoznanje samega sebe. Simbolični pomen pa je vpet tudi v vlogo človeka ali živali kljub temu, da avtorica simbolike ne izpostavlja, a je izrecno tudi ne zavrača. Avtoportretni akt lahko vidimo kot neko krhkost in odmaknjenost od vsega ne naravnega, motečega ter kot vrnitev k bistvu, medtem ko volk predstavlja moč, divjino in nedotaknjenost. Na koncu pa se zopet vrnemo na eno skupno točko, ki povezuje oba, in to je gozd. Zavetje enega ter življenjski prostor drugega. Brigita Požegar Mulej želi ostati zvesta klasični sliki, a se hkrati že odmika od te. Njen cilj tudi ni realna upodobitev, temveč bi lahko rekli, da se nagiba tako k enemu kot drugemu. V ciklu Velika Narava, je tako prikazala več različnih pristopov, k isti motiviki in predstavila problematiko prostora, ki pa vsekakor nosi v sebi tudi simbolno zavestno ali podzavestno noto. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. 26. september - 5. november 2016 DIGITALNA PODOBA & KLASIČNA SLIKALetošnji festival na temo Digitalna podoba in klasična slika, je velik kreativni izziv za vse nastopajoče umetnike, ki prihajajo v Kranj, iz petnajstih držav. Vpetost naših likovnikov v mednarodne umetniške tokove prinaša obilo novih spoznanj in sodelovanja na mednarodnem umetniškem prizorišču.
Letošnja tema je še posebej posebna v smislu, da bo poizkušala prikazati kako so elektronski mediji in digitalizacija podobe vplivali na klasično modernistično sliko. Pred izvajalci torej stoji velik izziv. V okviru letošnjega festivala se priklanjamo tudi nagrajencu za življenjsko delo, profesorju Darku Slavcu. V okviru festivala se bo zvrstilo več kot triindvajset dogodkov, ki bodo animirali samo mestno jedro Kranja, in njegove okolice. Pri izdelavi načrta festivala sem sledil trem osnovnim parametrom: kakovost likovnih del, njihova raznolikost in aktualnost. V festival sem vključil slikarstvo, grafiko, kiparstvo, objekte, instalacije, fotografijo, modno oblikovanje in arhitekturo. V tem kontekstu bo vsak obiskovalec festivala našel kaj primernega zase. Ob tej priložnosti gre posebna zahvala gospodu županu Boštjanu Trilarju in občinskemu svetu, za razumevanje in podporo našemu projektu, kot tudi sodelavcem Zavoda za turizem in kulturo Kranj, za pomoč pri izvedbi festivala, ter vsem institucijam na področju kulture, s katerimi smo kreativno sodelovali. mag. likovnih umetnosti Klavdij Tutta Predsednik umetniškega sveta LD Kranj in vodja festivala Vabimo vas na odprtje razstave Kraji, ki jih želim videti nove članice MARUŠE ŠTIBELJ, ki bo v torek 30. avgusta 2016, ob 19.00 uri v Mali galeriji. Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstav bo na ogled od 30. avgusta do 17. september 2016. Foto mix Melita Ažman KRAJI, KI JIH ŽELIM VIDETI
Maruša Štibelj je mlada umetnica, katere glavni interes se je usmeril na področje kolaža in ilustracije. Na tokratni razstavi se predstavlja s kolažnim ciklom "Kraji, ki jih želim videti". Lahko bi rekli, da že njeno diplomsko delo s tematiko sporočilnosti v filmu ter delo fotoreportaž na nek način kažeta na pot, kamor se bo podala. Pod vplivom medijske tehnologije in pripovednosti obdajajoče nas na vsakem koraku, je izluščila svojo zgodbo, v kateri pa ne manjka ne kritična točka in ne pravljično skrivnostna domišljijska nota. Tehnika kolaža je sicer zelo razširjena in je dobila pomembno mesto v umetnosti 20. stoletja. Njena priljubljenost pa je zaradi vsestranskosti uporabe zanimiva tudi danes. Tako lahko rečemo, da Maruša ustvarja svoj živopisni svet s pomočjo škarij, lepila in različnih kosov barvnega papirja, kateremu včasih doda tudi akrilno barvo. Naslov "Kraji, ki jih želim videti" že sam po sebi razkrije vsebino del, odpirajočo se pred našimi očmi. Popotovanje ali odkrivanje in iskanje mest, skritih, umaknjenih a kljub temu tipičnih za določeno državo, so ključne točke v njenih delih. Popelje nas v idealizirano pokrajino z realističnim pridihom, zaznamovano s posameznimi detajli ali barvnimi vložki vidnega sveta zabeleženega, ohranjenega in prenesenega iz modernih medijev, ki pa so tu podvrženi sanjsko obarvanemu ter z domišljijo prežetemu opisu. Njene kompozicije so prostorsko, iluzionistično zaznamovani krajinski ambienti, kjer je igra barvnih kontrastov ter različno stopnjevanih tonskih učinkov, glavni in neposredni pokazatelj globine, odpirajoče se v neskončno daljavo prostranega sveta. Večinoma posega po harmoničnih barvnih kombinacijah, s katerimi ustvari neko kontrastno noto, med hladnimi in toplimi barvami, kjer je izpostavljena le delna paleta, pretehtanih in premišljeno umeščenih barv za določeno pokrajino – državo, ki jo zaznamuje. Z uporabo različno oblikovanih delčkov ali kosov barvnega papirja, nadgrajuje prostor. Lahko jih polaga v zaporedju, počez, razgibano ali pa s plastenjem in s tem pogojeno večplastnostjo razgiba ploskev in na ta način ustvari reliefni videz. Premišljeno uporabi lastnosti samega materiala in njegovo reakcijo na lepilo, ki ji omogoči modeliranje. Le-ta je ključnega pomen pri doseganju teksture, tipnega in vidnega značaja, s katerim delu vdihne življenje. Linijski preplet, ki pri tem nastane ustvari ritem in prenaša občutek snovnosti in iluzijo materialov različnih struktur. Prisoten je pridih melanholičnosti in osamljenosti, označen s posameznimi človeškimi podobami. Te so lahko jasno nakazane, poudarjene in izstopajoče ali pa nejasne in se zlivajo s celoto. So izrezki iz časopisov in revij, torej ljudi prenesenih iz realnega sveta v njen sanjski notranji, odmaknjeni svet, poln tišine in miru. Ravno tako pa lahko v delu zasledimo tudi posamezno žival, ki prevzame oziroma izpodrine mesto človeka. V delih Maruše Štibelj je zakoreninjena dvojna igra, na eni strani človeka kot popotnika upodobljenega s pomožnimi sredstvi premikanja kot so: kolo, čoln ali konj, lahko pa gre za klasično vlogo popotnika – pešca, ki odhaja v oddaljeni, njemu tuj svet, kamor se podaja v želji po odkritju nečesa novega, še nikoli videnega in na drugi strani živaljo, ki lahko predstavlja ta skriti, nedotaknjeni svet kateremu vlada. Pri človeku pa se pojavi še namig oziroma drugo vprašanje ob opazovanju zazrtih, zamišljenih, osamljenih podob, kjer čutimo odmik, iskanje nekega globljega pomena ali samega sebe in vloge, ki jo ima posameznik v današnjem zasičenem svetu, kjer je narava podvržena človeku in njegovi moči. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg. Vabimo vas na odprtje razstave treh novih članic EVE SERPAN SITAR, IRENE OREL in METE ŠOLAR, ki bo v torek 2. avgusta 2016, ob 19.00 uri v Mali galeriji. Umetnice bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstava bo na ogled do 27. avgusta 2016. Foto mix Melita Ažman EVA SERPAN SITAR
Eva Serpan Sitar je rojena 1976 leta v Kranju. Leta 2003 je diplomirala pod mentorstvom profesorja Darka Slavca, smer slikarstvo na šoli za risanje in slikanje – Visoki strokovni šoli v Ljubljani. Na isti šoli zaključuje magistrski študij. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj. EVA SERPAN SITAR se tokrat prvič predstavlja širšemu občinstvu z enovitim ciklom, kjer reinterpretira urbano okolje ter v ospredje postavi arhitekturo. Hiše, stanovanjski bloki, nebo-dotičniki in nebo-špičniki kot jih avtorica poimenuje, so zaviti v pravljično in domišljijsko ekspresivno izpoved. Poenostavljenost objektov ter z njim naravnega okolja kaže na umik v abstrakcijo. Dvojnost v delu se tako občuti v sami upodobitvi, pogledu, perspektivi in barvni izraznosti. Na eni strani imamo živahne, lahko bi rekli navihano nagajive, še predstavljive hiše, ki dihajo in živijo z nami, se z nami veselijo in so del nas. Prikazane so kot deformirane, ploskovite ali prostorsko zaznamovane, objemajoče žive stavbe, obdane s črno linijo. Slednja na vrhu prehaja v razgibano valovito in zavito obliko ter mehča strogost linije. Lahko gre za dimnike iz katerih se vije igriva sled domačnosti in udobnosti ali za žlebove, ki se stegujejo in razkazujejo. Tople barve in z njimi povezani intenzivni rumeno oranžno rdeče rjavi toni, le še podprejo občutek topline, ki jo hiše oddajajo. Rdeče belo nebo s pticami, pa je kot simbol ljubezni, življenjskega veselja in energije. Žabja perspektiva vzbuja misel občudovanja, spoznanja in zavedanja odtujenosti, ki ga predstavi v drugem sklopu z nebotičniki in njim podobnimi stavbami v frontalni upodobitvi. Kontrastnost, hladnost, abstrahiranost so lastnosti, s katerimi beleži in opisuje v nebo vzpenjajoče se stavbe. Linijski obrisi se izgubljajo ali bledijo v barvnih lisah, členjenih z različnimi barvnimi toni ter pastozno lazurnimi nanosi, spominjajoči na razpadajoče, umazane, popisane omete, z dodanimi grafiti. Pastozni nanosi hkrati kažejo na željo po prekritju, zakritju ali izbrisu teh agresivnih, ne naravnih objektov, ki kazijo naše okolje in ob katerih se čutimo ogroženi. V ozadju se nam odpira rahlo nakazan prostor. Navkljub toplo hladnemu kontrastu uporabljenih barv, čutimo odmik, dramatičnost in melanholičnost, podkrepljeno z razlivajočo se barvo. Za simbolično metaforično predstavljenim sklopom del, bi se lahko skrivala usoda mesta, kot dvojnost med domačnostjo in odtujenostjo, ki jo zahteva modernizacija in 21. stoletje. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. META ŠOLAR Meta Šolar je rojena 1989 leta. Študirala je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2014 tudi diplomirala. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah po Sloveniji in Evropi. Živi in ustvarja v Radovljici. Dela METE ŠOLAR spominjajo na portretno motiviko in se hkrati umikajo od prvotnega pomena le-te. Predstavlja se na svojevrsten način, s katerim posega tako po celo- postavnih figurah, kot po doprsnih portretih. Obema je skupna brezoblična podoba, predstavljenih zamaskiranih oseb. Te ponazarjajo različna starostna obdobja, lahko nastopajo samostojno ali v paru, v položajih in postavitvah, spominjajočih na izseke iz življenja, s katerimi se dnevno srečujemo, ali pa so prikazana v absurdni, erotični in komični situaciji. Vlogo osrednje protagonistke vedno nameni ženski. Lažje se poistoveti z njo, jo označi, čuti in razume. Prepoznamo jo po telesnosti in laseh-pričeski, kateri nameni večjo pozornost. Telesnost je oblikovana s pomočjo različnih vzorcev, v katere so vpete rože – sončnice, vrtnice, potonke ali sadje - veja s češnjami. Imamo občutek, da so telesa oblečena v oprijemajoča potiskana oblačila, saj se vzorci podrejajo telesnim danostim in navkljub odsotnosti osenčenosti, dopuščajo neko zaznavno plastičnost. Le-ta bi bila brez dodatka plastično obravnavanih oblačil, kot so bluze, kopalke, ter pričeske izgubljena. Prekritost se iz telesa nadaljuje na obraz in s tem nam onemogoči kakršen koli stik z upodobljeno osebo. Ozadje je do neke mere umirjeno, nakazano le z barvno ploskvijo, v enobarvnem, dvobarvnem ali pa večbarvnem, živahnem in razgibanem abstrahiranem okolju. Posega tako po intenzivnih, kot bledih, toplih in hladnih tonih. V delu Hiding, disappearing, pa se srečamo s figuro, katere obraz in roke so realistično upodobljeni, zakriva pa nam pogled v uči - ogledalo duše, z velikimi okroglimi očali, z obarvanimi stekli. Ta želja po zakritju ali umiku , se nadaljuje v barvni ploskvi, spominjajoči na pulover, katerega si želi potegniti čez glavo. Le-ta je med drugim členjen z navpičnimi linijami, kar še bolj poudari in izpostavi del izstopajoče glave. Gre za izrazit kontrast ploskovitosti in plastičnosti. Slednje delo nam hkrati zastavlja vprašanje, je to začetek cikla ali njegov konec ali smo doumeli kdo smo in smo se podredili množici, ki nas vleče naprej k njenim vrednotam, kjer je problematika osebne identitete, individualnosti ter odvzem le-te, prevladala in nas je pahnila v anonimnost in z njo povezano nerazpoznavnost. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. IRENA OREL Irena Orel je študirala likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2006 tudi diplomirala na temo iz sodobne umetnosti. Istega leta je zaključila tudi šolo za kustose na SCCA. Trenutno zaključuje študij magisterija, smer slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani. IRENA OREL v svojem delu posega po prostorsko definirani umetnosti, v kateri zaobjame naključno, asociativno, podzavestno in domišljijsko interpretirano zaznavnost sveta in videnja. Njeno delo "Hangover" je neke vrste sestavljanka, saj ji le-ta vedno znova dopušča nova odkritja in variacije. V sklopu devetih kvadratnih okvirjev se skriva zamejeni prostor med dvema ploskvama, na eni strani meji na hrbtno stranico, na drugi pa na stekleno površino namenjeno gledalcu. Steklena šipa asociira na izložbeno okno, za njo se skriva drugi svet, vabljiv, mamljiv, odbijajoč ali vreden razmisleka ter globljega dialoga. Hkrati pa ni vsebinsko zanimiva samo ujetost, ki se skriva za njo temveč umetnico zanima tudi sam odsev odbijajočega se okolja v njem. Slednji beleži tako spreminjajoče kot obstoječe lastnosti, ki včasih zmotijo kompozicijo, jo dopolnijo ali pa so le bežne sledi, kot je naše življenje. Gre za neko ujetost tako materialov kot tudi trenutka, neke dvojnosti, zgodbe v zgodbi. Delo tako lahko predstavlja enovito, v kvadrat zloženo zaokroženo enoto ali posamezne sklope, v katerih ji izmenične kombinacije in igra postavitve omogoča nadaljnjo odpiranje in širjenje zgodbe. Okvirji hranijo različne materiale vsakdanje uporabe, med katerimi se nahajajo: papir, karton, embalažna folija in tekstil. Do neke mere bi lahko na te gledali kot na surove izdelke s predhodno zgodbo, katere ne poznamo, lahko pa si jo zamislimo ali pa so svojo prvo vlogo dobili ravno tu, z namenom vzpostavitve neke vsebinsko začrtane sledi. Sledi ali fragmenti so vodilna misel zmečkanih, zgibanih, zapognjenih, zvitih skupaj zloženih delčkov ali enojne plasti. Poslikani fragmenti se tako med seboj prekrivajo, dopolnjujejo, zakrivajo ter na ta način ustvarjajo igro svetlobe in sence in tem dajejo celotni volumen. Svoboda, ki jo dopušča tako majhen manipulacijski prostor, kot material je omejena, zato zahteva toliko večjo premišljenost pri sami izpeljavi. Barvna igra, ki pri tem nastaja, kaže na povezavo hladno toplih barv in prevlado naravne barve materiala v kombinaciji z štirimi izstopajočimi barvami rdeče, modre, rumene in zelene ter kontrastnih barv bele in črne. Celota v nas vsekakor zbuja povezavo z konsumentskim časom v katerem se nahajamo, po drugi strani pa abstrahirane podobe kažejo zapuščino, ki za nekoga predstavlja ničvreden zavržen ostanek za drugega pa novo vsebinsko rešitev z likovno vrednostjo. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Vabimo vas na odprtje razstave dveh novih članov akademskih umetnikov VLADA FRASA in MARKA LUKANA, ki bo v torek 5. julija 2016, ob 19.00 uri v Mali galeriji. VLADO FRAS črpa vsebino za svoja dela iz vsakdanjega življenja in dogodkov, ki ga prevzamejo, se ga dotaknejo in pustijo nek pečat vreden pretvorbe v slikarsko zgodbo. Predstavlja se z abstraktnimi deli. Večplastnost v katero je vpeta zgodba, nas spominja na vrtince in čustvene izbruhe, vpete v dramatično, energično, ekspresivno, nikakor ne umirjeno, a vendar domišljijsko, fantazijsko, zavestno ali morda podzavestno izpoved. V posameznih izsekih del prepoznamo neko pokrajinsko noto, stiliziran portret, oko, podobe živali ali pošasti. Celoto pa dopolni z znakovno zamišljeno vsebino. Prostor v njegovih delih se pod barvnim prepletom izgublja v globino. Ponekod je izraziteje oprijemljivo nakazan, drugod bolj kot igra toplo - hladnih tonov, kar hkrati kaže na razvoj in nadgradnjo njegovih del. Prevzame nas želja, da bi se spustili v njegov svet le z namenom, da bi prišli do poslednje točke in našli skrivajočo se umirjeno, zapuščeno in pozabljeno resnico ali njegovo dušo, ki nam jo zastira vsa odvečna osebna prtljaga. Barvne plasti sestavljajo točkovni, linijski ali ploskovni nanosi. Le-ti so lahko megličasto, ostro, nežno, premišljeno ali ekspresivno gestualno podane poteze čopiča. Posega tako po kontrastnih, močnih, intenzivnih, žarečih, živih, izstopajočih barvah, kot tudi mešanih zabrisanih nenasičenih, dramatičnih, melanholičnih in hladnih tonih.
Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. MARKO LUKAN nas s svojimi deli popelje v simbolično obarvan svet. Ob prvem pogledu nas dela spominjajo na računalniško obdelane in tiskane plakate, ob drugem pa spoznamo, da so pred nami akrilne slike. Simbolično zasnovana dela so plod domišljije in poglobljenega raziskovanja vloge ter simbolike živali, katerim nameni osrednjo pozornost. Posega tako po močnih, junaških, vladajočih, neustrašnih živalih kot so tiger, jaguar, lev, bik, volk, orel ali nežnejših, kot so mravlje, pajki, muhe, škorpijoni, gosenice, metulji in čebele, ki izstopajo zaradi marljivosti in simbolizirajo življenje, preporod ali zlo. Lahko pa v sliko vključi tudi avtoportret ali ženski akt. Zamišljene podobe so stilizirane, ponekod zaznamovane le z obrisi, drugod premišljeno dodelane ali pa v nas obujajo spomine na podobe iz stripov. Lahko so barvno označene, da poudari njihovo izvirnost ali v prevladujočem kontrastu dveh barv z vsemi lastnostmi, ki jih zaznamujejo. Zanimiva je sama ideja zasnove kompozicije, v kateri gradi ozadje iz pravokotnih pasov različnih dolžin, širin in barvnih tonov. Le-ti na osnovi toplo-hladnih barv in barvne intenzitete ter čistosti, izstopajo se umikajo v ozadje in na ta način ustvarjajo nek prostor ter razgibajo samo kompozicijo. Ozadje pa lahko predstavlja tudi samo barvna lisasta ploskev ali mrežasta osnova, ki pokriva celotno platno. Njegova dela so kot igrive sestavljanke, kjer se slike živali, ženske figure in ozadja med seboj prepletajo in prekrivajo ter ustvarjajo nenavadno vzdušje z živahno, dramatično in živo pisano vsebino ter dodatki kolažnih izrezkov. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Vabimo vas na odprtje razstave Nova ikona umetnika LOJZETA KALINŠKA, ki bo v torek 7. junija 2016, ob 19. uri v Mali galeriji in kleti Mestne hiše. Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Na ogled bodo slike, kolaži, asemblaži. Razstava bo na ogled od 7. junija do 2. julija 2016. Foto mix Irena Gayatri Horvat Foto mix Lojze Kalinšek, Melita Ažman NOVA IKONA Lojze Kalinšek je umetnik, katerega poslanstvo je globoko zakoreninjeno v njegovi raziskovalno- eksperimentalno obarvani osebnosti, zato nas ne preseneti njegova pedagoška žilica, ki je hkrati njegov kruh in s katero vedno hiti naproti vedoželjnosti. Različne tehnike slikarstva, grafike, kiparstva, fotografije kot tudi oblikovanja so temelji, vmesne postaje ali inspiracija ključnega pomena pri njegovem nadaljnjem odkrivanju ali razkrivanju sveta. Pri njem ni slika samo slika, gre za prikaz globljega pomena, simbolično zgodovinsko mitološko navdihnjenega in tehnično zanimivo izpeljanega. Dela tako lahko razdelimo ali umestimo v tri cikle, navezujoče se na žensko in moško podobo. Ti dve se med seboj povezujeta, dopolnjujeta ali pa sta vpeti v simbolično pripoved. V prvem ciklu, navezujočem se na podobo ali ikono in hkrati vodilno misel, ni dobesedne povezave s prvotnim pomenom le-teh. Ikone so namreč predstavljale religiozno tabelno slikarstvo, vezano na pravoslavno cerkev, posvečeno teologiji ali spiritualnosti. Bile so opremljene z identifikacijskimi napisi in simboli, portreti pa so izhajali iz poznoantične umetnosti. Pri Lojzetu pa se srečamo s čaščenjem ženske podobe, pri kateri ni definirana njena vloga. Lahko gre za muzo ali boginjo ali le žensko skozi oči moškega. Do neke mere ohrani sam namen ikon, pri katerih gre za vzpostavitev vezi med opazovalcem in upodobljenim. Vpliv ali vtis gre tako iskati v umetnikovih potovanjih in obiskih kolonij in galerij v Romuniji ter Rusiji, kjer je bilo ikonsko slikarstvo najbolj izpostavljeno. Tudi on izkoristi svoboden pristop pri upodabljanju in individualizaciji portretirank, pri katerih se prepletajo različna obdobja, od spomina na fajumske portrete, arhaične, klasične, renesančne, neoklasicistične pa vse tja do današnje podobe, ki jo umetnik označi kot pop-ikona. To lahko vidimo, če izpostavimo sliko "Sanktuarij". V centru kompozicije, razdeljene na tri pasove, preseneti v globino potisnjena na modro-zelenem tonu atmosferske perspektive lahkotno lebdeča nežna ženska figura v belem z rdečim ogrinjalom nad glavo. Vzpenjajoča podoba spomni na Botticellijevo sliko Rojstvo Venere, in sicer na desno samostojno stoječo figuro Pomladi Horo. Le-to pa si je avtor najverjetneje zamislil kot svojo interpretacijo odete skrivnostne Venere, boginje lepote, simbola ženske in čiste duše poudarjene z belino ter rdečo, ki je kot napoved njene zapeljive moči in izraz poželenja, s katerim jo povezuje. Ob strani jo spremljata levo in desno dva pasova ženskih podob v profilu ali frontalnem pogledu, na ozadju prekritem z zlatimi lističi. Ta zaradi same materialnosti in načina neenakomernega nanosa in presevanja osnovne barve iz ozadja vzbuja učinek mističnega razkošja. Zlato ozadje ali oker barvo najdemo tudi v prvotnih ikonah. Obe simbolizirata nebo ali božjo svetlobo, tu pa ima prizvok nečesa višjega, a ne svetega v pravem pomenu besede. Nato sledi odmik iz zadržane, oblečene, zasanjane ženske podobe v svet koketirajoče, zapeljive, senzualne ženske, ki se šele zaveda svoje moči in ponekod še zakriva svoj obraz kot simbol nesigurnosti. Upodobljene so v različnih položajih, posegajočih že v erotično sfero. Prostor je prikazan kot izsek, občasno zaznamo okvir, navezujoč se na okno ali vrata ali pa nam ponudi fragment odtisnjene čipke in s tem teksture spominjajoče na zastor ali tapeto. Lahko pa gre za naslikano ali obdelano ploskev, spominjajočo na razpadajoč zid ali skalovje. Prikazan je poenostavljen prostor. Figure v njem so telesno zaznavne skozi barvno igro svetlo-temne osenčenosti. Gre za prehod iz realne zaznavnosti v nek sodoben način podajanja telesa, ponekod z rahlo deformiranostjo. Kljub sami vlogi ženske ni občutiti izrazite poudarjenosti kakega dela telesa, gre bolj ali manj za nek svojevrsten pristop ali prenos povprečne ženske iz realnega sveta v njegovo arhaično obarvano kompozicijo. Obrazi so nosilci čustvene izpovedi in hkrati umeščajo podobe v določena obdobja umetniškega razvoja. Posega po toplih in hladnih barvah, a celota kljub temu deluje umirjeno in zadržano. V drugem ciklu se srečamo z zgodbo o ribiču. V prvem planu ženska figura z igrivim, nagajivim spogledovanjem, ki se odraža skozi telesno razkazovanje in gibanje v vodi, vabi moškega na barki, da se na to odzove. V prizoru telo ženske že prehaja v stilizacijo, medtem ko je moško telo potisnjeno v ozadje in ga prepoznamo po faličnem simbolu. Ob njuni združitvi v prvem planu pa sta prikazana kot nerazpoznavna masa teles. Tudi tu posega po odtisu čipk in z njimi ustvari vtis vzorca in teksture. Barvna paleta je skromna in preprosta ter deli cikel na snidenje in stik, torej na modrozeleno obarvano morje, z rjavo kavnimi toni v ozadju, ki jih nato zamenjajo modri toni v kombinaciji z zlatim ozadjem. Poudarek je na barvnem kontrastu, kakor tudi na delitvi slik v dva dela, ki predstavljata poenostavljeno nakazan prostor. Dodana pa je barka, ki nas spominja na simbol človeškega življenja, potovanja po razburkanem morju in iskanja varnega zavetja. Zadnji cikel bi lahko označili kot vrnitev k temeljem oziroma izvoru nas in umetnosti. Dela so kot skupki fragmentov, na katerih je najbolj prepoznaven odlitek Willendorfske Venere iz paleolitika, simbola plodnosti in z njim povezanega bogastva - rojstva otrok. V ploskem reliefu so ponekod prilepljeni izseki spominjajoči na starokrščanske sarkofage, z upodobitvijo mučenikov, odlitki pečatov, na katerih so upodobljeni različni moški portreti in fragmenti napisov. Zanimivi so dodatki glinenih elementov, ki lahko po barvi spominjajo na drage kamne, tvorijo sonce ali so del ploske figure. Tako je vzpostavljen kontrast med izrazito reliefno obdelano površino - asemblažem in manj izrazitim kolažem. Kompozicija je povečini razdeljena v tri horizontalne pasove, ponekod dodelane tudi z nanosom barve, kjer glavni zgodbi nameni osrednji pas, spremljevalnima pa zgornjega in spodnjega. Izbor barve je skromen, pregleden ter ne izstopa in ne preglasi nalepljenih fragmentov. Prikaže spoj mitološke, krščanske in zgodovinske tematike. V mitološki izpostavi bika in žensko podobo, le-ta se navezuje na sliko "Evrope prej" in zgodbe Zeusa v podobi bika ter naivne boginje Evrope, ki je podlegla njegovi ukani in čarom. Pod drugi strani je bik simbol nepremagljive moči, agresije in senzualnosti ter plodnosti. Slednja je hkrati rdeča nit njegovih del, ki se povezuje tudi z žensko podobo. Lojze Kalinšek tako prikazuje preplet slikarstva s kiparstvom na duhovit, domišljijski način, pri tem izstopa simbolika, vpeta v arhaično patino ter z močnim poudarkom na ženski podobi kot osrednjem elementu človeštva. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Vljudno vas, vabimo na odprtje razstave PRESEŽKI MEDNARODNE GRAFIKE, v torek 10. maja 2016, ob 19. uri v Malo galerijo - Likovnega društva Kranj. Razstavo bosta predstavila Mag. Klavdij Tutta in umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Sledil bo pozdravni nagovor predstavnika Mestne obcine Kranj. Razstavo pa bo odprla Janka Planinc, direktorica obmocne enote Kranj, Zavarovalnice Triglav, d.d.. Tekst o razstavi je prispeval Mag. Boge Dimovski in je natisnjen v priložnostnem katalogu. Razstavo je omogočila: Zavarovalnica Triglav, d.d. Foto mix Lojze Kalinšek Foto mix Melita Ažman
Vabimo vas na odprtje razstave ob 70. letnici našega člana akademskega kiparja in grafika JOŽETA ERŽENA, ki bo v torek 5. aprila 2016, ob 18. uri v Mali galeriji. Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Na ogled bodo izbrane risbe, slike in male plastike. Razstava bo na ogled od 5. aprila do 6. maja 2016.
Foto mix Lojze Kalinšek, Cveto Zlate, Melita Ažman Foto mix Melita Ažman PREPLET MATERIJE Z ŽENSKIM TELESOM
Akademski kipar Jože Eržen se ob svoji okrogli obletnici predstavlja z izbranimi deli iz obsežnega opusa, v katerem se razkriva njegova neumorna narava, ki je tako del njega samega kot njegove umetnosti. Je umetnik, katerega energija, temperament in vročekrvnost, ter predanost umetniškemu ustvarjanju ne pozna meja. Posega po različnih slikarskih tehnikah, po kiparstvu, je graver, tuja pa mu ni niti grafika. Gre za vsestranskega umetnika, ki raziskuje likovne materiale in izpostavlja njihovo moč in značilnost. Njegova motivika zaobjema tako tihožitja, kot žanrska dela, krajine, portrete in akte. Tokratna izbrana dela so lep prikaz Erženovega razvoja in razmišljanja. Prikazana je pot, ki je bila začrtana že v študijskem času. Mogoče ne tako izrazita ali zavedna, kot se danes izrisuje pred gledalcem, a vseeno pomembna pri razumevanju njegovega osrednjega motiva akta in ženske podobe. Saj že te risbe nastajajoče po živem modelu vsebujejo pridih kiparskega podajanja figure in prehajajo iz lahke nežne zaobljenosti telesa v težko trdo oglatost, ter se umikajo iz realistične v kubistično ekspresionistično smer. Prevladujoči goli ženski lik, ki predstavlja rdečo nit njegovih del in mala plastika sta dve komponenti in del osnove, katere začetke lahko iščemo že v prazgodovinskih kultnih podobah. Takrat so le-te predstavljale boginje plodnosti, torej so imele simbolno vlogo in ne samo estetske. Zaznamovali so jih atributi prave ženske z mogočnim oprsjem, okroglim trebuhom, širokimi boki in močnimi stegni. Del tega lahko zasledimo tudi v Erženovih delih, kjer pa prevladuje erotičnost. Ženske podobe izrisuje in oblikuje v raznolikih položajih, od sedečih do ležečih, skupaj zvitih in pokrčenih do odprtih in raztegnjenih, kot bi želel pokazati dva pogleda na telo. V enem nam zakriva elemente ženskosti, medtem ko nam jih na drugem pokaže. Skice in slike so zanj pomemben izvir umetniškega iskanja in odkrivanja telesa ali raziskovanja gmote, ki se skriva za njim. V spontanih stiliziranih skicah, ki nastajajo s svinčnikom, ogljem, kemičnim pisalom, flomastrom, tušem ali akrilno barvo se skrivajo in odkrivajo telesa. Ponekod le linijsko ploskovito nakazana, drugod jasneje zaznavna z dodanimi atributi ter osenčenostjo, ki vpliva na samo plastičnost. Temu sledi prehod v izrazito tektonsko geometrično zasnovo, v kateri je moč še zaslediti telo, dokler se ne podredi oziroma izgubi v čisti elementarni zgradbi. Telesa so večinoma del nedefiniranega prostora in lebdijo v zraku, včasih pa najdejo svoje zavetje pred črnim ozadjem, kamor jih prostorsko umesti. Te črno bele slike so kot zadržane tihe vizije, čisto nasprotje njegovim barvnim, pisanim, živahnim, kričečim lahko bi rekli že dekorativnim risbam, kjer se v figurah ženskega telesa zlivajo ali prelivajo nenavadne barvne kombinacije voščenk ali pa so le te del posameznih ploskev s katerimi dopolni celoto. Izraznost dvodimenzionalne ploskve pa je samo vmesna postaja, ki nas popelje do duše umetnikovega značaja in žara. V njej pa tli želja po stiku z materijo in prenašanju idej v tridimenzionalne plastike. Te nastajajo v različnih kiparskih tehnikah modeliranja in livarstva. Kot material uporablja glino, terakoto, mavec in bron. Različni materiali pa mu dopuščajo različne efekte, tako nas žgana glinena plastika prevzame, saj zaradi lahke obdelave materiala daje videz živahnih in razgibanih form, hkrati pa deluje toplo in naravno, zaradi nežnih sivkasto peščenih tonov, ki odvisno od svetlobe, ki pada nanje izstopajo ali pa bledijo. Pri svojem delu izhaja ali pa se vrača k osnovi kvadra ali kocke, ki ju preoblikuje do željene točke zaobljenosti ali ostrine, jim doda konveksnost ali konkavnost, vse skupaj pa vpliva na napetosti, ki tvorijo neko zaključeno celoto, v kateri je nakazana telesnost kot del gmote iz katere raste in se širi. Na samem materialu izstopajo zareze, ki so lahko globje in daljše ali pa plitkejše in krajše, lahko pa so celo del nekakšnega vzorca. Ravno ta tekstura in struktura, ter gladka in mat površina v kombinaciji s patinastim učinkom naredi telesa zanimiva, saj še dodatno poudarijo samo plastičnost in voluminoznost, ki jo predstavljajo. Male plastike delujejo statično v sebi zaključeno in prinašajo občutek ležernosti in sproščenosti. Jože Eržen v tem sklopu del, ki ga zaznamuje intimnost, ne išče gracilnega ženskega telesa in tudi ideala ne, temveč odkriva svoje videnje, ki mu doda senzualnost, katero povezuje z žensko. Golota mu sicer omogoči lažje podajanje telesnosti, ker pa v svoji duši nosi kiparsko žilico, ostaja zvest gmoti materije in je ni pripravljen opustiti. Lahko bi rekli, da je njegovo ustvarjanje v povezavi z žensko vezano na obstoj in razvoj, v katerem dopušča gledalcu možnost spoznati telo, kot produkt členitve posameznih elementov in narave. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. BIOGRAFIJA Jože Eržen je rojen 19. februarja 1946 v Ljubljani. Študij kiparstva in grafike na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je končal leta 1970. ( prof. Z. Kalin, D. Tršar in M. Pogačnik). Leta 1967 je prejel študentsko Prešernovo nagrado (avtoportret kararski marmor). Je tudi svetovalec za likovno teorijo umetnosti. Doslej je imel 90 samostojnih in 150 skupinskih razstav. Sodeloval je na različnih ex-temporih, bienalih, trienalih, likovnih kolonijah in na vseh štirih Mednarodnih Festivalih likovne umetnosti Kranj -ZDSLU. Največ je razstavljal na Hrvaškem okoli 10-krat, Koroškem, Nemčiji in po bivši Jugoslaviji. Njegova javna dela (portreti, spomeniki) se nahajajo v Kranju, na Bledu, v Ljubljani, Beogradu, Splitu, Jalti. Krasijo tudi Tovarno Planika, Elbi, Azul, Creino in Hranilnico Lon. Gorenjski muzej Kranj pa je za stalno zbirko, odkupil tudi njegovo delo Gvernika 91. Vabimo vas na odprtje razstave magistrice likovnih umetnosti MILENE GREGORČIČ in akademskega slikarja ŽARKA VREZCA, ki bo v torek 8. marca 2016, ob 18. uri v Mali galeriji. Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka Melita Ažman. Razstava bo na ogled od 8. marca - 2. aprila 2016. Foto mix Lojze Kalinšek, Cveto Zlate, Melita Ažman Foto mix Melita Ažman BIOGRAFSKI PODATKI:
Milena Gregorčič se je rodila leta 1952 v Ljubljani. Leta 1976 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala iz slikarstva. Na isti akademiji opravi specialko za grafiko, kjer magistrira leta 1978. Ukvarja se slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. Svoja dela je predstavila na 62 samostojnih in na preko 350 skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejela 19 nagrad in priznanj, doma in v tujini. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Žarko Vrezec je rojen 18. avgusta 1950 v Ljubljani. Končal je Šolo za oblikovanje v Ljubljani (1965–1969). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1970–1974). Ukvarja se predvsem s slikarstvom, vendar se preizkuša tudi v risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanjem. Razstavljal je na več kot 130 samostojnih razstavah in na okoli 450 skupinskih razstavah, na slovenskih tleh kot tudi v mednarodnem prostoru. Prejel je 30 nacionalnih in mednarodnih nagrad za slikarstvo. LIKOVNA RECENZIJA: SPOMINI Akademska slikarka in magistrica likovnih umetnosti MILENA GREGORČIČ se na tokratni razstavi predstavlja s starejšimi deli iz cikla Spominov, ki so nastali v grafični tehniki serigrafija. Pred nami so barvni odtisi na dvodimenzionalni ploskvi, ki na prvi pogled v nas vzbudijo neko asociacijo, da takoj vzpostavimo povezavo osrednjega elementa s pahljačo, kot nosilko dekorativnega vzorca za katerim se skriva čipka. Celota je večplastno zasnovana. Barvne ploskve pa so kot močni, strogi, poudarjeni nosilci krhke, nežne mrežaste strukture materiala čipke. Predrti deli luknjic različnih velikosti, oblik in gostote prikazujejo različne zvrsti klekljanja in motiviko rastlinja. Materija, ki se skriva za to pahljačasto, draperijsko tkanino, bolj spominja na papir zaradi samih lastnosti, ki nam jih posreduje s pomočjo nagubanosti, zapognjenosti, upognjenosti, zavitosti in obstojnosti forme v kateri je prisotna napetost, ta pa ne deluje vedno sproščeno, temveč bi lahko celo rekli, da gre za neko prisilnost in trdoto podkrepljeno z izstopajočo linijsko zamejenost, ki hkrati usmerja naš pogled. Le-ta pa pozitivno vpliva na samo formo. Prepriča nas z izrazito tri dimenzionalnostjo, ki deluje tako oprijemljivo in realistično, da želimo poseči po njej, jo občutiti in doumeti vse značilnosti, ki jih orisuje pred nami. V delih prevladujejo modra, rdeča ter vijolična barva kot osnova, ter zlata in srebrna s katerima pričara čipko. Vse barve v sebi skrivajo neko simbolično, emocionalno, mentalno in spiritualno noto. Prisotna so nasprotja modre in rdeče: hladnega in toplega, vode in ognja, temperamenta in miru, ter zlate in srebrne in s tem moškega in ženske, sonca in meseca, očiščenja in razsvetljenja. Za nosilec osrednjega elementa uporabi nedefiniran prostor na osnovi rahlo toniranega papirja kremaste peščene bež barve, ki barvno harmonira in podpira pahljačasti predmet ter ga hkrati rahlo mehča. Rdeča nit v delih bi lahko bila dvojnost, ki se skriva za prikazanim in pripoveduje svojo zgodbo, v katero je vpet življenjski tok umetnice in s tem povezani spomini. Le-ti so del nas in razkrivajo, kdo smo, torej naše osebnosti in s tem povezane zavesti o tradiciji in kulturnem ozadju. Tradicija je del naše zgodovine in se prenaša skozi rodove, tako je tudi tu izpostavljena želja ohranitve spominov skozi likovno delo z zanimivim pristopom, mogoče tudi kot poduk, da je potrebno tako tradicijo kot umetnost ceniti in gojiti, ker se neposredno ali posredno navezuje na naše bivanje. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. LISTI IZ DNEVNIKA Akademski slikar ŽARKO VREZEC se predstavlja z deli iz serije Listi iz dnevnika. Za tem imenom se skrivajo dnevniški zapisi, ki pa ne vsebujejo, črk, besed ali stavkov, temveč razkrivajo umetniška likovna dela. Niso skice, ki bi avtorju pomagale soustvarjati kasnejše delo, marveč so do potankosti premišljene slike, končni izdelki, ki v sebi čuvajo doživetja in spoznanja umetnika, trenutke, njegove misli, želje, občutke in hrepenenja. Za to intimno razkritje je mali format del, le še tista pika na i, ki podkrepi krhkost našega življenja. Tako je slika kot sestavljenka fragmentov in je večplastno zasnovana na osnovi papirja, akrilnih barv, svinčnika in kolažiranja. Slike so razdeljene v tri navpične pasove. Od teh sta zunanja pasova prekrita s prevladujočo barvo, ki sega od nežnih bež kavnih tonov, do sivo modrih tonov, ter rdeče in črne. Marmoriran vtis, ki ga dobimo je kot vrhnja plast, ki pod seboj skriva še ostanke drugih barv. Spominja nas na oluščene zidove s katerih odpada barva in na dan prihaja zgodovina, ali na praskanko, ki razkrije le tisto kar želimo, da je vidno. Ta prehod iz spodnje v zgornjo barvno plast, je včasih nežen in rahlo zaznaven, drugič ekspresivno poudarjen. Tako se igra z iluzionističnim učinkom. Le-ta na nekaterih delih še bolj poudari globino in prostor, ki naj bi se skrivali za osrednjim pasom. Vertikalnost v kompoziciji je kot izstopajoča pot, ki se nam približuje, je poudarjena in preusmeri našo pozornost. Ta je členjena s pomočjo linij. Te so bodisi del papirja ali del poslikanega kolaža v obliki trakov. Nekatere potujejo od dna do vrha slike neprekinjeno v istem barvnem tonu. Druge posredujejo marmoriran učinek in so prekinjene lahko pa so tudi krajše. Znotraj teh prekinitev nastajajo nove ploskve pravokotnih oblik različnih debelin, ki so občasno prekrite s horizontalnimi barvnimi pasovi ali trakovi, in mu služijo kot novi prostori. S tem posreduje tudi občutek reliefnosti, teksture in strukture. Poudarek vertikale obvladuje celoto, deluje strogo, nepopustljivo in aktivno, po drugi stani pa jo vmesne prekinitve umirjajo. Nanjo lahko gledamo kot na življenje, ki poteka od rojstva do smrti, prekinitve so kot dogodki, ki nas za določeno časovno obdobje preusmerijo in vplivajo na naš tok življenja. V rahlo nazobčani diagonalni liniji na marmoriranem ozadju, pa bi lahko prepoznali borbo, ki je del našega vsakdana. Pester barvni izbor pa le še podpira občutenja pozitivne ali negativne energije in počutja. Pred nami je torej umetniški likovni dnevnik, skozi katerega avtor spoznava sebe, se zaveda svojega obstoja, hkrati pa nam razkrije svoj svet in prostor, ki govori s pomočjo linije, forme in barve. Le-ta je dostopnejši in prijaznejši, a hkrati skrivnostnejši, ker od nas zahteva, da ga beremo skozi oči umetnika. Je svet, ki nudi raznolikost in interpretacijo in se ne ustavi na vidnem temveč nas popelje skozi večplastnost, do izvora vsega in je zapis življenja. Melita Ažman, univ.dipl.um.zg. Vabimo vas na odprtje razstave ILUZIJA IN VOLUMEN članov LIKOVNEGA DRUŠTVA KRANJ - ZDSLU, ki bo na dan kulturnega praznika v ponedeljek 8. februarja 2016, ob 10:30 uri v Mali galeriji. V sklopu otvoritve razstave bo za leto 2015, podeljeno priznanje novinarju IGORJU KAVČIČU iz Gorenjskega glasa za njegovo spremljanje in promocijo dogodkov Likovnega društva Kranj. RAZSTAVLJALCI: Iluzija: FRANC VOZELJ / KAJA URH / IZTOK ŠMAJS MUNI / MARUŠA ŠTIBELJ / KLEMENTINA GOLIJA / BONI ČEH / CVETO ZLATE Volumen: PETER MAROLT / ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ / ANDREJA ERŽEN / MARKO TUŠEK / KLAVDIJ TUTTA / KAROL KUHAR Razstava bo na ogled do 3. marca 2016. Foto mix Melita Ažman
|
Arhiv objav
July 2024
|